KNJIGA
Pogovor z Urško Sterle
Urška Sterle, Večno vojno stanje, Založba Škuc, zbirka Vizibilija, 2010.
Nova kratkoprozna zbirka Večno vojno stanje pisateljice Urške Sterle, ki si je na literarno sceno utrla pot s prvencem Vrsta za kosilo, ponuja bralstvu enajst kratkih besedil.
Osrednja poteza prvoosebne pripovedovalke je, če uporabimo kar njeno izrazje, napičkanost: torej kritičnost, angažiranost in neizprosnost. Zgodbe nas popeljejo v kletne prostore in kulturno podzemlje, kjer se nabira vse možno »pedrovje in lezbovje«, pa tudi, prav nasprotno, v »prazne prostore«, tj. v nakupovalno središče, »središčno točko sveta«. Kako ironično.
»Vsaka doba ustvarja gospodo in njen preostanek,« pravi pripovedovalka v zgodbi Dnevnik dvornega norca. Avtorica z besedilnimi drobci zareže v družbeno tkivo, nagnito s predsodki in sovraštvom, ki svojo gnilobo širijo vsenaokrog. Tako jedko ošvrkne ne samo prevladujoče, normirane in konformistične biografske stile večine, temveč tudi njihovo prisvajanje znotraj svoje lezbične in širše lgbt-scene. Literarni okruški tako ponujajo kritiko kapitalizma, brezglavega konformizma, heteroseksizma …
Ponazorimo zgornjo tezo z najdaljšo zgodbo, Domovanje, kjer se protagonistka vseli v novo, majceno stanovanje, kaj kmalu pa se začno dogajati nenavadne stvari. V imenu zdravega življenjskega sloga izginejo čips in gazirana pijača, namesto knjig se pojavi televizija, nad posteljo pa jo nekega večera pričaka plakat z rožnatim dojenčkom. Na protagonistkine »nezdrave« izbire torej nevzdržno pritiskajo družbena pričakovanja vse do točke, ko protagonistka stanovanje zapusti.
Pa je ta, ki tako kljubuje družbenemu pritiskom, svobodna? Če verjamemo četrti, malopridni vili v nekih sanjah pripovedovalke, morebiti je. »Če boš uporna, boš, ko odrasteš, morda svobodna.«
Ocena: ♦♦♦♦♦
Pogovor z Urško Sterle
V Večnem vojnem stanju nadaljuješ pisavo svojega prvenca. Bi se strinjala, če tvoje pisanje označim kot angažirano? Kako vidiš razmerje med aktivizmom in literaturo?
Na vsebino mojega pisanja nedvomno vpliva dejstvo, da sem že šestnajst let globoko ukoreninjena v gejevski in lezbični sceni, da se na njej politično in kulturno udejstvujem. Dejstvo, da me občasno še vedno tlačijo srednjeslojne nočne more, vse tiste uničujoče razvade, ki se jim moram odreči zato, da bi sploh lahko ustvarjala, vse to je moje osebno večno vojno stanje. To sem v obliki zgodb zbrala v tej knjigi in zato je marsikatera zgodba še posebej surova in temu je prilagojen tudi jezik, slog pisanja. Gre za trk življenjskih stilov in idej, ki sem jih skušala zvleči v realni svet, kjer je telo, lezbično telo, na katerem se manifestirajo posledice izdaj, vsakdanjih fašizmov in konformizma.
Tudi tokrat se pojavi Freudovo delo Nelagodje v kulturi. Katera teoretska dela so ti blizu in bi rekla, da pomembno vplivajo na tvojo percepcijo družbe ter zakaj?
Ne vem, ali lahko natančno opredelim zgolj nekaj teoretskih del, ki bi name imela največji vpliv. Mislim, da gre predvsem za to, da si preko teorije pridobivam orodja za tolmačenje sveta. Moj interes je precej razpršen, zagotovo pa precej pozornosti posvečam tako teoretskim kot tudi umetniškim delom domače gejevske in lezbične scene, posameznicam in posameznikom, gibanjem in skupinam, ki izhajajo iz osemdesetih, skratka, slediti skušam produkciji celotne progresivne fronte in manjšinskih skupnosti. Za moje intelektualno in fizično preživetje je to bistvenega pomena. Nelagodje v kulturi deluje v zgodbi kot znak, ki fiktivni tekst spaja z realnostjo. V svojih zgodbah se pogosto poslužujem te taktike za pripovedovanje. Dela ali avtorji, ki jih omenjam, so tam z določenim namenom. Iz police bi lahko izginilo mnogo knjig in prav vse po vrsti so nabite s pomenom, če pa izgine prav ta knjiga, potem to zasuka zgodbo v določeno smer. Morda sem pri pojasnjevanju nekoliko nejasna, toda na eni strani zgodbe stojim jaz in na drugi bralka in njena interpretacija pripovedi je v tej računici prav tako pomembna kot moj namen, da razkrinkam nekatere potlačitve.
Pripovedovalko spremljajo posamezniki in posameznice z duhovitimi imeni: Vladarica vesolja, Tokzalublena, Cinični volk … So to izključno fiktivni nadimki? Se je kdo od njih prepoznal – in ali je bil to tudi namen?
Nadimki so izključno fiktivni, niso pa naključni. Z njimi sem poskušala kar se le da natančno orisati karakterne lastnosti in pa pozicijo, ki jo nosilci zavzemajo v gejevski in lezbični skupnosti. Gre tudi za to, da se mi zdi nujno potrebno nekatere profile ljudi na sceni obeležiti v literaturi, kajti integracionistične politike, ki orjejo čez sceno, želijo s tem kreativnim potencialom pomesti. V času fašističnih telesnih politik so prve žrtve zmeraj tiste nočne ptice z najbolj divje pisanim perjem. V mojih zgodbah so, ker jih ljubim in spoštujem.
Pripovedovalka se v lgbt-skupnost zateka, a jo tudi kritizira. Kako vidiš današnjo lezbično skupnost in njen odnos z večinsko populacijo?
Tudi tu gre za večno vojno stanje na eni strani znotraj same gejevske in lezbične skupnosti ter med skupnostjo in večinsko populacijo na drugi strani. Odrasla sem ne samo na lezbični sceni, ki je nudila dom neprilagojenim nočnim pticam, pač pa tudi med lezbičnimi umetnicami in intelektualkami, ki že desetletja živijo in ustvarjajo v tem večnem vojnem stanju. Objavljam pri lezbični založbi Škuc-Vizibilija, v kateri so izšla dela Nataše Velikonja, Tatjane Greif, Nataše Sukič, Sare Lubej, Petre Hrovatin in drugih avtoric. Pri homozaložbi objavljata tudi Suzana Tratnik in Kristina Hočevar. Prav tako vse od naštetih avtoric sodelujemo na vsakoletnem branju gejevske in lezbične literature v Škucu, imamo literarne večere v lezbičnem klubu Monokel in Cafe Open. To je platforma, na kateri lahko lezbične umetnice ustvarjamo, se razvijamo in jo tudi soustvarjamo in to je naša vojna strategija.
