4. marca je v Bostonu potekala 21. redna konferenca o retrovirusnih in oportunističnih okužbah (CROI), namenjena razumevanju, preprečevanju in zdravljenju okužbe s HIV-om oz. bolezni AIDS ter z AIDS-om povezanih okužb. Na letošnji konferenci so bili med drugim predstavljeni tudi predhodni izsledki študije PARTNER, s katero znanstveniki in znanstvenice skušajo dognati, kakšna je verjetnost prenosa virusa HIV s HIV-pozitivnega posameznika oz. posameznice, ki je deležen oz. deležna protiretrovirusne terapije, na HIV-negativnega partnerja oz. partnerico.
V študiji, ki poteka že dve leti pod budnim očesom neodvisnih znanstvenikov in znanstvenic v 13 državah EU, je sodelovalo okoli 1110 serodiskordantnih parov, se pravi, eden od partnerjev ali ena partneric je moral/a biti HIV-pozitiven/a in drugi ali druga pa HIV-negativen/a. Med sodelujočimi je bilo tudi približno 40 % homoseksualnih moških parov. Pogoj za sodelovanje v raziskavi je bil, da z virusom HIV okuženi partner oz. partnerica ni imel oz. imela zaznavnega virusnega bremena, kar pomeni, da v krvni plazmi ni smelo biti več kot 200 kopij virusa na mililiter krvne plazme. V končno analizo podatkov so bili vključeni zgolj tisti pari, ki so v obdobju raziskave vsaj občasno spolno občevali brez kondoma in niso uporabljali drugih sredstev, ki preprečujejo okužbo pred ali po izpostavljenosti virusu HIV.
Najpomembnejša vmesna ugotovitev študije je, da med 16.400 homoseksualnimi in 28.000 heteroseksualnimi spolnimi odnosi v proučevanih parih ni bil zabeležen niti en primer prenosa HIV okužbe z okuženega oz. okužene, ki je na protiretrovirusni terapiji, na HIV-negativnega partnerja oz. partnerico. Če HIV-pozitivni partnerji in partnerice ne bi bili na uspešni protivirusni terapiji, bi znanstveniki in znanstvenice pričakovali med 50 in 100 primeri okužbe med homoseksualnimi pari in okoli 15 primerov okužbe z virusom HIV med heteroseksualnimi pari.
Kljub temu podatku pa so znanstveniki in znanstvenice previdni pri zaključkih. Opozarjajo namreč, da nič okužb še ne pomeni nič verjetnosti za prenos virusa HIV, kajti do zdaj zbrani podatki še niso dovolj obsežni, da bi lahko v celoti izključili možnost prenosa virusa HIV pri vseh oblikah spolnih odnosov. Na tej točki so tako znanstveniki in znanstvenice lahko potrdili le, da je tveganje za prenos virusa HIV s HIV-pozitivne osebe na HIV-negativnega partnerja ali partnerico med vaginalnim odnosom izredno nizko ali tako rekoč nično, medtem ko za analne spolne odnose tega v tem trenutku še ni možno trditi z enako gotovostjo zaradi premalo podatkov.
Vseeno pa je treba poudariti, da ti izsledki študije PARTNER niso dokončni, saj raziskava še vedno poteka, končni rezultati pa bodo znani šele leta 2017. Skratka, če sklenemo današnji prispevek, lahko ugotovimo, da pričujoča študija PARTNER neizpodbitno dokazuje, da redna protivirusna terapija, ki pomaga ohranjati virusno breme nezaznavno, ni le nekaj, kar okuženim z virusom HIV omogoča, da živijo kakovostno in polno življenje, temveč tudi pomembna potrditev, da je protiretrovirusna terapija učinkovita preventiva pred širjenjem virusa HIV oz. okužbo z virusom HIV in korak k destigmatizaciji okuženih z virusom HIV tako v širši družbi kot tudi znotraj LGBT skupnosti.
Kristjan Šinkec in Boštjan Kovačec
