KOLUMNA
Dovolj imam družinskih praznovanj. Še posebej tistih rojstnodnevnih, ob okroglih številkah, ko se iz vseh štirih vetrov zbere razkrečena žlahta do zadnjega gležnja, na katerih je horda ljudi, s katerimi imam v najboljšem primeru skupen kak med holesterolom izgubljen gen. Krstnih, obhajilnih, birmanskih, ohcetnih, žlahtnokovinskoporočnih, pogrebnih. Kjer moram med slinjenjem ob impresivnih virtuoznostih kuharice gostiteljice kremžiti prijazne nasmehe in kimati do heksnšusa. In paziti na tisoč in eno delikatno temo, ki je ne smem niti oplaziti. (Mednje navadno sodi tudi karkoli z večini daljnega homo-planeta.) Ali bog ne daj ponoreti ob ksenofobnih štosih raznih pridruženih žlahtnikov, ki me s svojimi sovražnimi stališči do vsega, kar ne smrdi po trobojnici s čistokrvnim avtohtonim heteroseksualnim slovenskim grbom, po naravnem in normalnem, spravljajo na rob ne vem že katerega živčnega zloma. Še sreča, da je v hudi uri skoraj vedno ob meni Viki, ki me z brcanjem pod mizo opozarja, da se vendarle ne bi spodobilo temu zetu zapičiti noža v čelo, ali ono svakinjo politi z odlično vrelo domačo govejo juho. Z rezanci. (In z jušno kocko, ki je seveda ne uporabljajo.) Pa bi najraje potegnil za tisti fini beli čipkasti prt in obrnil mizo na glavo vsem tem v poštirkane srajčke in bluzice odetim, s katerimi sem prisiljen deliti prostor za mizo. Kako lepo! Razširjena družina, zbrana za skupnim toplim domačim do roba kozlanja perverzno nabasano prepolnim pogrinjkom. Tako domače. Tako družinsko. Tako skupnostno. Tako po dlaki s tradicijo. (Vsaj kot hoditi ob nedeljah in zapovedanih cerkvenih praznikih pobožno k sveti maši.) Tako heteronormativno.
Res neizmerno uživam ob milozvočnem srebanju kurje juhce sosede, ki je očitno prepričana, da mora kropena tekočina iz krožnika v njen kljunček kar po zraku. Zato sreba in srka, da mi ima od vakuuma raznesti bobnič. In me sem ter tja oplazi s kakim domačim jajčnim rezancem, ki se je na poti do njenega goltanca najprej še odločil malce divje pofrfotati po svetu okrog sebe in krstiti vse pogane na levici in desnici. In kot da mi to ne dviga dovolj dlak, ob vsakem požirku še zaklokota in zamljaska, in ko pospravi zadnjo sveto kapljico juhice, zadovoljno krikne kakšno o tako odlični juhici, ki da je že dolgo ni jedla in si hiti pivnati popudrano prešvicano čelo. Katarzično. Ko si že mislim, da je za mano najhuje, najbolj sočno šele prihaja. Odojek, krača, piščančji skoki. To dedce razvname do erekcije, da hitijo grabiti tople kose mastnega mesa in med goltanjem sline razlagati, kako da se pač to meso mora jesti z rokami. Potem zarinejo zobovje v vročo zakrknjeno beljakovino, zadovoljno momljajo, medtem ko se jim mast in slina cedita po čedno pristriženih bradah. Med to in ono onomatopoijo izleti komu še kakšen krajši podrti kupček in obvezna razlaga, da je na Kitajskem to pač znak vljudnosti. In že od tega cmokanja, mljaskanja, srebanja, srkanja, pretakanja, klokotanja, oblizovanja, goltanja, vzdihovanja, pocejanja, kolcanja, riganja, godrnjanja, sesljanja ostankov hrane iz keramike in drugih naravnih zvokov, značilnih za prostrana družinska omizja, že čutim prve sunkovite krče želodca. Kaj šele vse ostalo iz repertoarja nevtralnih tem: izvirne misli o holesterolu, zdravi prehrani, hujšanju in dietah (ali zakaj ocvirki po novem ne redijo); strokovna analiza vremenskih razmer zadnjih štiridesetih let (odkar smo se, ker smo zelo povezana družina, zadnjič skupaj zbrali v tako lepem številu); esej o degradaciji in dekadenci sodobnega časa s poudarkom na mladih danes (primerjalno s: »ko-smo-bili-mi-mladi«); statistični pregled vseh mrtvih v Sloveniji (vključno z zamejstvom in diasporo); evidenca nosečnic, porok, ločitev in kurbanja (drugih); novosti na področju alternativne medicine, mazaštva in kartomancije (s tekmovalnim delom, kdo je že poskusil bolj čudaško, a delujoče zdravljenje vzrokov, in ne simptomov); osrednja (spolzka, a še dovolj varna) tema: Čefurji, Cigani, pedri – blagoslov ali preklestvo Slovencev! (moški spol v množini zajema seveda tudi Slovenke, ki jih sicer ni vredno omenjati). In ker velja pri nas pregovor, da so trije Slovenci pevski zbor, sledi ubrano piskanje na pubertetni tozd družine: vivace con brio, variacije na temo: »Gleeej ga, gleeej ga fanta, kam pa ti rasteš?« ali »Joooj, kaka punca, saj si že čisto razvita. Maš fanta?« oz. »Se bo treba že kmalu začeti briti, zdaj ko ti poganja prvi puh!« in še s posebno hudobijo »Kako pa kaj v šoli?« … Ta edinstveni glasbeni performans navadno spremlja ščipanje lic in nosa ali pokroviteljkso trepljanje. (O drenjanju okrog vozičkov in kaj vse morajo ubogi dojenčki prenesti, ko se tete z natupirano trajno sklanjajo nadnje, pa kdaj drugič.)
No, zdaj ko sem skuril že dobrih štiri tisoč znakov z nakladanjem o kontekstu, ad rem, k bistvu. Ne razumem, zakaj ta prisilna srečanja s tujci, ki sicer živijo na našem planetu, a so z glavo in srci v povsem drugem univerzumu? Z osebki, s katerimi je vse, kar imamo skupnega, morda nekaj litrov podobne krvi. Čemu skrivanje pod masko prijaznosti, če pa je jasno, da bi eden drugemu najraje zavili vratove? In smo to morda v preteklosti tudi kdaj že res storili, a smo zdaj za potrebe te orgije vse skisane in gnile zamere za silo porinili pod tepih? Zakaj vse to leporečenje, ko si imamo v resnici prej povedati vse svinjarije, ki smo jih drug drugim počeli desetletja. Če iz nas zaudarjajo rane, ki smo si jih zadali skozi intimno zgodovino odnosov? Za koga, zaradi koga ponavljamo bolane mantre naših prednikov? Žene, ki napizdevajo može, od drugega piva naprej, možje, ki na vse grlo tožijo o pomanjkanju seksa, od drugega piva naprej, »strici« in »tete«, ki molčijo. Matere, ki letajo z zvrhanimi žlicami za neješčimi otroki, medtem ko se očetom jebe zanje. Babice, ki težijo že zdavnaj polnoletnemu vnuku, ker kadi, medtem pa pozabljajo, da so same pri teh letih počele še kaj »hujšega«. Nadležni smrkavec, ki zganja kraval za celo konjenico, medtem pa se ostali s stisnjenimi zobni zadržujemo, da se ne bi zdrli. Najprej na starše, potem pa še na divjega mulca. A se ne. Čas raje izkoristimo za razkazovanje novega perja, podrobno poročanje o najnovejšem avtu (ki smo ga dobili za pol cene, ker imamo tam frende), o uspehih in napredovanjih in povišicah v službi in sploh so naša presrečna življenja ena sama fantastična zgodba o uspehu in vzponu in razcvetu. Zakaj reproduciramo in multipliciramo te preklete tradicionalne vzorce? Zakaj pristajamo na družbene imperative? Zlagane, zblefirane, omejujoče, nestrpne, diskriminatorne, fašistične, heteronormativne … Zakaj se silimo biti žrtve stockholmskega sindroma?
