Ontologija spomina
Brane Mozetič, Mesta ure leta, Škuc-Lambda, 2011.
Trinajsta zbirka Braneta Mozetiča se začne na Metelkovi, kjer so se včasih »prikazovala božanstva«, in konča v Ljubljani (ne, to ni več isto mesto), ki je pesniku tuja, kot da bi živel v izgnanstvu, zato lahko le še pošilja razglednice domov – na takratno Metelkovo, pariško Olympijo in vse okrog sveta, kjer je bil. Nasploh se svet sesipa, koncentracijskih taborišč še zdaleč niso pozaprli, samo zidove so jim podrli, da so se lahko razširila po vsem svetu. Sicer se resda zgodijo tudi srečanja, »ki se ne ponovijo sama od sebe. / ki ostanejo spomin nekega mesta.«, in so majhne reči, ki naredijo ta svet vzdržen, a potem je še veliko mučnega, nasilnega, divjega.
Kakšnega kraja se pesnik spominja samo zaradi fanta, ki ga je tam okusil. Pa se kdo tudi Ljubljane spominja le zaradi njega, njegove kože, njegovega vonja? To je približno ton zbirke, ki je bolj v molu kot v duru, zato pa se še bolj dotakne. Nekaj je kot zakleto: zmeraj, ko bi bilo lahko lepo, je težko. Tako rekoč iz vsake pesmi veje melanholija, ki sem in tja prehaja v grenkobo, že kar v bolečino ob spoznanju, da je vse zamujeno – in je takšno najverjetneje bilo, že preden bi se sploh moglo zgoditi – in da je za vse prepozno. Ideja izpolnitve se zdi mogoča le, če gre za nekaj tako rekoč neuresničljivega ali časovno zelo omejenega. In zato so Mesta ure leta rekonstrukcije krajev, trenutkov, občutij, doživetij in preteklega časa iz pesnikovega spomina, obenem pa gre (tudi) za konstrukcijo spominov, za spomine torej, ki tavajo med resničnostjo in izmišljijo. A ontologija tu ne igra nobene vloge, saj je edini spomin, ki je sploh vreden spominjanja, mladenič, goli mladenič v pesnikovi postelji.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Pogovor z Branetom Mozetičem ob izidu njegove nove pesniške zbirke
Začniva z naslovnico. Povej kaj o tem fantu, ki ga zdaj ob svojem pisanju ne objavljaš prvič.
Ničesar ne vem o njem, gre za fotografijo, ki sem jo naredil na cesti v Pekingu. Po svoje govori o moji ljubezni do Azije in morda tudi do komunističnih primesi.
Zdi se, da je tudi zate pomemben koncept depeizacije – mnogi pravijo, da pesmi lahko pišejo skoraj samo v tujini. Kako in kje so nastajala Mesta ure leta? Kakšen je njihov časovni razpon?
Gre predvsem za banalno tehnično vprašanje. V tujini sem laže sam s sabo, nimam vsakdanjih obveznosti, enostavno imam čas, da lahko več berem, več prevajam in tudi več pišem. Nimam žene ali moža ali tajnic ali slug, ki bi poskrbeli za to, da bi se doma lahko posvetil samo ustvarjanju (smeh). In imam preveč drugih obveznosti, ki jih na tujem lahko odložim. Večina knjige je tako nastala v 2011, ko sem bil več v tujini. Seveda pa tujina prinaša tudi nove spodbude, ki poženejo pero.
So spomini na fante zate nujno melanholični?
Saj so skoraj vsi moji spomini melanholični, ker gre za dogodke, osebe, ki so bili kolikor toliko prijetni, čeprav včasih tudi boleči – neprijetnih se navadno niti nočem spominjati. Danes pa teh prijetnih ni kaj prida, tudi zato, ker jih jaz shttp://www.narobe.si/administrator/index.php?option=com_contentam ne občutim več kot prijetne. Kako naj to ponazorim? Ko sem v mladosti potoval v tujino, sem omedleval ob okusih tropskih sadežev, ki jih dotlej še poznal nisem. Danes pa stikam po tržnici, mimo kupov mangov, papaj in pasijonk, da bi našel take krtičeve breskve, kot so rasle na mojem vrtu iz otroštva. Vse današnje dobrine mi očitno ne zmorejo zamenjati tiste »bede«.
Pariška Olimpija je bila začetek vsega, praviš na začetku prve pesmi. Lahko to malo razložiš?
Bil sem na koncertu skupine Bronski beat, ki je bila odkrito gejevska, tako so peli, tako so se obnašali. V dvorani je bila glbt-publika, poleg mene je bil tedanji ljubljeni fant, ki me je objemal. To je bil čisto drug svet, onkraj meni znanega sveta doma, sveta strejtov, nenehne delitve na moške in ženske stvari, ki so me ubijale. In so me tudi kasneje v slovenskem glbt-svetu, ki se ni zmogel rešiti heterovzorcev. In to odkritje drugega sveta mi je povedalo, da lahko obstaja tudi drug svet – in kasneje sem se vedno trudil imeti tak svet okoli sebe. Še danes mi postane slabo ob tipično moškem ali tipično ženskem obnašanju, pa seveda ob vseh problemih, ki jih imajo geji s svojo možatostjo.
Kdaj so se končali časi, ko so se na Metelkovi »prikazovala božanstva«?
Verjetno je šlo za povsem običajne fante. Samo z leti mi je enostavno opešala sposobnost, da se mi kaj prikazuje, tako se mi tudi božanstva nič več. Po drugi strani pa je res, da mojemu bolj grškemu občudovanju mladeničev nekako ne ustreza moda zadnjih let, ki ustvarja videz zanemarjenega zahodnega belega strejta. Danes obisk Tiffanyja ni blažilen, prej bi rekel, da rani moj čut za estetsko. Zato se rad odpravim v dežele, kjer ne gojijo te mode oziroma jim že njihova koža to onemogoča.
Od vseh svetov se zdi, da ti je arabski nekako najbolj neprijazen?
Nikakor ne. Svet muslimanov, naj so verni ali ne, ima zame dve plati. Ponujajo se kar naprej, obenem pa imajo stalne težave sami s sabo. Jaz pa imam težave, ker se kar naprej z njimi zapletam, doma in v tujini. Vsekakor pa njihova kultura ne pozna izvirnega greha in to je včasih pravo olajšanje. Njihov užitek enostavno ne nosi dvatisočletnega bremena na hrbtu. Ta svet me zanima toliko, da se mu tudi pri delu precej posvečam. Tako kot prevajalec že pri Duvertu, lani pri Rachidu, letos pri Leftahu, pa tudi kot urednik: letos izideta roman Mohameda Šukrija in pa obsežno teoretsko delo o ljubezni do dečkov v svetu islama. Ne nazadnje je verjetno ogromno gejev romalo v Severno Afriko že z nekim razlogom …
