Recenzije: Knjiga 26

vikend 200Zabadati pomeni spoznati

Helen Zahavi, Umazani vikend, prevedla Suzana Tratnik, ŠKUC – Aleph, 2013.

Bella, uboga, ranjena Bella, »ki ji je bilo žal, ker je bila Bella,« živi v nekem kletnem stanovanju v Brightonu. Sprva opazovati, nato nadlegovati in na koncu tudi že groziti (z grozovito smrtjo) ji prične sosed Tim, a Bella spozna, da ima dovolj. »Svet je razdeljen na morilce, žrtve in gledalce,« jo poduči neki jasnovidec. Bella gledalka ne more biti, izbira lahko le med vlogo žrtve in morilke. Katero vlogo je izbrala? Timu s sekiro razčesne lobanjo, Normana zaduši, Reginalda povozi, tri fante ustreli, posiljevalca pa do smrti večkrat zabode –  »pik-pik tu, reži-reži tam«. Bella se je torej odločila.

Umazani vikend je torej vsebinsko provokativna, slogovno pa dodelana literarna umetnina. Pripovedovalski glas tako spretno plete pripoved, da sem knjigo prebral na dušek, avtorica pa uporablja obilico umetniških postopkov. Izrazita so, denimo, zlasti ponavljanja na ravni besed, stavkov pa tudi povedi, ki stopnjujejo napetost in nosijo semantično vrednost. Bolj izkušeno bralstvo bo zaznalo še številne medbesedilne navezave. Učinkovito je tudi nihanje pripovedovalske intonacije – med kruto grobostjo in nekakšnim sočutnim razumevanjem –, ki jo avtorica začini z obilico črnega humorja.

Delo je ob izidu v Veliki Britaniji sprožilo plaz kritik – tako naklonjenih kot nenaklonjenih. Očitno je za nekatere problematično, če ženska noče biti žrtev. Za nekatere je problematično, če ubrani svoje življenje za ceno napadalčevega?!

Ocena: ♦♦♦♦♦

Aleš Zobec

____________________

seks 200Romantika ni nič več kot mitologija

Christopher Ryan in Cacilda Jethá, Seks ob zori: predzgodovinski izvori moderne spolnosti, prevedel Uroš Kalčič, Modrijan, 2013.

Občo miselnost so krščanstvo z naukom o grehu, judaizem z doktrino menscha … evolucijske teorije pod vplivom verstev z naukom o monogamnosti človeških bitij zvedli na neutemeljene, a nenehno ponavljajoče se mantre o nravnosti zakonske blaženosti, ženske spolne zadržanosti, naravne patriarhalnosti, dosmrtne monogamne sreče in večne ljubezni … Tovrstna »romantična« mitologija se še dandanes prodaja kot čista znanost.

»Da bi se ugledali takšne, kot smo, se moramo najprej sprijazniti z dejstvom, da nobeno izmed pozemskih bitij ni tako silovito, tako ustvarjalno in tako neprestano seksualno kot ravno Homo sapiens«, poudarjata avtorja. Svoje »najsvetejše« odnose gradimo na pogorišču neuslišanih želja in potreb. Nad naravo smo le toliko, kolikor laži in lažne morale posedujemo, nič več.

Lahko učimo, nagrajujemo, usmerjamo in obenem obsojamo in preganjamo vsakršna odstopanja od  življenja v Ulici glicinij, pa vendar, zamislek nad posameznikovo ceno prilagoditve ne bi bil odveč. Koliko nesrečnih žrtev bomo še pokopali zaradi lažne čistosti in koliko žrtvovanja sreče ostalih bo še potrebno, da bomo prenehali verovati v tovrstne romantične mite in se prenehali sprenevedati?

Nemški filozof Arthur Schopenhauer je nekoč zapisal, »Človek lahko sicer dela, kar hoče, ne more pa hoteti, kar hoče.« Morda bi bilo dobro začeti s sprejemanjem lastnih hotenj, sprejemanjem sebe in ostalih. Pa vendar, sprejemanje morebiti še ni nravstveno stanje v končni konsekvenci, pač pa le del nove ideologije, ki pa je vsekakor boljša od te, v kateri se danes nahajamo.

Ocena: ♦♦♦♦

Matej Repič

Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

“Nerodne” homofobične izjave

Predsednik Hrvaške nogometne reprezentance Vlatko Marković se je opravičil za svoje homofobične...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja