REPORT
Po nekajletnem sanjarjenju človeka včasih le sreča pamet in se spomni na to, da danes tudi na povsem drugo stran zemeljske oble ni več potrebno potovati po več mesecev na zanikrnih ladjah, temveč vas tja v roku kakšnega dneva ali dveh relativno udobno dostavijo velike jeklene ptice, na katerih vas zgledno nahranijo in vam ob tem predvajajo še kakšen bolj ali manj obupen film, vse skupaj seveda za primerno ceno. In sem šla.
Nova Zelandija leži na jugozahodnem delu Tihega oceana in je ena izmed od Slovenije najbolj oddaljenih dežel, časovna razlika pa znaša kar 12 ur. In ker boste prvih nekaj dni tako ali tako zamenjevali dan in noč, se lahko že kar takoj odpravite raziskovat nočno življenje, za kar pa se morate znajti v enem izmed treh večjih mest: Aucklandu, prestolnici Wellingtonu ali Christchurchu, če se nahajate na jugu. Preostale novozelandske naselbine so namreč bolj miniaturnega značaja in premorejo le najosnovnejšo infrastrukturo, kamor se gejevski lokali zaenkrat, kdove zakaj, še ne uvrščajo. Največja lgbt-dogodka sta poletna festivala Hero in Big Gay Out, ki se oba odvijata v Aucklandu v februarju ali marcu in pritegneta precejšnje število ljudi, o njuni pomembnosti pa pričajo tudi vsakoletni gostje iz političnih krogov, ki pridno prihajajo nabirat točke.
Kljub pomanjkanju kakšnega silnega lgbt-dogajanja se zdi dežela gejem in lezbijkam prijazna. Vsi hostli, v katerih sem stanovala, so bili gej-frendli in tudi, ko sem na recepcijah spraševala o dogajanju na sceni in v klubih, nihče izmed receptorjev ni zardel in se skril pod pult, temveč so mi vsi z veseljem pomagali. Nova Zelandija je bila med prvimi državami, ki so uvedle volilno pravico za ženske, istega leta (1893) pa so dobili tudi prvo županjo v Britanskem imperiju. Britanska osvajanja pa so s seboj seveda prinesla tudi njihovo zakonodajo, ki je od leta 1840 pa vse do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja kriminalizirala homoseksualne spolne odnose. O lezbijkah, kot običajno, niti besede. V zadnjih dvajsetih letih je država naredila velik korak naprej in danes so istospolne partnerske skupnosti skorajda izenačene s heteroseksualnimi, z izjemo posvajanja otrok in nazivom »zakonska zveza«, ki si ga pedri pač ne zaslužijo in se morajo zato zadovoljiti z nekim čudom, ki se mu reče »civil union«. Še dobro, da ni »civil laško«.
Novo Zelandijo sestavljata Severni in Južni otok (ter še nekaj manjših otočkov), ki se med seboj precej razlikujeta. Če ste na severu uživali v ponorelem praprotnem pragozdu, peščenih plažah in geotermalnih pojavih, vas na jugu pričaka nekakšna povečana Slovenija: zasneženi gorski vršaci in prelazi, ledeniki, smaragdne reke, približki kraških jam, milje in milje zelenih pašnikov, na katerih se ležerno prestopajo krave in ovce, ter najjužnejši vinogradi na svetu. Kar tri četrtine vsega prebivalstva živi na Severnem otoku, jug pa velja za nekolikanj eksotično in prvinsko počitniško destinacijo, kjer se vse odvija bolj počasi in se živi bolj lagodno, »ker so južnjaki leni«, kot so nam zaupali na severu. Nekateri stereotipi so pa res globalna reč. Kljub temu pa je bil ravno »naš južnjak« tisti, ki je pričel z vinogradništvom v Novi Zelandiji, in podjetje naše gore lista Ivana Jukića je danes največji pridelovalec novozelandskih vin, ki so vsekakor vredna pokušine. Večkratne.
Dežela je precej redko poseljena in ima zgolj enkrat več prebivalcev kot naša kokoška, je pa zato skoraj trinajstkrat večja. Potovanje po sami Novi Zelandiji posledično ni tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled, saj boste za ogled vseh zanimivosti porabili vsaj mesec dni časa in prepotovali kakšnih 4000 ali več kilometrov. Železniških povezav je malo, zato vam preostanejo avtobusi ali najem avtomobila, če vas mikajo vratolomne vožnje po levi. Na svoji poti se boste pogosto znašli sredi ničesar, med prostranimi pašniki, hribi in dolinami, ki močno spominjajo na reklamo za neke vijolično navdahnjene čokoladne tablice, dasiravno svizcev ni bilo na spregled. Pravzaprav na Novi Zelandiji izvorno sploh ni bilo kopenskih sesalcev, zato so se razvile številne neleteče vrste ptic, ki pa so si ob prihodu psov, mačk, kun in drugih žverc gotovo zaželele, da bi šla evolucija v drugo smer. Vsem dobro znani kiviji so prav zaradi omenjenih krvoločnežev danes ogrožena vrsta, prav tako pa se prikažejo le ponoči, zato jih je mogoče videti le v živalskih vrtovih. Tam pridno nabirajo kroge okrog svojega zatemnjenega in zastekljenega bivališča in se jim, kuram trapastim, niti ne sanja, da je zunaj pravzaprav dan in da jih v živalskem vrtu vlečejo za kljun.
Nova Zelandija je poleg ptičjega življa (prikupni kakapo, precej neprijetno dišeči beli morski vran ter nadležna kea, ki vam z avta profesionalno pobere vse nepritrjene gumijaste dele v nekaj minutah) predvsem raj za vse ljubitelje morskih sesalcev. Mnogo krajev ponuja opazovanje kitov vseh mogočih vrst, tolsti tjulnji se redno sončijo na skalah in delfini vas navdušeno pozdravijo, ko navsezgodaj zjutraj z njimi zdrsnete v vodo. Kot eden najboljših krajev za ogled delfinov je znana Kaikoura, ki je ob našem obisku vsekakor upravičila svoj sloves. Ko so nas ob petih zjutraj v izjemno nemodnem neoprenu zvlekli na odprto morje, smo najprej seveda bentili, kaj nam je tega treba, nato pa kaj hitro utihnili in opazovali fantastičen sončen vzhod, ki mu je sledilo plavanje s stotinami delfinov. Imeli smo srečo, da smo naleteli na res ogromno kolonijo, in srebrne beštije so bile poleg tega še odlično razpoložene in so ves čas plavale v naši neposredni bližini. Če za obisk Nove Zelandije obstaja kakšen res dober razlog, potem je to prav neverjetna izkušnja plavanja z delfini.
In ker so Novozelandci tako zelo odmaknjeni od preostalega sveta, jim je bilo pogosto dolgčas in so v prostem času izumljali vse mogoče adrenalinske neumnosti. Tako lahko v njihovi rojstni državi preizkusite bungee jumping, zorbing (kdo pa ne bi hotel, da ga vtaknejo v veliko napihnjeno žogo in ga zakotalijo po hribu navzdol?) in vožnjo z jet boatom, posebnim čolnom, ki lahko pelje po izredno nizki vodi in celo brzicah, hkrati pa vas prijazni striček za volanom še nekajkrat obrne za 360 stopinj. Pa še kaj bi se našlo, od padalstva do smučanja na vodi, saj je Nova Zelandija res pravi raj za adrenalinske navdušence, kot se danes reče tem ne povsem mentalno zdravim ljudem.
Itinerarjev po Novi Zelandiji je toliko, kolikor je turistov. Sama sem se iz svetovljanskega Aucklanda odpravila najprej na čudoviti polotok Coromandel, kjer domujejo sanjske peščene plaže, nato pa proti turističnemu mestu Rotorua, ki je znano po svojih geotermalnih pojavih in večji koncentraciji prvotnih prebivalcev Nove Zelandije. Maori so se v zadnjih letih naučili svojo kulturo uspešno tržiti in jo vključili v turistično ponudbo kot bistven element. Zanimivo si je ogledati kakšno predstavo z njihovimi tradicionalnimi plesi in s petjem ter izvedeti kaj o njihovi zgodovini in legendah. Pot me je nato vodila do jezera Taupo, največjega jezera v Novi Zelandiji, v bližini katerega se nahaja nacionalni park Tongariro, ki ponuja večurne in večdnevne trekinge za prej omenjene adrenalinsko navdahnjene osebke. Sledilo je simpatično mestece Napier, ki so ga po potresu v tridesetih letih obnovili v art deco slogu in kjer vsako leto poteka Art Deco Festival (ja, točno to, bleščice, perje in cunje iz dvajsetih let).
Glavno mesto Wellington ponuja veliko, predvsem pa je zanimiv nacionalni muzej Te Papa, kjer lahko vidite orjaškega lignja v formalinu in cel kup drugih fascinantnih eksponatov. Potem pa hop na trajekt in že smo na Južnem otoku, kjer se najprej igram z delfini v Kaikouri, nato obiščem prikupno obalno mestece Akaroa in se nato zadržim v največjem južnem mestu, Christchurchu, čudoviti kopiji britanskih mest. In že prečkamo Novozelandske Alpe do Tasmanovega morja, si vmes pogledamo nekaj veličastnih slapov in se ustavimo pri ledeniku Franz Josef. Ja, Avstrijci so nas spet prehiteli. Kot da še nimamo dovolj zmrznjenih gmot, se nato lahko pomudimo še ob ledeniku Fox, sledi pa jezero Matheson, vožnja z jet boatom po reki Haast (ja, tudi Nizozemci so že bili tu) in nočitev v Wanaki. Sledi adrenalinska (v mojem primeru pa bralna in lenoritična) prestolnica Queenstown, naslednji dan pa fantastični fjord Milford Sound. In skoraj smo pri koncu, čaka nas še prekrasno jezero Tekapo, kjer se prav nesramno prehladimo, in že smo žalostni na letalu iz Christchurcha proti Sydneyju, s šalom okrog glave in redno dobavo vodke za ubogo vneto grlo, pred nami pa 37 ur letenja in čakanja na letališčih. Nova Zelandija – fantastična dežela, vredna vsake septolete.
