Homoseksualnost, ekshibicionizem in druge perverznosti
Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Ob aktualni razpravi o izdelavi novega slovarja slovenskega jezika, ki naj bi nadomestil Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), edini referenčni enojezični slovar slovenskega jezika, katerega zasnova sega v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, izhajal pa je med letoma 1970 in 1991, je pravi čas, da si ogledamo, kakšno je trenutno stanje v slovarskem opisu slovenščine in opozorimo na potrebo po družbeno odgovornem slovarskem delu.
Slovarji imajo namreč pomembno družbeno funkcijo, v družbi so večinoma sprejeti ne le kot zbirka besedja določenega jezika, ampak kot zaklad kulture nekega okolja. Slovar tako uporabniki in uporabnice doživljajo kot absolutno avtoriteto za informacije o tem, kaj v jeziku obstaja, četudi se zavedajo, da temu ni tako. Ali pa to tudi hote preprosto ignorirajo. Slovarske informacije pogosto doživljamo kot večne in nespremenljive, kot nekaj, kar ne podlega času. Velja tudi splošno sprejeto prepričanje o verodostojnosti informacij v slovarju, tudi če določene besede ne uporabljamo več, se je njen pomen bistveno spremenil, je pridobila dodatno konotacijo ipd. Pri razsojanju o jezikovnih zadevah jo lahko uporabimo kot knjigo z visoko težo argumeta, zato je še kako pomembno, kakšni so slovarski opisi. Slovarski delavci se tega dejstva morajo zavedati in ravnati družbeno občutljivo in odgovorno (Béjoint 2000: 120). Odgovornost je še toliko večja v primeru, ko v določenem okolju nimamo na voljo izbire med slovarji in en sam slovar deluje kot edina in nesporna avtoriteta, kot je to pri nas SSKJ.
Živimo v svetu tako negativnih kot pozitivnih predsodkov, ki se kodirajo v jeziku. Tudi če ti predsodki v družbi izginejo, ostanejo fosilizirani v jezikovnih izrazih, česar se velikokrat niti ne zavedamo (Schutz 2002: 637). Da pa bi bili splošni slovarji v okoljih, kjer je vzpostavljeno načelo vsaj minimalne tekmovalnosti, prodajane knjige, odsevajo družbene vrednote glede na trenutni družbeni ideal (Béjoint 2000: 124). Pravzaprav velja, da je vsak slovar tako ali drugače ideološki, kar se kaže tako v njegovi makro- kot tudi mikrostrukturi: pri izbiri besedišča, skozi definiranje, še posebej pa skozi izbor zgledov rabe. Tako slovarji v veliki meri odsevajo družbene vrednote; dajo nam sorazmerno dobro informacijo o tem, kaj so vrednote določene družbe oz. skozi rešitve govorijo o stigmatiziranju družbenih skupin z vidika družbeno vplivne oziroma močnejše skupine (Algeo 1990: 2006). V okoljih, kjer ni vzpostavljena tekmovalnost med slovarji, kakršno je tudi slovensko, se prav tako ne morejo izogniti ideološkosti, se pa v teh primerih v slovarju bolj izpostavi tudi vrednostni sistem slovarskih delavcev oziroma slovarskega kolektiva. Slovarji, enciklopedije in slovnice so v resnici najboljši primer besedil, ki jih je treba brati med vrsticami, kjer se družbeni konflikti, skrita nasprotja, klišeji in predsodki sestavljajo v družinski album določene kulture, ki ga lahko razberemo bolje kot kjerkoli drugje (Meschonnic 1991: 16), le da jih večinoma ne beremo na ta način. Zato pa mi v nadaljevanju poglejmo nanje prav s tega zornega kota.
SSKJ je nastal na podlagi načrtno zbranega gradiva na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU: iz besedil so bili izpisani zgledi rabe na kartotečne listke, ti pa so bili osnova za izbor besedišča in izdelavo posameznega geselskega članka v slovarju. Z analizo tega gradiva ter primerjave s slovarskimi opisi lahko ugotavljamo, katera besedila so najbolj vplivala na slovarske opise, kako se je iz zbranega gradiva oblikoval opis v slovarju ter ali slovarski opisi tudi v jezikovni normi – opisu in priporočilu za naše jezikovno vedenje – kodirajo heteronormativnost. Ugotavljamo lahko, kako torej institucionalizirana ideologija univerzalnosti heteroseksualnosti kot niza kulturnih vzorcev, družbenih in pravnih norm, ki vzpostavljajo hegemonijo heteroseksualnosti, postaja tudi norma našega jezikovnega obnašanja.
Pri analizi SSKJ smo se osredotočili na besedišče, povezano s homoseksualnostjo (Gorjanc 2012), ki ga v slovarju ni prav veliko, nevtralne slovarske iztočnice pa so le štiri:
Analiza gradiva za izdelavo SSKJ pri tem razkriva, da (a) za posamezne besede primerov rabe ni veliko; (b) je večina virov iz leposlovnih besedil ali spremnih besed in predgovorov k leposlovnim delom, ob tem pa je dovolj zgledov tudi s področja medicine in iz publicistike; (c) so zgledi različnih avtorjev, a hkrati lahko sorazmerno hitro prepoznamo avtorja, ki je najbolj eksplicitno ideološki; (č) se homoseksualnost pojavlja večinoma v negativnih kontekstih, a ne izključno negativnih; (d) eksplicitno kažejo na takratni družbeni koncept heteronormativnosti.
Eden izmed najstarejših kartotečnih listkov iz kartoteke SSKJ za besedo homoseksualec
Analiza kartoteke je vodila v natančnejši pregled besedil, pri katerih so zbrani zgledi kazali na izrazito ideološkost.
Kartotečni listek iz kartoteke SSKJ za besedo pederastija
V opazno veliko primerih se kot avtor izrazito ideoloških zgledov pojavljala ime Antona Sovrèta. Analiza kaže na to, kako pomembno vlogo ima lahko v manjši jezikovni skupnosti en sam avtor oz. prevajalec, še posebej, ko je ta v kulturnem kontekstu prepoznan kot nesporna avtoriteta. Anton Sovrè je namreč med obema vojnama veljal za največjega poznavalca antike pri nas, prav tako pa mu je bila zaupana naloga napisati monografijo o starih Grkih, v veliki meri tudi zaradi njegovih prevodnih izkušenj. V svoji monografiji o starih Grkih pod naslovom »Erotične zablode« eksplicitno vzpostavi odnos do homoerotike, ki ves čas zaznamuje njegovo pisanje v zvezi s homoerotiko pri prevajanju grške klasične literature. Prav ta del besedila je tudi del kartoteke za SSKJ:
Skupno prebivanje z istim spolom je pri Spartiatih pospeševalo pederastijo, ki so jo imeli Grki sploh v krvi. Reč je normalnemu človeku ogabna, pa naj jo poklicani ali nepoklicani moralni tapetniki še tako ovešajo z etično pobarvanimi krpami. […] Pederastija je ena od redkih odurnosti, ki človeka od Grkov odbija, posebno ko vidi, da niti možje kakor Sofokles in Sokrates niso bili povsem brez tega nečednega nagnjenja (Sovrè 1939: 113–114).
Anton Sovrè pojasni poimenovanje pederastija takole:
Grški izraz za moško homoerotiko je bil samostalnik paiderastia […]. Beseda pederastija v grškem jeziku ni imela peiorativnega prizvoka, kakor ga ima danes […]. Poleg besede pederastija je bil v rabi tudi izraz paidofilija v enakem pomenu. Jaz delam v slovenščini razliko med […] izrazoma: pederastija mi pomeni grobo telesno, paidofilija pa etično neoporečno duhovno ljubezen (Sovrè 1960: 7–8).
V razmerju do prevodnih del so prav ta stališča bistveno zaznamovala njegov odnos do homoerotike, ki je najbolj eksplicitno izražen v predgovoru k prevodu Platonovega Simpozija in Georgisa (Sovrè 1960). Anton Sovrè se opredeljuje do vsakega segmenta antične literature posebej, ob tem pa navaja tudi prevode grške epike, lirike in dramatike. Gre za diskurz, ki z izbiro ekspresivnih jezikovnih sredstev vzpostavlja izjemno negativen odnos do homoerotike v grški klasični literaturi in seveda homoerotike sploh.
[V] liriki je bila homoerotika važen faktor. […] Do malega vsi liriki so bili seksualno invertirani […]. Grška lirika vsebuje brez dvoma prvine večnostne lepote, le da je, žal, tako prepojena s homeoretičnimi izlivi, da imaš neugoden občutek, ko da držiš v roki lepo rožo, ki ji je polž oslinil lističe (Sovrè 1960: 12–13).
V dramskem slovstvu so bili homoerotični motivi tako pogostni, da so nekateri stari kritiki tragedijo imenovali gojišče pederastije. Naravnost dominantno vlogo pa je igrala v grški komediji (Sovrè 1960: 14).
[V]se ali domalega vse kulturne stvaritve Grkov […] stojijo na etičnem vrednotenju moškosti, zato modernemu človeku mnogokrat ne zbujajo čistega ugodja (Sovrè 1960: 22).
Pederastija je bila Grku etično neoporečna, kakor je zamorcu etično neoporečno, če svojega očeta poje, oče pa je srečen, da najde grob v sinovem želodcu (Sovrè 1960: 30).
Zanimivo je, da so bili prav podatki iz izvirne literature in prevodov pri leksikalnih elementih pederast in pederastija tisti, pri katerih se je med leksikografi očitno postavljajo vprašanje o pomenu obeh leksemov.
Kartotečni listek iz kartoteke SSKJ za besedo pederast
Pomenu, ki je bil izražen v neliterarnih besedilih, pederast ‘moški, ki čuti spolno nagnjenje do otrok in mladostnikov’ oz. pederastija ‘spolna nagnjenost moškega do otrok in madostnikov’, je bil na podlagi literarnih del dodan še pomen, sinonimen s pomenom besede homoseksualec in homoseksualnost. Izdelovalci slovarja so pri izdelavi tega gesla za slovar pridobili celo mnenje Klinične bolnišnice za psihiatrijo v Ljubljani.
Kartotečni listek iz kartoteke SSKJ za besedo pederastija
Kljub temu je v opis v SSKJ takle:
pederást
-a m (ȃ) moški, ki čuti spolno nagnjenje do dečkov: biti pederast // knjiž. homoseksualec
Ugotovino lahko, da so bili avtorji SSKJ v resnici metodološko dosledni, saj so se odločili za opis, ki temelji na realnih besedilnih podatkih, pri čemer je tudi jasno, da so besedila družbeno vplivnejših avtorjev – predvsem literatov in prevajalcev – imela bistveno večjo težo kot druga. Zanimivo je tudi, da so imela manjšo težo celo besedila, ki govorijo o samih slovarskih definicijah:
Kartotečni listek iz kartoteke za SSKJ za besedo pederast
Definiranje in zgledi rabe so elementi slovarja, pri katerih ideologija pride do izraza na dva izrazito drugačna načina. Pri definiranju so slovarski delavci veliko bolj strogo zamejeni z definicijskim jezikom, zato je prostora za ideologijo manj:
homoseksuálec
-lca m (ȃ) kdor čuti spolno nagnjenje do oseb istega spola
homoseksuálnost
-i ž (ȃ) spolna nagnjenost do oseb istega spola
Pri izboru zgledov rabe pa so veliko svobodnejši. Zgledi rabe bi sicer morali biti namenjeni v glavnem ilustriranju skladenjskih lastnosti, tipičnega konteksta ali dajati dodatne pomenske informacije, a temu vedno ni tako. Uporaba zgledov rabe je velikokrat družbena resničnost, kot jo vidijo sestavljavci slovarja. Na ta način se izpostavi preferenčnost v opisu, ki se ne more uresničiti skozi definicijo, zato je prav analiza zgledov rabe eden najzanimivejših predmetov raziskav, ko gre za vprašanje ideološkosti pri slovarskih opisih (Béjoint 2000).
Čeprav je bilo besedil o homoseksualnosti v času nastajanja SSKJ na voljo zelo malo, še v sedemdesetih so bile namreč medijske reprezentacije homoseksualnosti redke (Kuhar 2003), je v jezikovnem gradivu, ki so ga pri sestavi slovarja imeli na voljo, vendarle dovolj takih, ki homoseksualce in homoseksualnost prikazujejo v nevtralnem kontekstu. Kljub temu so zgledi rabe v SSKJ taki:
Vidimo, da se ne pojavljajo pri besedišču, kjer je bilo treba eksplicitno definirati homoseksualno vsebino, ampak v drugih delih slovarja. Analiza gradiva pa razkriva še, da pri zgornjih zgledih ne gre zgolj za izbor zgledov rabe, ampak tudi za njihovo kreiranje, saj se pri celotni besedni družini, povezani s perverzijo, v gradivu sploh ne pojavljajo zgledi rabe, kakršne najdemo v SSKJ in so praktično identični, kar lepo kaže na kreiranje družbene resničnosti, ki je bila družbena resničnost preferenc takratnih sestavljavcev slovarja. Vidimo torej, da se lahko ob sorazmerno korektnem opisu na ravni slovarske definicije s preferenco pri zgledih rabe in njihovo osredotočenostjo na le nekatere besedilne vire avtorji SSKJ do homoseksualnosti eksplicitno opredeljujejo prav skozi zglede rabe.
Zanimivo je, da so na opise pomembno vplivala prevodna besedila, predvsem literarna, v katerih so bile homoseksualne teme pogosteje zastopane kot v izvirnih slovenskih besedilih, še posebej pomembna pa so bila stališča prevajalcev (izražena predvsem v predgovorih in spremnih besedah), na podlagi katerih se je oblikoval opis jezikovne norme kot splošne kulturne in družbene norme, neke vrste družbeni ideal. Pri besedišču, povezanem s homoseksualnostjo, rešitve v SSKJ ne le institucionalizirajo ideologijo univerzalnosti heteroseksualnosti, ampak heteroseksualnost postavljajo kot normo, homoseksualnost pa ne samo kot odmik od nje, ampak kot deviantnost. Bistvena težava je v tem, da je SSKJ vplivni jezikovni opis, ki je nastal v nekem drugem prostoru in času, hkrati pa danes daje vtis aktualnosti, v resnici pa kodira vrednote nekega drugega časa, tolerantno obnašanje nekega drugega časa, težnje in sprejemljivost nekega drugega časa, konec koncev prinaša ideološki konstrukt slovarskega kolektiva nekega drugega časa: netoleriranje in nesprejemljivost homoseksualnosti. Kot tak SSKJ zaradi nesporne avtoritete, ki jo ima v slovenskem prostoru, lahko služi za stigmatizacijo že tako stigmatiziranih družbenih skupin in je lahko uporaben kot argument za spodbujanje in širjenje nestrpnosti.
Ob nastajanju novega slovarja slovenskega jezika bo moral biti slovarski kolektiv bistveno bolj družbeno občutljiv kot do sedaj. Zares je skrajni čas, da se v jezikoslovni koncept vgradi tudi funkcije jezikovnih priročnikov v družbi. Pri analizi gradiva za slovar je potrebna senzibilnost, predvsem pa je nujno razviti občutljiv odnos do s strani družbeno vplivne večine zaznamovanih in diskriminatornih diskurzov. V prihodnje pričakujemo bolj senzibilen pristop in zavedanje odgovornosti pri izdelavi referenčnih priročnikov, ki imajo vedno in povsod pomembno družbeno funkcijo in izjemno argumentativno moč. Odgovornost je v slovenskem prostoru še toliko večja, saj bo nov slovar spet edini in nova nesporna avtoriteta.
Reference
Algeo, J. 1990. ‘American lexicography.’ V: F. Hausmann et al. (ur.). Wörterbücher. Ein internationales Handbuch zur Lexikographie. Berlin: de Gruyter. 1987–2009.
Béjoint, H. 1994. Modern Lexicography. An Introduction. Oxford: Oxford University Press.
Gorjanc, V. 2012. ’Ideologija heteronormativnosti, prevodna in jezikovna norma.’ V: A. Bjelčevič (ur.). Ideologije v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. 40. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Znanstvena založba FF UL. 38–44.
Kuhar, R. 2003: Medijske podobe homoseksualnosti: Analiza slovenskih tiskanih medijev od 1970 do 2000. Ljubljana: Mirovni inštitut.
Meschonnic, H. 1991. Des mots et des mondes: dictionnaires, encyclopâedies, grammaires, nomenclatures. Paris: Hatier.
Schutz, R. 2002. ‘Indirect Offensive Language in Dictionaries.’ V: A. Braasch, C. Povlsen (ur.). Proceedings of the 10th EURALEX International Congress. Copenhagen: Center for Sprogteknologi. 637–641.
Slovar slovenskega knjižnega jezika. 1970–1991. Ljubljana: SAZU, Inštitut za slovenski jezik, Državna založba Slovenije. Dostopno na: http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html (3. 2. 2014).
Sovrè, A. 1939: Stari Grki. Celje: Družba sv. Mohorja.
Sovrè, A. 1960: ‘Uranizem pri Starih Grkih.’ V: Platon: Simposion in Gorgias. Ljubljana: Slovenska Matica. 7–22.
