Homofobija ni dobra za nobenega otroka

Intervju – Judith Stacey

Sociologinja Judith Stacey je ena najvplivnejših ameriških raziskovalk na področju gejevskih in lezbičnih družin. Skupaj s kolegom Timom Biblarzom sta leta 2001 objavila rezultate metaraziskave o pomembnosti spolne usmerjenost staršev pri vzgoji otrok, ki je postale ena najpogosteje citiranih raziskav na tem področju. Februarja letos sta objavila rezultate nove študije, v kateri sta pretresla 81 študij o pomenu spola staršev pri vzgoji otrok. Z Judith Stacey smo se za Narobe pogovarjali o rezultatih obeh raziskav in o nekaterih vprašanjih, ki se pojavljajo v razpravi o novem Družinskem zakoniku.

judithstacey

Nekateri menijo, da primerjave med hetero- in homodružinami sploh niso smiselne, ker naj bi bilo to tako, kot da bi primerjali jabolka in hruške; v obeh primerih gre za sadje, ampak jabolko nikoli ne more biti hruška …

Mislim, da lahko primerjaš jabolka in hruške, če veš, kaj primerjati. Lahko bi, na primer, pogledali, koliko soka da določeno sadje … (smeh). Sicer pa se mi ideja gejevskih in lezbičnih družin zdi nekoliko smešna, saj to implicira, da ima družina spolno usmerjenost. Bistveno bolj smiselno je primerjati istospolne starše z raznospolnimi starši, vendar fokus teh primerjav ne bi smel biti, kateri starši so boljši za otroka, ker bi to pomenilo preseganje vprašanja jabolk in hrušk. To bi bilo tako, kot če bi spraševali, ali je boljše za otroka, da ima belske ali črnske starše. V rasistični družbi ima otrok, ki odrašča z belskimi starši, verjetno več možnosti, ampak to ne pomeni, da so ti starši boljši.

V raziskavi iz leta 2001 ste zapisali, da je problem tudi v tem, da raziskovalci in raziskovalke heteroseksualno nuklearno družino vzamejo za zlat standard, vsako razliko, ki jo zabeležijo, pa interpretirajo kot pomanjkljivost preostalih oblik družin.

Res je. Prav zato sva s Timom Biblarzom izhajala iz stališča, da razlika ni nujno pomanjkljivost. Zanimale so naju razlike in kako jih je možno razumeti. V nekaterih primerih je razlika pač samo razlika. Tako kot pravi Freud: cigara je včasih samo cigara.

Katere so torej razlike, ki ste jih v raziskavi zaznali in kako je te razlike moč razumeti?

Ne obstaja veliko razlik. Bistveno več je podobnosti in s Timom sva želela opozoriti na to, da za dobrobit otroka ni potrebno, da je vse identično. Razlike se v povprečju kažejo v tem, da so otroci gejevskih in lezbičnih staršev bolj strpni, ker so tudi njihovi starši bolj senzibilni za vprašanja diskriminacije in stigme. Obstajajo tudi dokazi, da bodo otroci istospolnih staršev sprejemali svojo spolno usmerjenost, kakršna koli že bo. Ne bodo čutili toliko potrebe potopiti se v heteroseksualnosti, če to ni nekaj, kar si želijo. Hkrati ti otroci bolj sprejemajo spolne razlike in variacije kot otroci na splošno – seveda spet kot posledica večje strpnosti. Ampak vse te razlike so majhne. Obstajajo pa razlike v starševski vlogi med lezbičnimi družinami in heterodružinami; dve ženski si bolj enakopravno delita družinske obveznosti kot moški in ženska v heteroseksualni vezi. Za lezbične družine je manj verjetno, da en starš ostane doma – ponavadi se obe ukvarjata z otrokom in obe delata. Ni še veliko podatkov, a nekateri kažejo, da bodo gejevske družine bolj podobne heterodružinam; v gejevskih družinah večkrat ena oseba ostane doma in skrbi za otroke. Raziskave prav tako kažejo, da v povprečju v lezbičnih družinah manjkrat uporabljajo telesno kaznovanje otrok kot v heterodružinah. To je deloma posledica spola, deloma pa tudi tega, da so ženske v lezbičnih družinah v povprečju višje izobražene, hkrati pa so želele postati starš. V lezbičnih družinah namreč ni nezaželenih otrok. Pri gejevskih in lezbičnih starših v povprečju torej beležimo nekoliko boljše rezultate kot pri heterostarših, predvsem zaradi tega, ker se pri heteroseksualcih lahko zgodijo nenačrtovane nosečnosti in podobno.

Vaša raziskava iz leta 2001 je bila pogosto citirana in uporabljena tudi v političnih bojih. So bili rezultati raziskave kdaj zlorabljeni?

Da. Raziskava je bila objavljena v času razprave o istospolnih porokah v Kanadi in Massachusettsu in nasprotniki so jo takoj zlorabili in citirali, češ da dokazuje, da istospolnim staršem ne smemo dati enakih pravic. Selektivno so izbrali določene vidike, za katere so menili, da predstavljajo pomanjkljivosti istospolnih staršev. V raziskavi natančno analizirava pomanjkljivosti določenih študij, nasprotniki pa so to preprosto preobrnili in trdili, da v članku dokazujeva, da so raziskave o istospolnih starših slabe in ničvredne, kar seveda ni res. Podobno so spreobrnili najino razpravo o spolni identiteti otrok v istospolnih družinah in zaključili, da trdiva, da bodo ti otroci postali homoseksualci. Midva pa sva le trdila, da raziskav na tem področju še ni veliko in da ne moremo z gotovostjo ničesar trditi. . Menim, da bo ta odstotek res nekoliko večji, a ne zaradi staršev, pač pa zaradi tega, ker bodo otroci v takih družinah, če bodo imeli ta občutja in želje, to lažje izrazili. Nasprotniki pa so napačno trdili, da bodo starši tisti, ki bodo iz otrok naredili homoseksualce.

Hočete reči, da otroci, ki odraščajo v heteronormativnem okolju in se srečujejo z istospolnimi občutji in željami, to poskušajo potlačiti?

To je odvisno od njihovih staršev, a v povprečju bi lahko rekli, da je homoseksualna občutja težje razkriti v heteroseksualni družini. Tudi v raziskavah imamo nekaj podatkov, ki kažejo, da so istospolno usmerjeni starši bolj tolerantni do seksualne identitete svojih otrok, ne glede na to, ali gre za hetero- ali homoidentiteto.

Rekli ste, da za vse vidike življenja v istospolnih družinah še nimamo dovolj raziskav. To je tudi argument, ki se pojavlja v slovenski razpravi o tem vprašanju; nasprotniki trdijo, da gre za nov družbeni fenomen, ki še ni raziskan …

Ne, to ne drži. Dovolj raziskav imamo, ki dokazujejo, da so istospolne družine povsem varno okolje za otrokovo odraščanje. Imamo raziskave iz treh desetletji in nekatere med njimi so visoke kvalitete, ki kažejo, da otroci ob istospolnih starši odrastejo povsem zdravi, čustveno stabilni in uspešni. Nimamo pa dovolj raziskav o seksualni identiteti teh otrok, a tu ne gre za vprašanje varnosti otrok. Vprašanje je torej le, kako družba sprejema take družine. Gre za vprašanje stigme. A če zakonodajalci tem družinam ne podelijo enakih pravic, potem zgolj krepijo to stigmo, namesto da bi otrokom izboljšali položaj. To je tako, kot če bi v antisemitski družbi judovskim staršem rekli, da ne smejo imeti otrok, ker bodo stigmatizirani in diskriminirani.

Problem, ki vendarle obstaja, so reakcije homofobičnega okolja. Mar potem res ni bolje, da otrok ne dajemo v take družine – zdaj ponavljam argument nasprotnikov – in jih tako zaščitimo?

Na to imam dva odgovora, ameriško vrhovno sodišče pa verjetno najboljši odgovor. Mislim, da to ni pravi način razmišljanja, ker tak pristop le krepi družbeno stigmatizacijo in diskriminacijo. S tem boste stvari samo še poslabšali za tiste otroke, ki že živijo v istospolnih družinah. Hkrati je vprašanje, ali otroci, ki so soočeni s tovrstno stigmo, res doživljajo več težav. Jih res bolj zafrkavajo kot otroke iz heterodružin ali pa je to le razlog, na osnovi katerega jih zafrkavajo? Mislim, da je precej odvisno od tega, kje odraščajo. Hkrati se mi zdi pomembno, da moramo idejo o tem, kaj je v otrokovem najboljšem interesu, postaviti v širši družbeni kontekst; v interesu nobenega otroka ni, da se v družbi krepijo homofobija, družbena stigma in neenakost. Če se otroci ne bodo naučili živeti z razlikami, potem to ni preveč dobro. Naj omenim še to, da otroci, ki so soočeni s stigmo, pogosto razvijejo strategije odpora in posebno moč. Čeprav ni zabavno, stvar ni nujno na dolgi rok škodljiva zanje. Sama sem kot judinja odraščala v precej antisemitskem mestu v petdesetih letih prejšnjega stoletja. To ni bilo vedno zabavno, a sem se iz tega tudi veliko naučila. Najverjetneje je to prispevalo tudi k temu, da sem postala sociologinja (smeh).

Sicer pa je na to vprašanje posredno odgovorilo že ameriško vrhovno sodišče v primeru Palmore vs. Sidoti leta 1984. Belski par se je razvezal in mati je dobila skrbništvo nad otrokom. Potem pa se je ponovno poročila, tokrat s temnopoltim moškim, in takrat je njen bivši mož želel vzeti skrbništvo nad otrokom, češ da ni pošteno do otroka, da bo živel v rasno mešanem zakonu in bo s tem izpostavljen stigmi. Sodišče je razsodilo v prid materi, rekoč, da je naloga sodišča v demokratični družbi, da se bori proti stigmi in diskriminaciji, ne pa da jo s svojimi odločitvami zgolj podpira in širi nedemokratične vidike družbe.

Judith_300Susan Golombok v svoji raziskavi ugotavlja, da med otroci ni bistvenih razlik do zgodnje adolescence, potem pa oblika družine, v kateri živiš, lahko postane razlog za izključevanje. Takrat naj bi glavno vlogo odigrali starši, ki morajo otroka pripraviti na to. Kaj ni logično, da bodo istospolni starši, ki so bili tudi sami žrtve homofobije, znali otroka na to pripraviti?

V povprečju to zagotovo drži, a seveda obstajajo tudi zanič istospolni starši. Tega ne smemo romantizirati. Veliko je odvisno od razmerja med starši in otroci. V povprečju so istospolni starši pripravljeni na homofobično družbo, o tem veliko razmišljajo, imajo posebne podporne skupine in se trudijo po svojih najboljših močeh, da otroke pripravijo na to. In v povprečju otroci dobro opravijo s homofobično družbo.

V raziskavi iz leta 2001 se sprašujete, ali je spolna usmerjenost staršev pomembna pri vzgoji otrok in odgovarjate, da ne. Februarja letos pa ste objavili rezultate raziskave, kjer se sprašujete, ali je spol staršev pomemben pri vzgoji otrok. Kaj kaže ta raziskava?

Podobne stvari. Tokrat je bil projekt bolj ambiciozen. Želela sva se odzvati na to, kar neprestano poslušamo: da ni problem spolna usmerjenost, ampak to, da otrok potrebuje mamo in očeta in da ni pošteno, da otroke oropamo te možnosti. Govori se, da raziskave to dokazujejo in zanimalo naju je, če res. Izkazalo se je, da raziskave, ki jih ob tem citirajo, nikoli niso raziskovale vprašanja imeti očeta in mater, pač pa so zgolj primerjale poročene očete in mame z družinami, kjer starši niso poročeni ali so se razvezali. Večinoma so torej primerjali dvostarševske družine z enostarševskimi ali reorganizirami družinami. Te raziskave torej nič ne povedo, ali je res bolje imeti očeta in mamo. Da bi odgovorila na to vprašanje, sva pregledala raziskave, ki so primerjale starša istega spola (ponavadi dve ženski) in starša različnega spola, pregledala pa sta tudi raziskave, ki so primerjale enostarševske družine z mamo in enostarševske družine z očetom. Rezultati so zelo zanimivi; primerjava istospolnih in raznospolnih staršev je zelo podobna tistemu, kar sva ugotovila že leta 2001, le da smo tokrat delali z več raziskavami in z boljšo bazo raziskav. Pri primerjavi enostarševskih družin – čeprav smo tu imeli deloma opravka z jabolki in hruškami – pa se kaže, da so matere nekoliko boljše pri tem, da vzpostavljajo disciplino, so bolj vključene v otrokovo odraščanje, otroci so manjkrat prenehali s šolanjem in podobno. Vendar pa na osnovi pregledanih raziskav ugotavljava, da je spol trivialen faktor pri vzgoji otrok, bistveno bolj pomembna je kvaliteta starševskega odnosa. Torej ne spol ne število staršev ni bistveno, pač pa kvaliteta opravljanja starševske vloge.

Torej ne drži, da otrok pri odraščanju potrebuje moško in žensko figuro?

Ne. Sicer pa je vsak otrok v družbi izpostavljen dvema spoloma. Noben otrok ne odrašča hermetično zaprt v svoji družini. Spolna identiteta otroka, ki se vzpostavi zelo zgodaj v življenju, ni nikakor povezana s kombinacijo spolov staršev.

Ali se na simbolnem nivoju zgodi, da v lezbičnih in gejevskih družinah eden od staršev prevzame eno vlogo, drugi pa drugo, tako kot naj bi bile tudi v heterodružinah te vloge razdeljene. Ne razumite me napačno, ne sprašujem vas, če je ena lezbijka v družini moški, druga pa ženska …

Mislim, da vas razumem. Imamo zelo poenostavljene predstave o tem, kaj naj bi bilo moško in kaj žensko starševstvo. Ne obstajata dve kategoriji staršev: moška in ženska. Pri tem gre zgolj za povprečne razlike, kako moški in kako ženske igrajo vlogo staršev. Tako kot so tudi v povprečju razlike med velikostjo moških in žensk. Ampak veliko žensk je večjih od moških. Enako velja tudi za starševske vloge. Obstaja vrsta različnih načinov opravljanja starševske vloge. Veliko je žensk, ki so bolj permisivne kot moški, in veliko je moških, ki so bolj permisivni kot ženske. Ne obstajata torej le dva »starševska paketa«. Obstajajo le tendence v igranju starševskih vlog, ki smo jih poimenovali kot bolj moške ali bolj ženske, vendar to ne pomeni, da tega ne morejo opraviti tako moški kot ženske. V povprečju bi res lahko rekli, da je v lezbičnih ali gejevskih družinah vedno eden, ki bi mu zunanji svet pripisal, da starševsko vlogo opravlja bolj po moško ali bolj po žensko, a to so majhne razlike. V bistvu obstaja bistveno več prekrivanja v teh vlogah. Vemo tudi, da so heteroseksualni starši pogosto bolj podobni drug drugemu v stilu opravljanja starševske vloge, kot pa je, recimo, mama podobna vsem drugim ženskam ali oče vsem drugim moškim. Obstajajo razredne, izobrazbene, verske … razlike, zato je res zelo poenostavljeno, če rečemo, da obstaja moški in ženski način vzgoje, da otrok potrebuje oboje in da to lahko dobi le, če ima mamo in očeta.

V vaši zadnji raziskavi omenjate, da nekatere raziskave nakazujejo, da so v povprečju lezbične partnerske zveze trajajoče krajši čas kot heteroseksualne zveze. Zakaj?

Tega ne vemo zagotovo, obstaja le nekaj indicev. Predvsem ne morem reči, če bo to še vedno tako, ko bodo gejevski in lezbični pari imeli enake pravice. Stvar je precej zapletena, naj jo razložim: lezbični pari imajo v povprečju v primerjavi s heteroseksualnimi pari višje standarde, višja pričakovanja glede svoje partnerske veze predvsem v smislu enakopravnosti. Zaradi tega so tudi bolj razočarane, če enakopravnosti, tudi v smislu starševstva, ni mogoče zagotoviti. Ponavadi ena partnerka rodi otroka in ga doji in ponavadi ima tudi vse pravice do tega otroka, medtem ko druga, vsaj ponekod, do otroka nima nobenih pravic. Zaradi tega je težko zagotoviti enakopravnost. Paradoks je torej ravno v tem, da zaradi višjih standardov, ki jih onemogoča biološka asimetrija, ne izpolnijo svojih pričakovanj in ciljev glede partnerske zveze. Problem je torej v tem, da nimajo enakih pravic, tudi v odnosu do otroka, in to lahko povzroča napetosti v partnerski zvezi.

V knjigi »V imenu družine« razpravljate o družinskih vrednotah v postmoderni. Je sploh možno, da si v tem času delimo skupne vrednote, ko pa toliko ljudi rohni proti istospolnim družinam?

Ne, seveda si jih ne moremo deliti, a naučiti se moramo živeti v pluralistični družbi. To pa pomeni spoštovanje in strpnost do različnih oblik družin. Če resno jemljemo enake pravice za vse, potem moramo priti do skupka vrednot, ki ne pomeni enakih družinskih vrednot za vse, pač pa vrednote, povezane z odgovornostjo, predanostjo in dopustitvijo. Cilj družbe bi moral biti zagotoviti strukturne pogoje za enake pravice in možnosti ne glede na spol, spolno usmerjenost, raso, narodnost, vero in tako naprej, ne pa da vsiljujemo družinske oblike in spolne in seksualne norme. Seveda je vse to nekoliko utopično, a tudi demokracija je utopična ideja.

Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

Deset let Mavričnega foruma

Spomnim se neizmernega navdušenja, ki sem ga doživel ob svojem prvem »četanju«...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja