TE(R)ORIJA
V času, ki ga konservativni in liberalni ideologi razglašajo za čas »konca ideologij«, se v resnici temeljito razrašča nova svetovna makroideologija »reda in varnosti«. Varnostna industrija postaja ena najmočnejših proizvodnih industrij, izumlja strahove in se koti iz njih, njene učinke pa je mogoče opazovati tako rekoč povsod, na voliščih vsega sveta, po letališčih, zdaj kričavo na ulicah italijanskih mest, ob žičnatih ograjah begunskih centrov …
Ideologija »reda in varnosti« je videti prostaško preprosta, polna je strašljivih reminiscenc iz preteklosti, in vendar je osupljivo učinkovita: temelji na skrajnem redukcionizmu, skrajnem upreproščenju sveta, na mentalni matriki, ki strukturira otroške pravljice in vesterne, v kakršnih je nastopal John Wayne. Zato je ocena o vesternizaciji sodobnega sveta najbrž kar dvakrat resnična: ne le da se »zahodne vrednote in načini življenja« razširjajo kot še nikoli doslej; če jih nismo voljni sprejeti »prostovoljno«, je zmeraj v bližini kakšen šerif, ki ve, kako in kaj je treba. Ideologiji »reda in varnosti« se svet kaže v podobah infantiliziranih dihotomij: mi in oni, dobri in slabi, svobodni svet in teroristi … Pogoj njenega uspeha je družbena amnezija, kolektivna izguba zgodovinskega spomina in ukinjanje mišljenja. Treba se je le prepustiti utripanju podob, spektaklu, simulakru … pa gre.
Makroideologija »reda in varnosti« živi v srečnem zakonu z mikroideologijami predsodkov. A tudi predsodki niso več, kar so včasih bili: opazujemo lahko tri vrste premikov, premik govorice predsodkov, premik tarč in premik mehanizmov delovanja.
Na ravni govorice predsodkov je v zadnjih letih prišlo do zelo opaznega premika, tako rekoč do zmage govorice »politične korektnosti«. Klasične predsodkovne govorice, kot so seksizem, rasizem, antisemitizem, v javnem govoru niso več popularne in se jih dozdevno sankcionira. Njihova substanca pa ostaja, zato se ploska kršiteljem in užitkarsko navija za »carje«, ki »si upajo«; po natančne zglede nam najbrž ni treba v širni svet, dovolj so medijski nastopi domačega goveda in več kot le nekaj parlamentarnih razprav.
Druga vrsta premika je premik tarče; to kajpak ne pomeni, da so stare tarče odpadle, ženskam, črncem, Bosancem … se smejimo enako kot prej, pa ne le v vicih, teh še najmanj neprijetnih kvintesencah klasičnih predsodkov. Premik tarče pomeni, da v ospredje prihajajo nove (ali se obujajo stare) tarče, spotoma pa še kakšno izumimo: Romi, imigranti, geji, lezbijke, muslimani, kadilci, debeli …
Premik mehanizma v delovanju mikroideologije predsodkov razkriva, kako staro sovraštvo in odkrito nasilje proti drugim in drugačnim (ki ga je tudi še več kot za vzorec) prehaja v prikrito, manj očitno, »kultivirano«, simbolno nasilje, ki pretendira po splošni sprejemljivosti, zato je veliko bolj nevarno od klasične »grobe sile«. Novo »kultivirano« nasilje je spolzko in zmuzljivo, težje ga je prijeti in se mu upreti, ker se razleza in duši ne le v soočenju na cesti ali v medijih, pač pa v kotičkih in ljudeh iz vsakdanjega življenja.
Učinki premikov
Učinki navedenih premikov so najbrž številni, tu bomo omenili tri. Najprej sprožajo občutja »presežne enakosti«. Ne gre več za to, da bi ženske, Romi, geji, lezbijke … ne bili enaki (v pravicah), pač pa so »preveč enaki«, imajo »preveč pravic«, si »preveč upajo«, in to natanko v trenutku, ko želijo svojo enakost (pravic) uveljavljati. Dali smo jim registracijo partnerstev, zdaj bi pa hoteli še otroke, ali kaj? Vzeli smo jim dom, ponudili kup drugih hiš, oni pa izbirajo in se zmrdujejo?
Drug učinek premikov je izbor in selekcija drugih in drugačnih namesto generalizacije: ne več ksenofobija nasploh, pač pa delitev na »dobre« in »slabe« tujce, na zahodnjake, ki prihajajo sem investirat ali se kopat v zdraviliščih, in tiste, ki se ponoči plazijo čez mejo. Rimskokatoliška cerkev se je nedavno domislila natančne selekcije, ko so njeni predstavniki izjavljali, da »homoseksualnost sama po sebi ni greh, njeno prakticiranje pa je«. Izbor in selekcija sta nevarni, ker perfidno fragmentirata: od zunaj, s pozicije moči vabita k sebi šibkejše, manj utrjene ali bolj ranjene pripadnice in pripadnike »drugačnih«. Nagrade, ki jih ponujata, če se v izboru in selekciji prepoznamo, res niso majhne, tveganja, če jih zavrnemo, pa velika, zato ni čudno, da prihaja do izčrpujočih notranjih napetosti prav takrat, ko so pritiski od zunaj najmočnejši in ko bi najbolj potrebovali solidarnost.
Zdi se, da se je tudi tretji učinek premikov izrazito prijel: ta še najbolj odraža srečanje med ideologijo reda in varnosti in mikroideologijami predsodkov. Prikriti, odklonilni, »kultivirani« kulturni rasizmi so zato videti pametni in racionalni, ko se preoblačijo v zahteve po varnosti. »Nič nimam proti njim, toda …. «, je formula njihovega delovanja. Nič nimam proti romskim otrokom, a naj ne hodijo v šolo skupaj z mojimi, ker znižujejo izobraževalne standarde. Nič nimam proti invalidom ali odvisnikom, a ne v moji bližini, naj si najdejo hišo kje na samem. In ultimativna racionalnost: zares nimam nič proti njim, a njihova prisotnost znižuje vrednost moje nepremičnine.
O tem, zakaj se predsodki in stereotipi prijemljejo, kaj je v njih tako privlačnega, da postanejo »materialna moč«, nekaj, kar učinkuje bolj od neposrednega nasilja, je težko reči kaj novega. Prepričljivejše interpretacije pa se najbrž ne morejo izogniti srečanju med individualnim in družbenim; med mikro in makro; če naj ideologija zares potegne, potem mi mora kaj dati tudi na intimni ravni. Hegemone spolne ideologije nas tako, na primer, hranijo s fantazmami močnega, nezlomljivega moškega, ki ima v oblasti sebe in druge, ki je organiziran in discipliniran subjekt lastnega sveta in se ogleduje v sebi podobnem bratstvu … In manj ko vse to je, manj ko je vse našteto sploh realno mogoče, bolj potrebuje fantazmo. Mikroideologije predsodkov so v mreži makroideologije »reda in varnosti« tako učinkovite tudi zato, ker omogočajo poenostavljeno obliko samoumeščanja v svetu, ki je videti tako konfuzen in nepredvidljiv, in ki se tako zelo zapira, da nas je lahko samo zmeraj bolj strah. Infantilizirana podoba sveta, za katero si tako prizadevajo svetovni in domači baroni z vso medijsko podporo vred, ima še eno pomembno razsežnost: dokler obstajajo drugi, ki jih lahko obvladujem in tlačim, pa če sem sam/a še tako šibek/šibka, si jih ne pustim vzeti. O »verigi drugačenja«, kot je temu rekel Edward Said, tudi v teh krajih kaj vemo.
Domačijski simptomi
Končala bom z dvema simptomoma, ki govorita o pomenu spola in spolne usmerjenosti v domačiji. Najbrž smo se že kdaj vprašali, kako to, da v Sloveniji ni »slavnih razkritij«. Pravzaprav niti enega. Tvegajmo hiter odgovor: bolj kot pomanjkanje osebnega poguma se zdi verjetno, da so v incestuozno majhni državi tveganja in pritiski proti razkritju premočni, ker slavna razkritja ogrožajo obstoječo strukturo moči (in še daleč ne gre le za spolna razmerja). »Drugačni« so še v redu, dokler so nevidni in nemi; ko se pokažejo in spregovorijo, postanejo moteči, če bi pa bili v čem – bognedaj – boljši od nas, bi postalo nevzdržno. Pa še en razlog je najbrž posredi: s slavnimi razkritji bi se spolna usmerjenost javno tematizirala, stopila bi na sceno, pod žaromet. Predsodki in stereotipi pa najmočneje učinkujejo, ko so prikriti, anonimni, umaknjeni v zasebnost, zgolj šepetani. Zato so dovoljeni le tisti »outingi«, ki so maškaradni, ekscesni, to so »ajmo, da se zezamo« razkritja.
Ko se človek naveliča življenja med plemenskim govedom, si zaželi, da bi bilo drugače; in ko že sanjarimo, dajmo na veliko: ne več goveda, radi bi filozofe, modre premišljevalce sveta in človeških izkušenj, te, ki še imajo spomin in se ne odrekajo mišljenju.
Če bi v Sloveniji hoteli, da državo vodijo platonovski filozofi, ljudje brez pritlehnih strasti, in bi poškilili k institucionalnim vrhovom »slovenske ustvarjalnosti«, nas utegne zmraziti. Pregled dobitnikov in dobitnic Prešernovih nagrad, te krone umetniške ustvarjalnosti, odkriva, da si jo je od leta 1947 naprej na glave posadilo 13, 6% žensk in 86,4% moških. Upravne odbore, ki so o nagradah odločali, je sestavljalo 10% žensk in 90 % moških. Tu ni kaj slepomišiti: ali ženske v Sloveniji niso sposobne vrhunskih umetniških dosežkov ali pa je razmerje simptom družbe, v kateri živimo.
V Slovenski akademiji znanosti in umetnosti je ta hip med 78 rednimi člani 76 moških in 2 ženski, med izrednimi člani akademije je 27 moških in ena ženska, med 79 dopisnimi člani ni nobene ženske. Med skupaj 186 člani SAZU torej najdemo 3 ženske ali 1, 5 % vseh. Institucionalni vrh slovenske ustvarjalnosti torej veliko bolj spominja na sestavo slovenske škofovske konference kot na sestavo prebivalstva. Ker ne verjamemo, da bi ustvarjalni modreci glasno ne protestirali proti takemu nasilju odsotnosti, kot se zrcali v številkah, nam preostane le, da ozmerjamo ženske, ki živijo v teh krajih, ker so tako lene, neumne in neustvarjalne.
