Pri Narobe smo vestno in vdano vedno pred volitvami spraševali bodoče kandidatke in kandidate za čestitke o njihovem odnosu do lgbt-skupnosti in njihovih političnih vizijah, kako reševati probleme in težave, s katerimi se skupnost srečuje. Ne glede na to, ali so bili njihovi odgovori žaljivi in izključujoči ali pa deklarativno podporni in naklonjeni, se v zadnjih sedmih letih, odkar izhaja Narobe, ni zgodilo kaj dosti: dobili smo nekaj ustavnih odločb o neustavnosti ZRIPSa, malce bolj naklonjeno interpretacijo členov o posvojitvah iz ZZZDR in, za piko na i, referendum o Družinskem zakoniku. Pred tokratnimi evropskimi volitvami zato nismo spraševali starih znank in znancev – njihove odgovore poznamo, njihova dejanja prav tako. Zanimalo nas je, kaj novega prinašata dve novi stranki: Solidarnost in Demokratični socializem. Prva razlika: njihovi odgovori so bistveno daljši (in bolj domišljeni?) od odgovorov, ki smo jih ponavadi dobivali od političnih strank. O preostalih razlikah (in podobnostih) pa v nadaljevanju.
Demokratični socializem
V Manifestvu Iniciative za demokratični socializem pišete, da se – med drugim – zavzemate za »neposredno demokracijo na lokalni ravni« in za »neposredno udeležbo v soodločanju«. V kolikšni meri so ti predlogi skladni z obstoječim sistemom referendumov – ali pa gre pri vašem predlogu za drugačen pristop k politiki?
Obstoječi referendum je najbolj posredna izmed neposrednih oblik demokracije s številnimi omejitvami, poleg tega pa je bila v preteklosti pogostokrat zlorabljenja za omejevanje človekovih pravic manjšin. Iniciativa za demokratični socializem seveda podpira referendum kot izraz neposredne volje prebivalk in prebivalcev, vendar istočasno ostro nasprotuje uporabi instituta na področju temeljnih človekovih pravic. O teh ne moremo odločati na referendumih. Ravno omejenost referenduma izkazuje potrebo po razvoju drugih oblik neposredne demokracije. V mislih imamo deliberativne oblike, torej posvetovalne oblike neposredne demokracije, v katerih ljudje preko javne razprave iščejo konsenzulane odločitve v dobrobit vse skupnosti. Primere delujočih oblik najdemo povsod po svetu, najbolj znan primer je participativni proračun v brazilskem Porto Alegreju, pri nas pa so na zelo dobri poti v mariborski Iniciativi mestni zbor (IMZ), ki poskuša uvesti participativen proračun.
Kje v neposredni demokraciji je prostor za manjšine? Volja večine bo vedno povozila specifične potrebe manjšine.
Prevlada večine nad manjšino velja za predstavniško demokracijo in referendumsko neposredno demokracijo, ki sta utemeljeni na (pre)glasovanju. V deliberativni obliki neposredne demokracije je temeljni cilj konsenz, to je za vse sodelujoče sprejemljiva rešitev. Zbori občanov, sosesk, krajevnih skupnosti in mest predvidevajo polno vključitev vsakega posameznika ne glede na njegovo etično, rasno, versko, politično pripadnost, spol, obliko partnerske zveze ali katero drugo osebno značilnost. Osnova delovanja je iskanje skupnih rešitev za celotno skupnost, pri čemer ni mogoče izključiti določene skupine znotraj skupnosti zaradi njene drugačnosti. Tako so na zborih jasno nezaželeni seksizmi, nacionalizmi in druge oblike šovinizma, kakor tudi sebični osebni interesi. Res pa je, da je grajenje neposredne demokracije v taki obliki dolgotrajen proces, je proces učenja sprejemanja drugačnosti.
Hkrati v IDS ne mislimo, da so vprašanja manjšin tudi manjšinska vprašanja. Nasprotno, vprašanja svobode in enakosti lgbt-skupnosti, žensk, migrantov in ostalih »manjšin« so temeljna in univerzalna družbena in politična vprašanja ter nujen sestavni del vsakršnega razmišljanja o pravičnejših in naprednejših družbenih oblikah.
Načeloma res velja, da na referendumih ni mogoče odločati o človekovih pravicah, a analize politik na področju LGBT kažejo, da človekove pravice postajajo prazen označevalec, v katerega različne skupine postavljajo različno vsebino in ga »izrabljajo« v skladu s svojimi političnimi cilji. Kdo naj torej določa, kaj je vsebina človekovih pravic in ali se vam tak koncept sploh zdi uporaben za politično delovanje?
Pravilno ste ugotovili, da so človekove pravice pogostokrat zgolj prazen označevalec, ki ga v imenu nabiranju političnih točk posamezne stranke interpretirajo vsaka na svoj način. Dokler ostaja prazni označevalec, ga lahko različne skupine napolnijo z več ali manj poljubno vsebino, kar pomeni, da je treba spremeniti tudi politični diskurz in prakse človekovih pravic. V obliki, kot obstajajo sedaj, so človekove pravice sicer na videz všečna, a še vedno (liberalna) ideologija, ki pod masko abstraktne enakosti ne le dopušča, temveč tudi mistificira različne konkretne oblike družbenega zatiranja. V IDS zato poskušamo misliti in delovati onkraj ideologije človekovih pravic, z analizami sistemskih razsežnosti družbenega zatiranja »manjšin« v kapitalizmu in boja proti njim.
V Manifestu ste eksplicitno zapisali, da se zavzemate za odpravo »vseh oblik nestrpnosti«, tudi na osnovi spolne usmerjenosti. Kaj konkretno na tem področju prinaša vaša Iniciativa? Kako nameravate nasloviti položaj LGBT-skupnosti v Sloveniji?
Ljubezen oziroma partnerski odnos sta svobodna za vsako posameznico oziroma posameznika. Posledično je treba LGBT-skupnosti v Sloveniji zagotoviti povsem enake pravnoformalne pravice, kakor jih imajo druge prebivalke in prebivalci, vključno s pravico istospolnih parov do poroke in posvojitve otrok.
Hkrati pa bi bilo dosledno upoštevanje obstoječega prava ter zagotavljanje enakih pravic in možnosti vsem posameznikom in posameznicam le prvi korak. V IDS poskušamo osvoboditev LGBT-skupnosti misliti znotraj širšega gibanja za splošno družbeno emancipacijo. To seveda ne pomeni, da osvoboditev LGBT-skupnosti vidimo kot avtomatičen stranski učinek podružbljanja produkcijskih sredstev, pač pa so različne vrste družbene dominacije v kapitalizmu povezane, zato mora biti boj za njihovo preseganje enoten – seveda enoten v različnosti. LGBT-skupnosti v Sloveniji nameravamo nasloviti s kritiko sistemske razsežnosti zatiranja na osnovi spolne usmerjenosti, pri čemer nimamo vnaprej pripravljenih idealnih metod in rešitev – te izhajajo iz izkušenj boja LGBT-skupnosti same.
Kakšen je vaš odnos do identitetnih politik, kakršno vodi LGBT-skupnost?
Identitetne politike so del širšega korpusa človekovih pravic, ki so še nedosežene in jih bo treba šele izboriti. Inciativa polno podpira enakopravno vključenost vseh manjšin v družbo. Hkrati pa so identitetne politike, v kolikor pristajajo na liberalno ideologijo, s socialističnega stališča problematične. Ne zato, ker bi bile manj pomembne od razredne politike ali ekonomskih bojev, temveč ker pristajajo na osnovne parametre kapitalistične družbe, ki ravno temelji na različnih oblikah družbene segregacije. Te sistemske razsežnosti družbenega zatiranja v kapitalizmu boj proti »diskriminaciji« ne zajame. Poleg tega »diskriminacija« ne poteka na »osnovi osebnih okoliščin« in ne izvira iz »predsodkov« ali »arhaičnih mentalitet«. Kapitalistična družba se namreč sploh ne bi mogla reproducirati brez podrejanja žensk, marginalizacije LGBT-skupnosti ali hipereksploatacije rasnih in etničnih manjšin. Identitetnim politikam ne nasprotujemo, a mislimo, da samo pravni boj ni dovolj – kapitalizem ne postane sprejemljiv, če je v upravah podjetij polovica žensk ali v zaporih polovica belcev.
Queerovska kritika homoseksualnih porok opozarja, da bi morala LGBT-skupnosti biti kritična do heteronormativnih institucij, kot je poroka, in se zavzemati za njeno odpravljanje, ne pa, da se želi všečno umestiti znotraj take institucije. Kaj o tem menite pri vaši Iniciativi?
Poroka je svobodna odločitev para, naj bo heteroseksualen ali istospolen, nekateri v tem vidijo potrditev razmerja in višjo obliko zaveze med partnerjema, drugi obliko družbene prisile. Važno je, da se bo možnost poroke omogočila tudi za istospolne pare, hkrati pa se pravno ustrezno zaščiti položaj šibkejšega partnerja tudi v primeru, ko se za poroko ne odločijo (zunajzakonska skupnost). Šele v tem primeru bo poroka svobodna izbira in ne prisila zaradi pravne zaščite. Ko poroka istospolnega para ne bo več »dogodek«, bomo lahko govorili o napredku. Na vsakemu posameznemu paru pa bo potem odločitev, ali se možnost svobodno uveljavi ali ne.
Hkrati pa ljubezensko druženje ni le stvar osebne odločitve posameznikov in posameznic, temveč družbeni odnos. Eden izmed najpomembnejših zgodovinskih dosežkov LGBT-gibanja je bila ravno problematizacija institucije nuklearne družine in poskus emancipacije ljubezenskega življenja skozi njegovo socializacijo. Sedanji boj za priznanje homoseksualnih porok in družin je zato ambivalenten: hkrati je nujen, da določene oblike skupnega življenja ne bi bile v podrejenem položaju, podpira in širi pa tudi tradicionalne oblike skupnega življenja. To ne pomeni, da mislimo, da sta poroka ali družina slabi kot taki, da pa vseeno nista edini mogoči obliki skupnega življenja. Zato podpiramo tudi poskuse iskanja oblik skupnega življenja, ki ne ustrezajo tradicionalnim vzorcem.
Kje vidite povezave (in sinergije za politično delovanje) med razrednim vprašanjem in položajem LGBT-skupnosti?
Družbena realnost je sestavljena iz številnih medsebojno prepletenih dejavnikov oziroma vidikov na ravni ekonomije, politike in družbe. Boj za ekonomsko demokracijo in neposredno demokracijo v politiki je vzporeden boju za enakopravnost LGBT-skupnosti. V kolikor dosežemo recimo ekonomsko enakopravnost, a istočasno pozabimo na pravice LGBT-skupnosti, nismo dosegli ničesar. Delovati je treba skupaj in na vseh nivojih. Le kot široka fronta medsebojno povezanih političnih akterjev bomo dosegli dejanske družbene spremembe.
Razredna delitev je oblika družbene dominacije, ki zadeva celotno družbo – ne glede na spolno usmerjenost sta vsak posameznik in posameznica eksistenčno odvisna od dostopa do (individualne ali družbene) mezde. Tako je razredno vprašanje hkrati del LGBT-vprašanja, saj se različne oblike družbenega ločevanja (denimo po spolu ali spolni usmerjenosti) v kapitalizmu uporabljajo za segregacijo na trgu delovne sile ter vzpostavljanje medsebojne konkurence v delavskem razredu. A hkrati se s tem LGBT-vprašanje ne izčrpa, saj vsebuje še številne druge oblike zatiranja, ki se ne ne morejo enostavno zvesti na ekonomsko razsežnost kapitalističnih družb. Potencialno politično sinergijo vidimo predvsem v tem, da je s socialističnega stališča vsaka, ne le ekonomska, oblika družbenega izkoriščanja in zatiranja nesprejemljiva in je zato vsak boj za osvoboditev del socialističnega projekta, hkrati pa vsak boj LGBT-skupnosti, ki se ne omejuje na zgolj pravno priznanje, že sam po sebi vsebuje antikapitalistične elemente.
Solidarnost
V Ustanovnem programu Solidarnosti pišete, da boste sledili »volji državljank in državljanov ter zahtevi po več neposredne demokracije«. Pravite, da želite politiko vrniti ljudem. V kolikšni meri so ti predlogi skladni z obstoječim sistemom referendumov – ali pa gre pri vašem predlogu za drugačen pristop k politiki?
Stranka Solidarnost močno problematizira zadnje ustavne spremembe, ki so skrčile možnosti referendumov. Šlo je za namero politične elite, da ljudem odvzame možnost odločanja o finančnih vprašanjih, ki se neposredno tičejo standarda in kvalitete življenja v Sloveniji. Za nas so tovrstne krnitve demokratičnega odločanja absolutno nesprejemljive.
Predlagani elementi neposredne demokracije, kakor tudi institut referenduma, so možnost in moč državljank in državljanov, da soodločajo o svoji in skupni prihodnosti. Demokratični in informirani državljanke in državljani so nujni pogoj za cvetočo skupnost, za kvalitetno delujočo demokracijo in premagovanje vsakršnih ovir, ki jih predstavljajo nedemokratične skupine in njihovi načrti. Ob tem pa je potrebno jasno izpostaviti, da referendumi ne smejo nikoli posegati v pravice manjšin, v omejevanje človekovih pravic, ne smejo biti instrument, s katerim bi večina oškodovala manjšino.
Pri naših predlogih gre zato za širjenje nabora neposrednega odločanja, ki ga predlagamo v obliki participatornega proračuna na lokalni ravni, v obliki postopnega uvajanja elektronske/digitalne neposredne demokracije, govorimo o instrumentu ljudske nezaupnice, po kateri bi bilo mogoče ob dovolj visokem kvorumu odpoklicati izvoljenega politika ali političarko, o ustavni vzpostavitvi referenduma o nezaupnici vladi, o spremembi volilne zakonodaje, ki bi omogočila neposrednejši vpliv državljank in državljanov na izbor predstavnikov v DZ, poenostavitev postopkov predlaganja zakonov s strani državljanov in civilne družbe.
Kje v neposredni demokraciji je prostor za manjšine? Volja večine – tako se zdi in na to kažejo tudi referendumi o Družinskem zakoniku, o OBMP itd. – bo vedno povozila specifične potrebe manjšine.
Smo odločno proti temu, da se na referendumih odloča o pravicah manjšine. Pričakujemo, da vsakokratno Ustavno sodišče odločno zavrne tovrstne pobude, če obstoji le najmanjši indic, da želi kdorkoli omejevati človekove pravice kateri koli manjšini.
Mnogi posamezniki in posameznice, ki delujejo v stranki Solidarnost, so aktivno podpirali in promovirali demokratične predloge, ki sta jih prinašala Družinski zakonik in OBMP. Stali smo na stališču, da je potrebno zakonodajo prilagoditi, demokratizirati, omogočiti ljudem, ki sta jih omenjena in drugi zakoni naslavljali, da pridobijo enake pravice kot vsi ostali in da je mogoče v tem pogledu liberalizirati v mnogih pogledih še vedno precej konzervativne, rigidne, tudi nedemokratične zakone in ureditve.
Načeloma res velja, da na referendumih ni mogoče odločati o človekovih pravicah, a analize politik na področju LGBT kažejo, da človekove pravice postajajo prazen označevalec, v katerega različne skupine postavljajo različno vsebino in ga »izrabljajo« v skladu s svojimi političnimi cilji. Kdo naj torej določa, kaj je vsebina človekovih pravic in ali se vam tak koncept sploh zdi uporaben za politično delovanje?
Drži, ko pravite, da različne skupine pod pretvezo zavzamanja za »prave družine« in »avtentične, tradicionalne vrednote« vse bolj agresivno uveljavljajo svoj primarni in resnični namen, tj. preprečitev uveljavitve ustreznejših in bolj demokratičnih zakonov in ureditev položaja LGBT-skupnosti. Slovenija žal ni kakšna izjema, saj so tovrstni trendi vseevropski. Na drugi strani nas lahko opogumljajo nekatere neevropske države, ki so zmogle dovolj demokratične presoje, da so ustrezno uredile to področje. In ko ugotovimo, da gre v nekaterih primerih za sicer precej konservativne družbe (Argentina, Urugvaj itd.), toliko bolj preseneča trdovratnost slovenskih in evropskih konservativni sil, da zavirajo uresničevanje človekovih pravic in pravic manjšin.
V Solidarnosti ne pristajamo na pometanje pod preprogo in se zavzemamo za odločne rešitve, ki naj pravice LGBT-skupnosti zakonsko izenačijo s pravicami vseh drugih. Slovenska Ustava jasno narekuje enako obravnavo, enake pravice in nediskriminacijo za vse državljanke in državljane te države, zato ne moremo pristati na kakršno koli izogibanje ali preprečevanje takšnih imperativov.
Definicija in pravna opredelitev človekovih pravic ni problematična. Zrele in demokratične družbe so dokaz, kako je potrebno brati in razumeti enakost, solidarnost, pravičnost in enakopravnost. Naj tisti, ki nasprotujejo pravicam gejev in lezbijk, še tako zvijajo roke in se naslanjajo na preživete koncepte izključevanja, sklicevanja na (nedemokratično) tradicijo, prihodnost vsakič znova izkaže, da napredka, volje do svobode in pravice ni mogoče ustaviti. Boj za volilno pravico žensk, temnopoltih in drugih zatiranih skupin je najboljši dokaz za to. Verjamemo, da prihaja čas, ko bo demokratična večina v Sloveniji dojela in sprejela, da ni potrebe za strah, da so rešitve na dlani in da so prakse in standardi v demokratičnih državah najboljši dokaz, koliko prijetneje je živeti v družbi, ki izkoristi vse svoje potenciale, sprejme in se nauči živeti z različnostjo.
V Ustanovnem programu Solidarnosti ste eksplicitno zapisali, da se zavzemate za »izenačitev pravic istospolnih s heteroseksualnimi partnerskimi skupnostmi«, ne omenjate pa istospolnih družin. Kaj konkretno na tem področju prinaša Solidarnost? Kako nameravate nasloviti položaj LGBT-skupnosti v Sloveniji?
Odsotnost omembe istospolnih družin ni bila hotena. Program Solidarnosti v tem pogledu res ni bil do kraja ekspliciten, je tudi premišljeno odprta platforma; poskušali smo nakazati rešitve in vrednote, ki jih zastopamo, nismo pa v programu v vseh točkah enako naslovili praktične, zakonske izvedbe naših predlogov. To je delo, ki nas v sodelovanju s strokovnjaki in strokovnjakinjami za posamezna področja še čaka. Programska skupina za enake možnosti in medgeneracijski dialog, ki je pripravljala dotični del programa, je svoje rešitve in argumentacije pripravila v obširnejšem dokumentu, program stranke, ki je bil sprejet na ustanovnem kongresu, je v tem pogledu vključil zgolj povzetke. Programski odbori bodo na svoja srečanja vabili tako stroko kot civilno družbo, za kateri želimo, da prispevata pri oblikovanju naših rešitev.
V Solidarnosti bomo sprejeti tiste rešitve, ki jih potrebuje LGBT-skupnost, upoštevaje dobre prakse držav, ki imajo področje ustrezno naslovljeno. Naslavljati želimo probleme in potrebe vseh manjšin, iskati z njimi rešitve za ureditev ali izboljšanje njihovega položaja. Želimo, da naša stališča in predlogi politik zasledujejo najvišje demokratične in strokovne standarde, ključni presojevalci pa so tisti, ki jih problemi zadevajo.
Kakšen je vaš odnos do identitetnih politik, kakršno vodi LGBT-skupnost?
Vprašanje identitetne politike je eno imanentnih vprašanj znotraj gejevskih in lezbičnih gibanj: razumemo ga npr. kot zadrego izključevanja, do katerega prihaja med posameznimi identitetnimi skupinami (geji vs. lezbijke). Morda ne poznamo dovolj delovanja LGBT, da bi ustrezno odgovorili, z veseljem pa vas povabimo k sodelovanju pri natančnejšemu oblikovanju rešitev na tem področju.
Queerovska kritika homoseksualnih porok opozarja, da bi morala LGBT-skupnost biti kritična do heteronormativnih institucij, kot je poroka, in se zavzemati za njeno odpravljanje, ne pa, da se želi všečno umestiti znotraj take institucije. Kaj o tem menite pri Solidarnosti?
V Solidarnosti ne želimo ocenjevati stališč in pogledov, ki jih navznoter naslavljajo posamezne civilnodružbene skupine. Zdi se, da gre bolj za notranji dialog, ki naj v luči izpostavljene dileme presodi, ali je višji cilj polna izenačitev pravic ali boj proti, kot pravite, heteronormativnim institucijam kot je denimo tradicionalna poroka. Avtentična politika bo morala na koncu prisluhniti tistim predlogom, ki jih bolj ali manj enotno predstavi in ponudi manjšina sama. Izenačitev pravic postavljamo na najvišje mesto, šele v drugem koraku naj nato vsak posameznik oz. posameznica odloči, ali se želi poslužiti t.i. heteronormativnih praks (kot je denimo tradicionalna poroka), ali izbere katero od manj rigidnih oz. bolj odprtih oblik družinske, partnerske skupnosti.
Obljube glede položaja LGBT skupnosti, ki jih je Solidarnost zapisala v svoj program, so bili zapisani že v programih drugih strank – na primer LDS. Zakaj naj bi po letih praznih obljub verjeli, da vaše obljube niso prav tako prazne?
Solidarnost se je oblikovala kot opozicija obstoječi politični eliti in njenim praksam sprenevedanja, tiščanja glave v pesek, pristajanja na neustrezne rešitve, ki so jih izsiljevale in pogosto izsilile nedemokratične politične sile in skupine. V Solidarnosti mislimo resno, ko pravimo, da se bomo zavzemali za demokratične standarde, za uveljavitev dobrih praks, za človekove pravice, za izboljšanje položaja marginalnih in zapostavljenih družbenih skupin in manjšin. Mislimo resno, ko pravimo, da se zavzemamo za dialog s civilno družbo. Prav v teh dneh potekajo prvi krogi pogovorov s civilnodružbenimi skupinami in organizacijami, na katere smo naslovili poziv, da nam pomagajo, se priključijo in sodelujejo pri iskanju rešitev. LGBT skupnost je prav tako vabljena, da se odzove in da v dialogu iščemo najboljše rešitve. Tega ne bomo zmogli sami, potrebovali bomo podporo ljudi, pri čemer ne želimo le politično prepričevati, ampak predlagati, da se demokratizirajo vsi družbeni sistemi in da v prihodnosti o človekovih pravicah sploh ne bi bilo potrebnih razprav in konfliktov, ker bi bili kot skupnost, od vrtca dalje, zavezani spoštovanju različnosti, uveljavljanju različnosti, promociji različnosti. Želimo, da LGBT-skupnost in ostale interesne skupine narekujejo rešitve že v najzgodnejši fazi, naloga strank in politike pa je, da jih posluša, upošteva, usklajuje med seboj in nato uveljavlja. Solidarnost in pravična družba nista naši paroli, ampak temeljni zavezi.
