Češko je biti Slovenec

KOLUMNA

barbaraNa Češkoslovaško, kamor smo vsako poletje odpotovali k babički na počitnice, se je iz Jugoslavije prišlo na dva načina: zahodnjaki preko Avstrije, Čehi naokrog preko Madžarske. Mi smo sodili med prve in bilo nas je relativno malo, saj za množično prečkanje meje ni bilo posebnega razloga; sem in tja kakšen nakupovalni izlet, poceni pivo ali kraljice noči v Čeških Budejovicah. Neskončne vrste v mesnicah, podpultno mešetarjenje s pomarančami in večletne čakalne dobe na novo škodo za ljudi z druge strani železne zavese niso bili posebej zanimivi. Tudi zato smo bili tisto poletje – tako kot vsako leto dotlej – na mejnem prehodu sami. Nikjer nikogar, le sredi posušenega polja Jugoslovan (ne Slovenec, Jugoslovan) in Čehinja (ne Čehoslovakinja, Čehinja) z dvema smrkavima produktoma svoje ljubezni v rumeni opel manti. Večurno čakanje na prehod meje se je začelo pred betonsko rdečo-belo rampo. Ko se je ta dvignila, se je čakalo za njo, potem se je čakalo, kateri od številnih uniformiranih uslužbencev bo prišel po potne liste in jih za kakšnih 45 minut odnesel skozi vrata ene od sivih socialističnih zgradb, potem se je čakalo na ukaz, da se odprejo vsi kufri in iz avta zloži vsako malenkost, malo na tla malo na leseno klopico, potem se je čakalo na znak, da se lahko spodnje perilo zloži nazaj v kufre in vrečke nazaj v prtljažnik in potem se je čakalo še kar precej časa, ker je morala mama še na zagovor v eno od stavb in šele kakšne pol ure za njeno vrnitvijo so se vrnili še potni listi. A občutek, da si prepuščen na milost in nemilost ljudem, katerih funkcija je prav in edino to, da ti v kosti naženejo občutek, da si jim prepuščen na milost in nemilost, je bil kmalu pozabljen. Takoj po prihodu k babički je za naslednja dva meseca sledilo igrišče. In na tem igrišču je pomenilo biti iz Jugoslavije velik hit. Največji hit vseh hitov pa so bile v Trbižu kupljene najkice. Na drugo stran železne zavese so kapitalistični simboli namreč pricurljali le skozi posebne trgovine, kjer so lahko s tujimi valutami nakupovali diplomati in podobni privilegiranci. Najkice seveda niso bile le blagovna znamka za teniske, ampak drugo ime za dostojanstvo. Ime za to, da zadnji dan letovanja v Poreču ne menjaš tekstilnih robcev za otroško kepico sladoleda, ime za to, da si Martina Navratilova in smeš obiskati svoje starše ali oni tebe, ime za to, da ne šepetaš, ko rečeš Dubček ali Masaryk. In ime za vse druge vsakdanje malenkosti, ki sestavljajo svobodo. In te so Čehi imeli bistveno manj kot mi. Vse do trenutka, ko so novembra 1989 z množičnim večdnevnim žvenketom ključev na trgu Svetega Vaclava dali vedeti, da je režimu odklenkalo.

Od žametne revolucije dalje so se primerjave med Slovenijo in Češko začele prezrcaljevati. Leta 1995, ko je Češka postala samostojna država, je bil njen BDP na prebivalca 53 % slovenskega, danes se je povzpel na skoraj 95 %. Prvi predsednik države je bil bivši disident, in ne bivši predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov, demokratizacije se ni polastil najavtoritarnejši med vsemi vojaki in njegovi najzvestejši pribočniki, ampak se prispevek k spremembam priznava gibanjem, ljudem in naklonjenosti trenutka. Cerkev ni postala glavna politična sila v državi, tujci pa ne njeni največji sovražniki. Že v devetdesetih je v Pragi živelo več tisoč Američanov, ki so sami ali skupaj s Čehi odpirali knjigarne, založbe, kavarne, arhitekturne in odvetniške pisarne, oglaševalske agencije in internetna podjetja. Skupaj z betonskimi rampami so padle številne meje v glavah, ravno nasprotno kot pri nas, kjer so tisto na Karavankah nadomestile številne nove.

Medtem ko v Ljubljani lahko naštejete do pet lezbičnih in gejevskih prostorov, jih je v Pragi okrog 80. In ko se ljubljanske Parade udeleži  do 500 ljudi (če sta sreča in vreme mila), jih je bilo letos na praški 10.000. Teden pred parado je njen predsednik Czeslaw Walek imel polurni samostojni intervju na nacionalni televiziji v eni najbolj gledanih oddaj, ki dnevno v prime-timu gosti najvidnejše politike, znanstvenike in analitike. In zamislite si, nasproti njega ni sedel niti Aleš Primc niti pater Strehovec, ampak novinar, ki ga je spraševal popolnoma enostavna vprašanja: zakaj parada, koliko ljudi pričakujejo, kje in kaj se bo dogajalo, kako so poskrbeli za varnost in ostale banalije, ki slovenskih medijev v poplavi relevantnejših tem iz zakotka, razumljivo, ne morejo zanimati.

Ne vem točno, kje se skrivajo razlogi za to, da prva asociacija ob osebi s sandali na belih nogavicah ni več: »Joj, kako češko«. Kje je razlog za to, da so Čehi svobodo znali in zmogli vzeti še kar zares, mi pa smo se iz nekdaj najrazvitejše in najbolj napredne jugoslovanske republike prelevili v zaplankano, zatohlo domovino polizobražencev. Morda je razlog v tem, da so bile v času komunizma na čeških mejah betonske rampe, pri nas pa avstrijska Milka in prašek. Tudi ne gre odmisliti, da je bila Karlova univerza ustanovljena leta 1348, ljubljanska pa 571 let za njo. Poleg tega jezikovno ujetništvo Slovencev zajema dva milijona ljudi, njihovo pa deset. Morda pa je ključ do svobode v tem, da se Čehi vidijo z distanco in s tipičnim češkim humorjem, Slovenci pa kot popek sveta, ki mu do popolnega razcveta manjka samo še zadnji obračun s preteklostjo in z zunanjim in notranjim sovražnikom. Ob vsem tem pa zagotovo ni nepomembna vsebina popotnice, ki jo je moja mama ob odhodu v krasni novi svet dobila od babičke. Prosila jo je, naj nikoli ne prestopi v katoliško vero, ker je ta na grmadi sežgala Jana Husa.

Tags from the story
More from Barbara Rajgelj

Te igre je konec

»Ja, gre za enakost, gre pa tudi za nekaj drugega: za zavezo....
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja