Uvodnik

uvodnikObe zgodbi verjetno že poznate: leta 1998 je ena od srednjih šol Društvu za nenasilno komunikacijo, v katerem sem takrat delal kot prostovoljec, poslala dopis, da bi tudi v novem šolskem letu svojim učencem radi ponudili njihove izbirne vsebine »vzgoja za mir in nenasilje«, a da naj iz nabora delavnic črtajo tisto, ki govori o homoseksualnosti. Na šolo so se namreč pritožili štirje starši in jo obtožili, da »navija za homoseksualizem«. Društvo na kaj takega seveda ni želelo pristati, saj se jim je zdela razprava o homofobiji ključni del vsebine, ki naj bi prispevala k miru in nenasilju.

Zgodba se je ponovila letos. V četrtem razredu ene od osnovnih šol naj bi kot gostujoči strokovnjak pripravil kratko, predvsem slikovno predavanje o različnih oblikah družin, kar predvideva tudi uradni kurikul za četrti razred osnovne šole. V predstavitvi sem omenil tudi istospolno družino – tako kot nuklearno, enostarševsko, razširjeno, reorganizirano in rejniško družino. A prav omemba dejstva, da tudi v Sloveniji obstajajo istospolne družine je enega od staršev tako zmotila, da je zagrozil, da bo svojega otroka v času predavanja vzel iz razreda, če bodo v šoli omenjali istospolne družine. Prestrašena učiteljica je predavanje zaradi tega odpovedala. No, potem pa me je ena od mam povabila, da predavanje izvedem kar pri njih doma – in prišlo je 37 staršev in otrok, s katerimi smo preživeli prijeten petkov večer in se pogovarjali o različnih oblikah družin. Otroci so seveda vedeli, da obstajajo tudi istospolne družine in brez težav razložili, kako je takšna družina sestavljena. Zdelo se je, kot da živijo v čisto drugem svetu kot tisti starš, ki je svojega otroka želel na vsak način zaščiti (le zakaj?) pred dejstvom, da v kakšnem sosednjem stanovanju živi istospolna družina.

Kolegica s Filozofske fakultete dr. Mojca Kovač Šebart – intervju z njo si lahko preberete v okviru tokratne osrednje teme »šola in homoseksualnost« – je bila za razliko od večine, ki se je raznežila ob dejstvu, da nas je neka mama sprejela na svoj dom, kjer smo lahko razpravljali o različnih oblikah družin (vse skupaj vendarle malce spominja na Roso Parks, mar ne?), zgrožena nad tem, kar si je ta šola dovolila. In pri tem jo seveda še kako razumem: že leta razlaga, da morajo biti ustava, človekove pravice in s tem povezane vrednote okvir, znotraj katerega mora delovati javna šola. Pri tem starši nimajo pravice s svojimi partikularnimi vrednotami spreminjati ali posegati v uradni šolski kurikul. Tu pa se je zgodilo prav to: ker ima eden od staršev problem z istospolnimi družinami, o tem učenci v šoli niso slišali ničesar. Njegov partikularni vrednotni sistem je udaril po uradnem kurikulu, človekove pravice so padle v vodo … in zmagali so nestrpnost, paranoja, strah, predsodki in stereotipi.

Eden od staršev mi je ob koncu našega petkovega večernega krožka rekel: »Že res, da so naši otroci vedeli vse o istospolnih družinah. Mi se o tem pogovarjamo doma. Ampak tisti otrok, ki so ga hoteli vzeti iz razreda, o tem ne ve ničesar.« Je mar res v interesu katerega koli otroka, da živi v nevednosti, da se v družbi razširja nestrpnost in da se ne nauči živeti z razlikami? Je to tista dobra skrb za otroke, ki so jo polna usta nasprotnikov Družinskega zakonika? Ali pa bo morda kakšen od teh otrok čez dobrih petnajst let čutil potrebo, da pred glbt-lokalom z granitnimi kockami in baklami v rokah izrazi svoje mnenje o homoseksualcih?

Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

Gejevska poroka na Lovčenu v sedemdesetih

Intervju z Rafaelom Lapajnetom Sedel sem v drugi vrsti priložnostnega majhnega avditorija...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja