KOLUMNA
Ime česa je prijateljstvo? Namesto da bi rekel, da je ta in ta tvoj fant, rečeš, da je tvoj prijatelj. Je ta prijateljica v resnici tvoja punca? Ne, ne govorim o podobnostih in razlikah med prijateljstvom in erotično-ljubezenskim razmerjem, čeravno bom govoril prav o tem. Rečeno manj megleno: zakaj gre nekaterim tako na živce, če kdo svojega fanta ali svojo punco imenuje za prijatelja oziroma prijateljico, in zakaj drugi namerno počnejo ravno to?
Jasno, da strejti delajo isto, ampak pri glbtq gre še za nelagodje z danes prevladujočo normo obveznega in jasnega razkrivanja spolne usmerjenosti, ki se je vzpostavila z napredovanjem lgbtq-gibanja. Temu se je po svoje želel izogniti kvir, ki je pokviril vse, kar se je pokviriti dalo, a je večkrat postal le nekakšna zasilna oznaka, da ne bi bilo treba izreči česa drugega. Pa tako malo, tako malo bi bilo treba, da bi prijatelj iz Narnije postal subverziven. Samo majhen, a vendar tako nemogoč premik – za svojega fanta bi moral reči: »On je moja prijateljica.« Dobro, vem, ne bo šlo. Poskusimo z drugega konca.
K izrazu »prijateljstvo« se zatekajo tudi homofobi, ki želijo zanikati erotičnost in seksualnost istospolnih razmerij (npr. v kontekstu zgodovinopisja in biografije). Mladi moški v Shakespearovih sonetih je bil, seve, njegov prijatelj. Na ta način predvsem želijo ločiti normalna, neerotična (»prijateljska«) razmerja od nenormalnih, (homo)seksualnih. Na srečo pa zgodovina prijateljstva ni tako zlahka razločljiva od nekaterih drugih oblik razmerij, pa naj bodo seksualna ali neseksualna.
Biblijski David v svoji žalostinki za Jonatanom pravi: »Tvoja ljubezen mi je bila čudovita, / bolj kot ženska ljubezen.« Stari svet je nasploh poln herojskih prijateljskih parov, kot so na primer Gilgameš in Engidu, Ahil in Patroklos ter Hilas in Herkul. Fajdros v Platonovem Simpoziju pravi, da bi bila idealna polis (in vojska) sestavljena iz samih zaljubljencev in ljubljenih dečkov, o svojem primeru prav takšnega odnosa (s Sokratom) pa poroča tudi zadnji simpozijski govorec, pijani Alkibiad, ki mimogrede doda še: »Kjer je navzoč Sokrat, ni mogoče, da bi še kdo drug imel kaj od lepih mladeničev.«
Potem je prišlo krščansko sovraštvo do spolnosti. (Oh!) Cerkvene strukture so v srednjem veku Jezusovo naklonjenost do apostola Janeza jemale kot vzor za prijateljstva med škofi, duhovniki, menihi, učenjaki in verniki, pri čemer je (domnevno) izostal erotično-seksualni vidik. Renesančna oživitev kulta prijateljstva pa je segla nazaj v antiko in oživila njegovo slavo. Eno najznamenitejših in najbolj reprezentativnih besedil je Montaignev esej »O prijateljstvu« (1580). V njem avtor primerja vročično in minljivo ljubezen do žensk s svojim prijateljstvom z Etiennom de la Boétiejem, ki po plemenitosti in sploh vsem presega vse drugo, je vseprežemajoče ter nesmrtno. Prizna sicer, da bi bilo prijateljstvo s spolnostjo še »polnejše in popolnejše«, ampak kaj ko ženske prijateljstva niso zmožne. Torej? Ne, edinega logičnega sklepa ne izpelje, čeprav omenja tudi grško pederastijo in nekateri raziskovalci Montaignu pripisujejo tudi intimnejša razmerja z mladeniči.
Marginalci zmeraj iznajdejo način, kako tisto, kar je prepovedano, izraziti na načine, ki so dovoljeni. Vzemimo na primer Nizozemsko v 18. stoletju, ko je bila sodomija kazniva s smrtjo. Gert Hekma poroča, da je bila prav v tistem času med prijatelji in prijateljicami razširjena navada izdelovanja t. i. kozarcev prijateljstva, na katerih so bile vgravirane podobe, recimo, dveh oseb, ki se držita za roko, in beseda PRIJATELJSTVO. Takšne kozarce so si dali izdelati tudi nizozemski sodomiti, le da so idejo prijateljstva uporabili kot šifro za željo po istem spolu. Včasih so s posebno kombinacijo simbolov (denimo dveh parečih se petelinov) dosegli še celo javno (a obenem skrito) seksualizacijo svojih istospolnih odnosov.
Ženske so v vsej zgodovini večinoma lahko delovale manj javno, zato pa mnoga njihova zasebna pisma in dnevniki pričujejo o silovitih prijateljstvih, ki jih vsaj danes ni več mogoče razlikovati od romantične ljubezni in seksualnih razmerij. Znamenit je primer »dam iz Llangollena«, Eleanor Butler in Sarah Ponsonby, s konca 18. in z začetka 19. stoletja. Po eni strani sta veljali za najbolj slavljeni devici svojega časa in model romantičnega prijateljstva, po drugi pa so se javno in zasebno pojavljali sumi in zbujali dvomi. Tako Anne Lister, eno najpomembnejših imen zahodne lezbične zgodovine, ki ju je leta 1822 obiskala, fasadi deviškega prijateljstva ni verjela.
Konec 19. stoletja je bilo z rojstvom homoseksualne identitete takšnih dvoumnosti dokončno konec: prijateljstvo je (p)ostalo čislana družbena institucija, homoseksualnost pa znamenje zla in bolezni. Afirmativna gejevska in lezbična politika takšno pojmovanje homoseksualnosti zavrača, spodbujajoč izražanje ponosa in njegovo paradiranje. Mnogi pa tega ne zmorejo/želijo početi in se zatečejo k pomensko odprtemu »prijateljstvu«. Zato imata takó izmikanje nedvoumnemu poimenovanju partnerjev in partnerk (pa če gre za posledico stigme in strahu, zazrtja v čudežno deželo globoko-globoko ali pa za teoretično podprto zavračanje kategornih nalepk) kot tudi homofobna redukcija preteklosti isto zdravilo: vztrajati moramo na večdimenzionalnem pomenu »prijateljstva«. Kar zadeva zgodovino, se s tem izognemo prenašanju sodobnih konceptov v preteklost in homofobnemu brisanju erotično-seksualnega vidika istospolnih razmerij, kar pa današnjost, nas bo prijateljstvo morda pripeljalo še daleč. A Oscar Wilde, za katerega se samo zdi, da se iz vsega zafrkava, v resnici pa je smrtno resen, njegova površina je zmeraj globoka, nas vendarle opozarja: »Prijateljstvo je veliko bolj tragično od ljubezni. Dlje traja.«
