V prejšnji številki revije Narobe sem predstavil tezo, ki je bila zapisana že v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji (1995), da je potrebno v sodobnih pluralnih družbah, kjer soobstaja več različnih svetovnih nazorov in vrednotnih sistemov, javni vzgojno-izobraževalni sistem utemeljiti na skupnih vrednotah. Izraz že doseženega soglasja o temeljnih vrednotah sobivanja pa so – človekove pravice.
Naslovil sem enega izmed očitkov, ki jih je zlasti v času kampanje proti Družinskemu zakoniku producirala Primčeva »civilna iniciativa«. Ta je med drugim problematizirala obravnavo na neheteroseksualnost in homofobijo vezanih vsebin pri pouku v javnih vzgojno-izobraževalnih ustanovah.
Pokazal sem, da so navkljub manku eksplicitnih omemb neheteroseksualnosti v učnih načrtih javne osnovne šole v Sloveniji, vrata za obravnavo teh tematik pri pouku odprta. Pri tem sem se oprl na najsplošnejše določbe formalnega okvirja – denimo na slovensko Ustavo in šolsko zakonodajo – in na konkretne cilje, ki so zapisani v posameznih učnih načrtih. V teh torej niso predpisane določene vsebine, temveč (med drugim) splošni in operativni cilji – katere vsebine bodo učiteljice ali učitelji izbrali, da bi učenke in učenci usvojili predpisane standarde znanja, je namreč v domeni njihove strokovne avtonomije. A ta je omejena: pouk mora potekati na kritičen, objektiven in pluralen način in ne sme voditi v indoktrinacijo. Zapisana načela izhajajo iz številnih razsodb Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z 2. členom Prvega protokola h Evropski konvenciji (1994), torej pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim lastnim verskim in filozofskim prepričanjem.
V tem prispevku pa želim orisati pogoje oziroma možnosti in načine sodelovanja nevladnih organizacij, društev, strokovnjakov in strokovnjakinj ter drugih posameznikov in posameznic z javnimi osnovnimi šolami.
Kakšni so bili očitki?
V nadaljevanju bom odgovarjal na očitke, ki jih je na svojih spletnih straneh večinoma producirala že omenjena Primčeva t. i. civilna iniciativa. V grobem se bom osredotočil predvsem na dva od njih, ki sta se v posameznih zapisih pojavljala in tudi prepletala. »Civilna iniciativa« je:
1) problematizirala določene izvajalce in izvajalke vzgojno-izobraževalnih dejavnosti, zlasti tiste, ki na šoli niso zaposleni – tako v okviru obveznega kot tudi razširjenega programa;
2) pozvala starše, da določene dejavnosti, denimo delavnice o človekovih pravicah, na šoli preprečijo.
Ključne določbe iz šolske zakonodaje
Še preden predstavim nekaj hipotetičnih primerov, da bi odgovoril na zgoraj navedene očitke, ki so bili zapisani pavšalno, kaže najprej pogledati v posamezna določila šolske zakonodaje.
Program javne osnovne šole določa Zakon o osnovni šoli. Deli se na obvezni del, kamor sodijo obvezni predmeti, izbirni predmeti, ure oddelčne skupnosti in dnevi dejavnosti, ter razširjeni del, ki obsega podaljšano bivanje, jutranje varstvo, dodatni in dopolnilni pouk, pouk neobveznega tujega jezika ter interesne dejavnosti. Ključna razlika med obveznim in razširjenim programom je, da se otroci v dejavnosti, ki sodijo v okvir razširjenega programa javne osnovne šole, vključujejo prostovoljno, pouk v okviru obveznega programa pa je – obvezen. Učenka ali učenec lahko izostane od pouka le pod določenimi pogoji: iz opravičljivih razlogov, oziroma če to starši vnaprej sporočijo, iz neopredeljenih razlogov največ 5 dni v letu.
Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) jasno določa, kdo so zaposleni v javnih šolah – imeti morajo ustrezno izobrazbo, obvladati slovenski jezik ter opraviti strokovni izpit. Strokovni delavci in delavke morajo opravljati svoje delo v skladu z zakonom, in javno veljavnimi programi – in sicer tako, da zagotavljajo kritičnost, objektivnost in pluralnost, pri delu pa so strokovno avtonomni. Zakon opredeli tudi avtonomijo šole in prepoveduje delovanje političnih strank ali podmladkov strank ter konfesionalno dejavnost. Potrebno je poudariti, da avtonomnost šol ne nasprotuje njihovemu odpiranju v ožje in širše okolje ter povezovanju z drugimi institucijami prenašanja vednosti in kulture, z gledališči, muzeji, galerijami, knjižnicami, orkestri, športnimi in drugimi društvi, če navedem zapis v prvi Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji (1995). V drugi Beli knjigi (2011) je to stališče ponovno zapisano. Šola je namreč pri načrtovanju in izvajanju dejavnosti vpeta v neposredno okolje, svojo ponudbo pa dopolnjuje in bogati s sodelovanjem z institucijami ter s posamezniki in posameznicami iz okolja.
Sodelovanje staršev s šolo je zagotovljeno na več načinov. Najprej tako, da se starši vključujejo v organe javne šole. Tako so, denimo, med 11 člani oziroma članicami sveta šole, ki je najvišji organ vzgojno-izobraževalne institucije, trije predstavniki ali predstavnice staršev. Starši uresničujejo svoje interese tudi preko sveta staršev, ki ga ravno tako mora imeti vsaka šola. Natančneje je sodelovanje med šolo in starši opredeljeno sicer v dveh šolskih dokumentih: v letnem delovnem načrtu in vzgojnem načrtu. Starši se tako lahko informirajo o vzgojno-izobraževalnem delu na roditeljskih sestankih, razrednih urah ipd. Glede na zakonska določila pa lahko starši podajo ugovor razredniku ali razredničarki, šolski svetovalni službi in ravnatelju oziroma ravnateljici. V kolikor menijo, da je prišlo do kršitev, ki jih omenja Zakon o šolski inšpekciji – denimo, da šola ne izvaja predpisanega kurikuluma, da se v šoli ne uresničujejo pravice otrok, da so kršena načela kritičnosti, objektivnosti in pluralnosti itd. – pa lahko zahtevajo izredni inšpekcijski nadzor. Načini, kako se lahko starši vključujejo v vzgojno-izobraževalno delo šol, so torej vnaprej znani.
V letnem delovnem načrtu, ki je podrobneje opredeljen v Zakonu o osnovni šoli, šola poleg oblik sodelovanja s starši med drugim predvidi tudi vsebino in razporeditev interesnih dejavnosti, ki bodo potekale na šoli, aktivnosti, s katerimi se šola vključuje v okolje, ter sodelovanje z zunanjimi sodelavkami in sodelavci. Predlog letnega delovnega načrta pripravi ravnatelj vzgojno-izobraževalne ustanove, sprejme ga svet šole, mnenje o njem pa poda tudi svet staršev.
Hipotetični primeri
a) Obvezni program javne osnovne šole
Učiteljica zgodovine v 9. razredu osnovne šole se odloči, da bo obravnavala tudi v učnem načrtu navedeno izbirno temo. Spreminjanje vsakdanjika v 20. stoletju. Eden izmed ciljev, ki je zapisan tudi kot standard znanja v okviru te teme, je, da učenke in učenci »opišejo vpliv družbenih gibanj na način razmišljanja v razvitem svetu in navedejo primere«. Učiteljica se odloči, da bo predpisani cilj zasledovala tudi tako, da bo k eni izmed ur pouka zgodovine povabila Legebitrino sodelavko, lgbt-aktivistko, ki bo predstavila svoje področje delovanja. Ali je to dopustno? Civilna iniciativa je namreč zahtevala, da se organizaciji Legebitra »prepove delovanje v slovenskih šolah«, iz česar bi lahko sklepal, da bi takšnemu povabilu nasprotovali.
Odločneje se je treba spopasti s stereotipi o tem, kdo lahko pride med otroke in kdo jih lahko vzgaja, je zapisano v Belih knjigah (1995, 2011). Učiteljice in učitelji so pri svojem delu strokovno avtonomni, je zapisano v ZOFVI-ju, kar pomeni, da je izbira poti, kako bodo učenke in učence pripeljali do predpisanih standardov znanja, prepuščena njihovi strokovni presoji, avtonomija šolskega prostora pa ne nasprotuje povezovanju šol z okoljem. Povabilo gostje je tako ena izmed možnih poti, ki jih ima učiteljica na voljo. Seveda pa mora pouk venomer potekati na kritičen, objektiven in pluralen način in dolžnost učiteljice je, da spoštovanje teh načel tudi zagotovi – a hipotetičen način izvedbe ure pouka še sam po sebi navedenim principom nikakor ne nasprotuje.
Kaj pa delavnice o človekovih pravicah, pri katerih bi sodelovali različni zunanji sodelavci in sodelavke? Primer zahteve »civilne iniciative«, da se tovrstne dejavnosti na šoli ne smejo izvajati, bom ponovno ponazoril na hipotetičnem primeru izvedbe dneva dejavnosti, ki sodijo v obvezni program javne šole.
Dnevi dejavnosti, ki ravno tako sodijo v obvezni program, naj bi omogočili učenkam in učencem utrjevanje in povezovanje znanja, pridobljenega pri posameznih predmetih in predmetnih področjih. Dejavnosti morajo torej biti izpeljane iz ciljev, ki so zapisani v učnih načrtih, ter standardov znanja. Tako lahko šola v tem okviru organizira, denimo, različne delavnice o človekovih pravicah, k sodelovanju pa povabi predstavnike ali predstavnice nevladnih organizacij oziroma društev, ki imajo specifična znanja na tem področju (na primer Amnesty International, Legebitra ipd.).
Tudi za izvajanje dni dejavnosti je odgovorna šola oziroma strokovni delavci in delavke, učiteljice in učitelji so prisotni oziroma sodelujejo pri njihovi izvedbi, a – ponovno – to ne pomeni, da šola pri izvajanju dni dejavnosti ne sme sodelovati z zunanjimi institucijami oziroma strokovnjaki in strokovnjakinjami, če je tako predvidela tudi v letnem delovnem načrtu.
b) Razširjeni program javne osnovne šole
Poleg obveznega programa pa se na šolah torej izvaja tudi razširjeni program, na primer kot interesne dejavnosti, kamor pa se otroci vključujejo prostovoljno, šola pa jih organizira izven pouka. Tudi vsebina in razporeditev interesnih dejavnosti se določi z letnim delovnim načrtom. Manevrskega prostora, katere vsebine bo šola ponudila svojim učenkam in učencem, pa je veliko.
Šola lahko tako organizira filmski krožek, kjer se bodo otroci spoznavali z osnovnim terminološkim instrumentarijem filmske umetnosti in debatirali o tematikah, ki jih določeni filmi odpirajo – med drugim, denimo, o neheteroseksualnosti, homofobiji ipd. Med cilji interesnih dejavnosti, ki so zapisani v priročniku Interesne dejavnosti za devetletno osnovno šolo, je med drugim zapisano, da učenci in učenke spoznavajo in razvijajo spoštovanje do sebe in drugih. Interesne dejavnosti lahko izvajajo tako strokovni delavci in delavke, ki imajo sklenjeno redno delovno razmerje s šolo, kot tudi drugi, s katerimi sklene šola pogodbo. Specifika interesnih dejavnosti je, če sledim zapisom v konceptu, prav v njihovi možnosti povezovanja z okoljem.
c) Druge aktivnosti na šoli
Kaj pa, če želita, denimo, organizaciji Amnesty International in Društvo ključ organizirati določene aktivnosti, ki bi potekale izven pouka, v popoldanskem času ali med vikendom? Gre torej za dejavnosti, ki niso del programa osnovne šole, omenjeni organizaciji pa želita zgolj najeti prostore določene šole. Odgovor je jasno zapisan v ZOFVI-ju: aktivnosti lahko organizirata tudi v prostorih šole, če pridobita dovoljenje ravnatelja. Avtonomija šolskega prostora namreč ne nasprotuje izvajanju aktivnosti, ki niso del programa javne osnovne šole, v prostorih šole izven pouka ali izven časa delovanja šole. Konec koncev se lahko izjemoma – na predlog ravnatelja, ki ga mora potrditi minister oziroma ministrica – v prostorih šole (ravno tako izven pouka oziroma delovanja šole) izvaja tudi konfesionalni pouk, če v lokalni skupnosti za tako dejavnost ni drugih primernih prostorov.
Na koncu …
… lahko torej zapišem, da je morebitna bojazen javnih osnovnih šol pred povezovanjem z okoljem, kamor sodi tudi povezovanje z nevladnimi organizacije in njihovimi sodelavci oziroma sodelavkami, odveč. Če sem se v prejšnjem prispevku zavrnil tezo t. i. civilne iniciative, da se vsebine, vezane na neheteroseksualnost, ne bi smele obravnavati pri pouku v javni osnovni šoli, sem tokrat pokazal, da se lahko šola povezuje z okoljem na najrazličnejše načine, mora pa pri tem – kot tudi sicer v svojem delovanju – upoštevati določila formalnega okvirja.
