KNJIGA
Pogovor z Natašo Sukič
Nataša Sukič, Molji živijo v prahu, Založba Škuc, zbirka Vizibilija, 2010.
Nataša Sukič, pisateljica, publicistka, kulturna delavka, DJ-ka in aktivistka se je po dveh kratkoproznih zbirkah (zadnja, z naslovom Otroci nočnih rož je bila lani v ožjem izboru za Dnevnikovo nagrado fabula) se je tokrat spoprijela z romanom. Molji živijo v prahu so postavljeni v nedoločeno, a bližnjo prihodnost, v kateri je svet še za korak bliže barbarstvu, paranoični diktaturi ter seveda nadzorovanju. Glavni junak s pomenljivim imenom Dren po nepojasnjenem očetovem izginotju živi z materjo, ki je pogreznjena v svoj svet televizijske resničnosti prerokovanj. Dren je predvsem žrtev tiste zdrave pameti, ki v svoji preprosti zaslepljenosti ne prenese ničesar, kar štrli ven, zato se zdi kar najbolj primeren za kariero nadzornika v mogočni instituciji zapora, ki pod pretvezo čiščenja sovražnih elementov dopušča nasilje nad političnimi zaporniki ter manipulira in eksperimentira s človeškim umom. Njegova neznosna obteženost s sovraštvom do vsega drugačnega in s fanatično vero v državne institucije se pokažeta za breme, pod katerim mu začnejo klecati kolena – ravno tako kot pri srečanju z neimenovano, na smrt obsojeno transseksualno zapornico, v katero se zaljubi. Ljubezenska čustva do popolne izobčenke ne ogrožajo le njegove poklicne kariere, temveč mu načnejo tudi duševno stabilnost, saj se v njem prvič vzbudi nekaj vesti podobnega. A z lastno nemočjo se spoprime tako, kakor je vajen ravnati tudi z nemočjo soljudi: da namreč pogleda stran.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Pogovor z Natašo Sukič
Kako si po dveh kratkoproznih zbirkah doživljala izkušnjo pisanja romana?
Pisanje romana mi je sprva predstavljalo velik izziv, skorajda nekaj nemogočega. V bistvu sem bila radovedna, ali bom roman sploh zmogla napisati. Sem pa zgodbo v osnutku že nekaj časa premlevala v glavi, le skoncentrirati se je bilo potrebno nanjo, ji slediti. Sprva sem pisala posamezna poglavja kot nekakšne kratke zgodbe, ki so preskakovale v času. Šele ko sem imela napisanih približno osemdeset strani in jih začela razporejati v celoto, mi je pisanje zares steklo. Ustvarjalni proces pri pisanju romana se res zelo razlikuje od pisanja kratke proze, obvladovati je potrebno obsežen tekst, paziti, da ne pride do kakšnih nekonsistentnosti, da zgodba teče, da je dinamika »prava«, poglobiti se je potrebno v like, jih smiselno prepletati. Težko bi rekla, kaj je težje – pisanje kratkih zgodb zahteva povsem drugo tehniko. Meni je morda roman bolj pisan na kožo, saj mi dopušča prostor za poglobljen razvoj likov. V tem pa najbolj uživam.
Ustaviva se pri naslovu romana – kdo so molji, ki živijo v prahu?
S tem romanom, čeprav na bistveno drugačen način, nadaljujem z linijo, ki sem jo začrtala že v svoji knjigi kratkih zgodb Otroci nočnih rož – z analizo mehanizmov, spodbujevalcev in izvorov populističnega in primitivnega sovraštva do vsakršne drugačnosti ter s prikazom nemoči tistih, ki sovražijo. Molji so čefurji, pedri, nigri, cigani, brezdomci, transseksualci, politični oporečniki, vsi, ki odstopajo od večinske norme ali predstavljajo grožnjo obstoječemu sistemu.
Roman je postavljen v prihodnost – zakaj nam je ta včasih bližja ali celo razumljivejša kot sedanjost?
Roman je in ni postavljen v prihodnost. Te stvari, ki jih opisujem, pa tudi hujše, se že dogajajo. Trenutne razmere v svetu so zelo zaostrene in ni izključeno, da bodo vse večja gospodarska kriza, vzpon nacionalizmov, politična nestabilnost posameznih regij in podobno na globalni ravni pripeljali do vzpona novih totalitarizmov. Sicer pa sem si v romanu sposodila govor enega naših vidnejših politikov (ki sem ga malo literarno obdelala), ki je dovolj srhljiv, da bi nam lahko bil v opomin, da je v nekem smislu »prihodnost«, ki jo opisujem, že tukaj.
Dren je negativni junak, ki ne zmore moralne odločitve in vedno izbere strah, ne poguma. Kot avtorica pa si bržkone bila primorana najti neko bližino z njim, celo razumevanje zanj?
Dren je lahko kdorkoli – slehernik, naključni mimoidoči, povprečni državljan, ki ga je sistem zmanipuliral do točke, ko se mu, kljub dvomom in pomislekom, ki se porajajo v njem, ne ljubi narediti ničesar, da bi kaj spremenil. V bistvu se raje skrije v konformno zavetje sistema in se pretvarja, da zločina, ki se odvija pred njim (in z njegovo pomočjo) ni. Ta zločin ves čas relativizira, zmanjšuje njegov pomen. Dren v bistvu simbolizira tiho, molčečo večino, ki ne ukrepa, ki je pasivna, ki dopušča, da se pred njenimi očmi in v njenem imenu dogajajo različne družbene grozote (vojne, revščina, brezpravnost manjšin in podobno).
Na koncu romana Dren po vsem, kar se je zgodilo, pomisli, da je lačen. Kaj je vzrok te njegove nenasitne lakote?
Zgodbo uvede presunljiv citat iz romana 1984 Georga Orwella: »Iztisnili te bomo do praznega, nato pa te bomo napolnili z nami.« Dren je suženj, izvrševalec nasilja za potrebe režima in na koncu še rabelj, ki svojo prepovedano ljubezen pospremi na morišče. Da lahko v tem sistemu preživi, ne sme dopustiti, da bi mu dvom ali slaba vest zamajala vero v državo in njene institucije. Ostati mora prazen, tako rekoč »brez misli«. In Dren je natanko tak – povsem izpraznjen, človeška lupina, bolj ali manj zreducirana na funkcioniranje na fiziološki ravni ali na klišejske misli, ki se hranijo z raznimi ljudskimi pregovori, globoko spodaj pa v njem vendarle tli življenje, ravno dovolj življenja, da Drena tu in tam obide dvom v sistem, ki mu tako predano služi. Vendar se ta »lava spečega vulkana« nikakor ne uspe zares prebiti na površje. Od tu, iz tega njegovega razcepa, njegov občutek lakote, ki je nikakor ne (z)more potešiti.
Kakšna tema se obeta v tvoji naslednji knjigi?
To bo roman o strahu, malih oblastiželjnežih in strahovladi.
