Oblaki v glavi

KNJIGA

Pogovor s Petro Hrovatin

Hrovatin_naslovnica_200Petra Hrovatin, Mednožje misli, Založba Škuc, zbirka Vizibilija, 2010.

Mednožje misli je prvenec Petre Hrovatin. Zbirko odlikuje samosvoja poetika – zanimivo je opazovati, kako nastajajo nove lezbične pisave.

Mednožje misli je zbirka lirskih pesmi; omenimo ljubezenske: lirska subjektka se sanjavo premika skozi urbane prostore in dneve, v katerih se »te dotikam, vonjam«, všeč so ji jutra, »ko odpreš oči« …  Lirska subjektka govori o vsakdanjem življenju, vendar vedno nekoliko odmaknjeno, ne pozabljajoč na lepoto (ki je srčika lirike). Spregovori tudi o sanjah, spominu in pozabi, besedah in jeziku, tišini in zvoku, iluziji in realnosti … Pogosti so obrati iz impresije v refleksijo, od abstraktnega v konkretno, iz izpovednega v nadrealistično metaforiko ustvarjanja nove realnosti: Skoraj sem ubila rože,/ ker so govorile preveč na glas./ In ravno dovolj so bile jasne,/ da sem se zdrznila, da dihajo./

Avtorica uporabi različne pesniške figure: nagovor, vzporedje členov, komparacije, ponavljanja, ukrasne pridevke, metafore. Uporabi jih skrajno minimalistično, s pretanjenim posluhom za glas in besedo, za poved in verz.

Petra Hrovatin je absolventka krajinske arhitekture na Univerzi v Ljubljani. Ukvarja se s poezijo, z režijo in s snemanjem kratkih dokumentarnih filmov, z grafičnim oblikovanjem, izdelavo svetlobnih instalacij, z uličnimi akcijami.

Knjigo je estetsko oblikovala Barbara Predan, fotografija na naslovnici je delo Nade Žgank.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Pogovor s Petro Hrovatin

petraNaslov knjige je nekoliko provokativen in dvoumen. Kako naj razumemo naslov: glagolsko »misliti«, mednožje misli, ali je naslov rodilniška samostalniška besedna zveza; uganko seveda razrešimo, če preberemo pesem Mokra sapa: Včasih človek obstane/ v mednožju misli/ in z velikimi očmi/ požira mimoidoče./ Kako bi se jih ubranil/ še manj pa znebil./

Mednožje misli predstavlja dvojnost v posamezniku, neko razpotje misli. Predstavlja seksualno in miselno človeško naravo, ki je lahko hkrati v nasprotju in hkrati nerazdružljiva.

Koliko časa je zbirka nastajala, kaj te je navdihovalo za pisanje pesmi?

Zbirka je sklop večletnega pisanja, nekako od začetka mojega študija. Za inspiracijo jemljem vse, kar je del mojega življenja, kar vpliva name, me premakne. Pišem že od nekdaj, je neka nuja, ki jo moram udejaniti.

Dotakniva se ljubezenskih pesmi in nagovorov. Na koga se obrača lirska subjektka?

Namenjene so določeni osebi v nekem obdobju, v nekaterih pesmih je to bolj izraženo, v nekaterih manj. Lahko je samo določen občutek, ki se je zgodil med dvema osebama. Lahko se ta občutek transformira in se zapiše tudi v drugačni obliki.

Motivika sanj je v tvojih pesmih pogosta – motiv je vključen  v neko večjo nadrealistično sliko sveta: Spogledovanje, umiranje/ v prihodnost.// Tanka linija človečnosti/ eksplodira na vsakem koraku./ Sanje razvlečene/ v razum poguma.// Kaj ti pomenijo sanje?

Sanje so vedno prisotne, ali ko spimo ali ko smo budni. V nas tlijo in preko njih se premikamo po prostoru. So prostor, kjer vedno znova odkrijem, kaj mi pomenijo in kaj me lahko žene naprej.

Kam sem spravila,/ vse te fotografije,/ podtaknjene v čas.//, se sprašuje lirska subjektka. Kakšen je tvoj odnos do tematike spominov, sledi, pozabe?

Spomin ima podoben pomen kot sanje, samo iz neke druge strani. Spomine nosiš s sabo in so kot neki ostanki sanj.

Večkrat je v pesmih eksplicitno govor o besedah, o jeziku. Zanima me tvoj odnos do besed, rabe jezika. Namreč: v zbirki izstopajo metafore oziroma nadrealistični preobrati, vsaj v prvem razdelku, tudi v drugem, tretji se mi zdi bolj razpoloženjski, izpoveden, mehkejši. Zanima me tvoja raba jezika, s katerim ustvarjaš povsem nove svetove, na primer: Tri leta, suh parket/ in črnobela siva svetloba,/ čikgumi razvleče/ po steni namesto lepila.// Sprej, sss./ A greš z menoj?/ Bel cof binglja/ z vsakim korakom,/ ki ga ponese v zrak.// Kaj skrivaš za pultom sanj?/ Razmetane skladovnice pesmi/ bom zložila zate po omarah.//

Pesniška zbirka je razdeljena na tri sklope. Na začetku zbirke se bolj kaže vpliv tega, da sem se ukvarjala z igranjem metafor. Zelo mi leži ta igra besed in njihovi preobrati. S tem mogoče tudi spodbujaš domišljijo nekoga, ki to bere. Njegovo asociativno sposobnost razumevanja njegovega življenja. Zanimivo mi je deljenje misli na ta način in kako nekdo, ki vzame to misel, kakšne nove misli se mu vzpodbudijo, kaj se z njem zgodi, čeprav zelo redko izveš njegov odgovor, njegovo refleksijo. Kasneje v zbirki je mogoče manj takih preobratov zaradi potrebe po bolj jasnem, direktnem izražanju, čeprav še vedno z elementi besednih iger in dvoumnosti, troumnosti.

Vprašanje tišine se pojavi na opaznih mestih v zbirki – kaj ti pomeni tišina?

Tišina zame nikoli ni tišina, vedno ima nekaj v ozadju. Predstavlja mi nek vmesni prostor odkrivanja, iskanja, refleksije. Mislim, da vsi iščemo svojo tišino in kakšna je.

Motivika iz vsakdanjega življenja – kakšen je tvoj odnos do motivov, banalnih stvari, vzvišenih … kako izbereš motive?

Motive izbiram spontano. Všeč so mi vsakdanji motivi, katere potem vzameš in jih postaviš v nov kontekst. Vsakdanjost je samo nek kalup, ki pod sabo shranjuje še kaj drugega. Taki motivi so lahko hitro dostopni, ne pa vedno hitro preberljivi, če jih postaviš pod drugačno lučjo.

Tags from the story
More from Zala Hriberšek

Slovnica 14

No, tale skrivnosten naslov je uvod v resno pravopisno oziroma jezikovno temo....
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja