TE(R)ORIJA
Antika, oziroma apropriacija antike, je večkrat pomagala svobodno mislečim Evropejcem, da so se rešili pred cenzuro cerkve – katoliške ali kakšne druge. Od časov, ko so bizantinski intelektualci-pribežniki začeli prihajati v italijanska mesta z dragocenimi rokopisi, že od 13. stoletja, se je antika pokazala kot delno zaščiteni, z intelektualno avtoriteto podprti svet svobode, seveda zelo relativne … Znanje je bilo ključ in obenem zaščitno obzidje tega področja, in to velja tudi za področje skritih užitkov. Slikarji in kiparji so lahko etiketo antične mitologije uporabljali za prikazovanje nagega telesa, v tekstih pa so poznavalci starih jezikov lahko brali globoko subverzivne misli, tudi norčevanje iz vsakega sistema, bodisi verovanj ali oblasti. Ta vloga antike je bila ključna za razvoj evropske kulture – vseh evropskih kultur, skupaj s kolonialnimi recepcijami. Rubens je, ko je zaželel slikati nago žensko, dodal kakšno antično ime; Rembrant je, ko je želel izpostaviti seksualno nasilje nad otroki, slikal Ganimeda, ki se v krempljih orla / Zeusa – polula. Kritika in užitek, užitek kritike, kritični užitek – vse to je omogočalo poznavanje antike in starih jezikov. Homoseksualnost, prepovedana in preganjana, je v reinterpretaciji antike dobivala nekoliko drugačen status. Oblikovala se je predvsem kot idealizacija moških odnosov, posebej med učitelji in učenci. Na mračni strani je bila takšna idealizacija osnova mizoginije – denimo v primeru Bachoffena. Evropska kulturna imaginacija je iz antičnih elementov “skomponirala” mit, naziv in mnoge oblike cenzure za lezbištvo: dober del antičnih ženskih študij še danes razpravlja, zakaj je ženska istospolna ljubezen “locirana” na otok Lezbos (sodobno Mitilini), in ali je pesnica Sapfo res bila tudi lezbijka. Njeno najlepšo ljubezensko pesem je v latinščino prevedel pesnik Katul, interpretacija tega prevoda pa je biseksualna: ali je točna ali pa gre za homoseksualno različico lezbične pesmi? Najbolj razburljiv premik v videnju antične seksualnosti se je zgodil v drugi polovici 19. stoletja, ko so evropski “dekadenti”, flaneurji, dandyji, spleenovci in tudi komunisti, kot denimo Anatole France, izrekli končno obsodbo krščansko-kapitalistične hipokrizije – v književnih delih, ki so v veliki meri tematizirala tisto obdobje antike, ki ni “klasično”: helenistični svet, globalno mešanico jezikov in kultur. Nekateri so, kot Oscar Wilde, drago plačali za ta poseg v svobodo.
Vsi tovrstni problemi izhajajo iz enačenja sodobnega in antičnega človeka oz. “prenosa” kulturno-emotivnih sklopov na preteklost. Vprašanje perspektive in metodologije je revolucionarno pretresla francoska post-strukturalistična šola zgodovinske antropologije. V njej je bilo zastavljeno vprašanje historičnosti psihe oz. nemožnosti prenosa sodobnih psihoanalitičnih raziskav na antičnega človeka. “Ojdip brez kompleksa”, kot se glasi naslov enega med zgodnjimi članki Jean-Pierre Vernanta, je tudi programski slogan. Iz primerjanja podob in besed pa se poraja model “intervjuvanja” zdavnaj mrtvih prič: antika je spregovorila na popolnoma nov način. V tem razkritju tudi homoseksualnost ni več tisto, kar je bila v evropski idealizaciji: seksualnost je namreč na obči ravni moč, penetracija, karkoli je že objekt. Antična, posebej grška homoseksualnost je politično dejanje, je običaj iniciacije mladeniča, ki ga v družini prevzamejo strici in družinski prijatelji, da bi ga uvedli v svet moških. Herojska morilca zadnjega atenskega tirana Pejzistrata sta bila ljubimca Harmodij in Aristogeiton, eden z brado, drugi pa mladostnega obraza. Homoseksualna zveza je vedno bila odnos starejšega in mlajšega, močnega in šibkega. V atenski demokraciji so bile takšne zveze vedno politično nevarne, saj so implicirale možno zaroto aristokratov zoper demokracijo. Zaradi tega je bila tudi toleranca do homoseksualcev majhna – to vidimo po opazkah in zmerjanju homoseksualcev v Aristofanovih komedijah. Na antičnih vazah s temami iz grško-peržanske vojne se pojavlja homoseksualno nasilje nad poraženci, Peržani. Homoseksualnost kot moč se v vsakdanjiku, posebej moške zabave – simposiona, počasi spreminja v homoerotiko, kjer mlajši partner prejema darila in prošnje. Na vazah najdemo napise (“posvečeno lepotcu …”), ali darila (predvsem zajec), ki pričajo o različnih oblikah dogovarjanja in barantanja. Sicer je bila moška prostitucija kaznovana tudi s smrtjo, a darila morda niso štela … V Lukijanovih Dialogih prostitutk mlada prostitutka denuncira bivšega ljubimca tako, da na stenah Kerameikosa (atensko pokopališče, ki je bilo obkroženo z bordeli) ponoči napiše grafit – da je ta in ta peder … Na drugi strani je homoseksualnost verjetno bila tudi sakralna, tako kot je obstajala tudi sakralna prostitucija. Homoseksualnost je bila izkoriščana tudi za vojne cilje: tebanska “sveta četa” je svoje vojaške uspehe zasnovala na tem, da je bila sestavljena iz parov ljubimcev, ko so v bitki ščitili en drugega. Homoseksualne povezave so bile pomembne tudi za vojaško izjemno uspešno makedonsko falango, s katero je Aleksandar osvojil ves znani svet, in ga oblikoval kot globalno mešanico enakovrednih kultur, z grščino kot “krovno” komunikacijsko sfero. Lahko si torej predstavljamo evropsko zmedenost nad raznolikostjo seksualnih vedenj in politik: idealizacija je bila najlažji priročni odgovor. Antična seksualnost torej še vedno lahko ponudi znanja in možne rešitve za sodobni svet.
