AIDS
Na povabilo Magnusa je maja v Ljubljani gostoval madžarski aids-aktivist Ferenc Bagyinszky iz Civil Liberties Union, ki je hkrati tudi član izvršnega odbora Aids Action Europe. Domačim aids-aktivistom je v klubu Tiffany predstavil stanje glede okužb z virusom HIV na Madžarskem in evropske strategije HIV-preventive. Ob tem je nastal tudi kratek pogovor za Narobe.
V zadnjih letih število HIV-pozitivnih v Sloveniji narašča. Kakšna pa je situacija na Madžarskem?
Podobno je tudi na Madžarskem. Pri nas število ljudi, ki se testirajo, še vedno ostaja majhno, a kljub temu se število novih primerov okužbe s HIV povečuje. Lani je bilo na novo odkritih 146 primerov, vseh okuženih pa je 1680. Med njimi je veliko mladih, mlajših od 25 let. Enega od razlogov vidim v tem, da mlajša generacija ni dobila relevantnih informacij o okužbi. Ne vem, kako je v Sloveniji, ampak na Madžarskem država skorajda ne financira preventivnih akcij. V devetdesetih je bilo za preventivo porabljeno desetkrat več denarja kot danes. Vlada misli, da je Madžarska še vedno med varnimi državami z nizko prevalenco okužb z virusom HIV.
Ampak vendarle se zdi, da dandanes vsak pozna osnovne načine okužbe z virusom HIV. Mar ne?
Na Madžarskem je v srednjih šolah obvezen predmet spolne vzgoje. Ampak po nekaterih šolah ga ne izvajajo, ker nimajo sredstev za to. Ponekod pa tudi starši ne dovolijo, da njihovi otroci obiskujejo ta predmet. Gotovo pa je res tudi to, da mlada generacija, ki ima informacije, odrašča brez strahu pred okužbo, ker menijo, da je aids kronična bolezen, ki jo je možno nadzorovati. Mlade generacije ne odraščajo s tistim strahom, s katerim smo odraščali v osemdesetih.
Ali medicinske ustanove sodelujejo z glbt-nevladnimi organizacijami?
Če govoriva o testiranju, potem lahko omenim dober primer dveh zdravnikov, ki izvajata nekakšno mobilno testiranje. Gresta recimo v gejevsko savno, kjer se lahko testirajo tako gosti savne kot tudi zunanji, ki ne pridejo v savno, ampak se želijo samo testirati. Tak način testiranja je precej popularen.
Deluješ tudi na evropski ravni. Na kakšne načine se države lotevajo preventive?
Še vedno lahko govorimo o železni zavesi. Na vzhodu je nižja prevalenca kot na zahodu, zato se na vzhodu posveča manj pozornosti temu vprašanju. Lahko pa postavimo še en zid: med srednjo Evropo in prostorom bivše Sovjetske zveze. V srednji in tudi zahodni Evropi je med okuženimi 50 do 70 odstotkov MSM, medtem ko na prostoru bivše Sovjetske zveze med okuženimi prevladujejo intravenozni uživalci drog. Mislim, da je ključna razlika med temi državami v moči nevladnega sektorja. Na zahodu in v Skandinaviji imajo dolgo tradicijo tega, medtem ko so na vzhodu nevladne organizacije šibkejše. Na evropski ravni si prizadevamo za univerzalno dostopnost do preventive in do zdravljenja, na primer z dublinsko in vilniuško deklaracijo, ampak hkrati je Evropa zelo raznovrsten svet in to je potrebno upoštevati. Kakšne dobre prakse, ki na primer delujejo v Nemčiji, zaradi kulturnih in socialnih razlik nikakor ne bi funkcionirale na Madžarskem.
Kakšno vlogo pri tem igrajo mediji?
Na Madžarskem smo pred tremi leti imeli prvo razkritje HIV-pozitivne osebe na javni televiziji, čeprav ne z obrazom, saj je nosila sončna očala in lasuljo. Šlo je za umazano zgodbo: ženska je obtožila svojega moža, da jo je okužil z virusom HIV in mediji so iz tega naredili celo senzacijo. Ampak potem ko je ta zgodba izbruhnila v medijih, se je veliko več ljudi testiralo. V vrstah so čakali na test. Postalo je jasno, da se lahko okuži kdorkoli.
Več ljudi reče, da raje ne vedo, ali so pozitivni ali ne, kot pa da bi se morali ukvarjati s tem. Kako jim lahko odgovorite?
To je običajno vedenje ljudi. Pometamo stvari pod preprogo. Tudi k zobozdravniku ne gremo redno, ker nam je neprijetno, ampak šele takrat, ko zares boli. Ampak v primeru testiranja za HIV, pravočasno testiranje lahko reši življenje. Pozitiven test danes ne pomeni konec življenja, a če se ne začneš zdraviti pravočasno, pozitiven test lahko pomeni tudi konec življenja.
