KNJIGA
O, pač, če vam rečem: tak sem kot vi.
Jonathan Littell, Sojenice, prevedla Vesna Velkovrh Bukilica, Mladinska knjiga, zbirka Roman, 2010.
Prvoosebni pripovedovalec, doktor prava Maximilien Aue, osredišči pripoved na svoj delež v 2. svetovni vojni. »Zaradi sebe bi rad postavil stvari na pravo mesto,« pravi Aue, ki pa ničesar ne obžaluje, »opravljal sem svoje delo, to je vse.« Po strastnem fuku z neznancem se namreč še »s polno ritjo sperme« priključi nacionalsocialističnemu aparatu in odide na fronto, kjer ga hudo ranjenega iz Stalingrada deportirajo nazaj v Berlin. Giblje se v visokih krogih, njegova preokupacija pa je »judovsko vprašanje«, kar ga vodi mdr. tudi po različnih koncentracijskih taboriščih. Vojno preživi, emigrira v Francijo in prevzame mesto direktorja tovarne čipk.
Gosto linearno pripoved Sojenic prekinjajo pripovedovalčeva intelektualna razglabljanja, sanje, halucinacije in mnogi spomini na otroštvo, kjer ga zaznamuje usodna (emotivna in seksualna) ljubezen … do sestre dvojčice. Kasnejša Auejeva seksualnost je izmikajoča: fuka s proletarskimi (oz. butastimi) fanti, a fantazira o sestri. Je moški, a bi hotel biti »gola ženska, ki leži na hrbtu, z razkrečenimi nogami, pod težo moškega telesa.« »Užitek brez konca, brez začetka,« meni Aue.
Delo – s smiselno uporabo literarnih postopkov (npr. za »zlom« pripovedovalca uporabi tok zavesti), popisovanjem vsakdanjih banalnosti, dreka, fuka, antisemitizma in (podivjanega) pobijanja, ob hkratnem citiranju Sokrata, Hegla, Herodota, Shakespearja, Lermontova in z liričnim popisovanjem jutranje zarje v koncentracijskem taborišču – prižene bralstvo do točke, kjer se fascinacija in gnus združita v nelagodno ugodje, v bralni užitek s slabo vestjo.
Ocena: ♦♦♦♦
Aleš Zobec
Problemi z identitetami
Roman Kuhar, Intimno državljanstvo, Založba Škuc, zbirka Lambda, 2010.
Intimno državljanstvo je razprava o zahtevah, ki izhajajo iz umeščanja identitet v izključujoč in uniformiran prostor nacionalnih držav ter njihovih nadnacionalnih razširitev. Je teoretska refleksija bojev proti državljanski politiki izključevanja, ki prežema zgodovino gejevskega in lezbičnega gibanja vse do danes. Knjiga ponuja predstavitev težavnega prepleta med teoretskimi razumevanji seksualne identitete ter njihovimi prevodi v prakso politike intimnega državljanstva. Širša sociološka razprava o esencialističnem ali konstruktivističnem izvoru seksualne identitete, ki se pojavlja v začetnem poglavju, se vpisuje v poznejše razdelitve zgodovinskih oblik gejevskih in lezbičnih politik. Identitetna politika zaradi zahtev sodobnih predstavniških demokracij po reprezentiranju enotne identitete ostaja prevladujoča politična taktika modernih gejevskih in lezbičnih gibanj. Njej se zoperstavlja queerovska politika, ki skozi celotno knjigo predstavlja točko kritike širše družbene heteronormativnosti, znotraj katere se oblikujejo in politizirajo identitete. Intimno državljanstvo, ki je v knjigi ponazorjeno na primeru glbt-politik, se izoblikuje kot feministična kritika klasičnega liberalizma, njegove patriarhalne razdelitve državljanskih pravic na civilne, politične in socialne pravice ter njegovega ločevanja zasebnega od javnega. Ker pa se obstoječe politike intimnega državljanstva s prevelikim homogeniziranjem ali ukinjanjem identitete ujamejo v lastno zanko, konec knjige predlaga problemsko politiko kot uspešnejšo obliko političnega naslavljanja in zagovarjanja mnogoterih identitetnih pozicij.
Temeljno delo za tiste, ki so med slovenskimi znanstvenimi monografijami do zdaj zaman iskali obširno združitev teoretskih in aktivističnih, zgodovinskih in aktualnih ter globalnih in lokalnih pogledov na glbt-problematiko.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Mihael Topolovec
Lezbični lajf na polno
Michelle Tea, Valencia, prevedla Tea Hvala, Založba Škuc, zbirka Lambda, 2010.
Ameriška avtorica Michelle Tea (1971) pravi, da »izvaja samo sebe«, avtobiografsko pisavo v svojem romanu pa ironično poimenuje kot »samovšečno«. Dogajanje v romanu je postavila na lgbt-sceno San Francisca devetdesetih. Lezbične žurke, odštekana literarna branja, srečevanje s posebnimi prijateljicami in ljubimkami, ki so se v kvirovsko Meko nakapljale iz vse Amerike in sveta, opisuje v bučnem slapu, ki ga gladko ujame tudi prevod. Kljub hlastnosti se avtorici posreči ustvariti koherentno in živo podobo seksualno osvobojene, politično ozaveščene in drzne lezbične scene, ki je tako dobro podkletena, da ne pozna več (vzhodnoevropske) klavstrofobije, povsem tuje pa so ji tudi težnje k enakosti z večino ali k dokazovanju normalnosti. Mlade lezbijke na Valencii in drugod po SF raziskujejo tako duše in telesa drugih deklet kakor preizkušajo lastno seksualnost, prepričanja, imidže, alkohol in droge, vse te, nemalokrat dekadentne dejavnosti pa spremljajo poskusi raznovrstnega radikalnega umetnikovanja, med drugim tudi snemanje lezbične pornografije. Ker se večina lezbičnih protagonistk ne šlepa ne na starše ne na študentski status, živijo precej revno, a bohemsko »na polno«, občasno pa zaslužijo tudi s krajo ali celo strejtovsko prostitucijo, kar je po sili razmer izkusila tudi sama avtorica.
Roman o neukrotljivi lezbični mladini je pisateljici, pesnici in urednici Michelle Tea leta 2000 prinesel nagrado lambda za najboljše ameriško delo lgbt-literature. Upravičeno.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Suzana Tratnik
Otožni karneval spomina
Jukio Mišima, Izpovedi maske, prevedla Andrej Zavrl in Peter J. Vojvoda, Založba Škuc, zbirka Lambda, Ljubljana, 2010.
Jukio Mišima je klasični avtor 20. stoletja in je cenjen in bran pisatelj tudi v našem književnem prostoru – spomnimo se prevodov romanov Po banketu in obsežne tetralogije Morje rodovitnosti!
V romanu Izpovedi maske prvoosebni pripovedovalec pripoveduje o svojem odraščanju, spominja se otroštva in mladostništva; lahko bi dejali, da je v transfernem odnosu do svoje preteklosti, katere središče je seksualno prebujanje – pripoveduje o svoji zagledanosti v fante in o neuspeli vzpostavitvi ljubezenskega odnosa z dekletom. Otroštvo in mladost sta nekaka obljubljena in izgubljena dežela, fikcija in spomini, in pripovedovalec je razcepljen na dva kraja, na kraj, od koder pripoveduje, in kraj, o katerem pripoveduje, prehaja iz enega kraja na drugega, in eno realnost prevaja v drugo realnost – kot je zapisal filozof Dušan Rutar: »Transfer ni prenos, ampak je katapult, vzvod, ki nas izstreli v drugo Realnost. /…/ Bistvo druge realnosti je ne-realnost.« Eden od primerov, značilnih za zgradbo pripovedi, je pripovedovalčev spomin na neko popoldne, ko sreča grezničarja, čistilca iztrebkov: podoba ga popolnoma prevzame in že kot štiriletnik zasluti, »da na svetu obstaja vrsta poželenja, ki je podobno pekoči bolečini«. In že takrat občuti »nekaj podobnega hrepenenju po globoki, vse telo prežemajoči žalosti«. Otožna in poetična zgodba!
Ocena: ♦♦♦♦♦
