Zakaj Primc ni šala in kaj se lahko naučimo od Hrvaške na primeru Markić

Slovenija in Hrvaška sta lep primer sosed v dobrih odnosih, če izvzamemo kolobocije okrog arbitraže. Dobri sosedi pa si ne delita le prijaznih državnih odnosov, ampak tudi močno konservativno katoliško gibanje, ki zadnje čase vse uspešneje vpliva na politiko in njene kulturno-ideološke boje.

V obeh državah je prisoten tabor, ki se bori proti človekovim pravicam LGBT-oseb, za omejevanje reproduktivnih pravic in je uspel v zadnjih treh letih zelo uspešno izpeljati lastno agendo ob pomoči širšega evropskega gibanja, katerega del je.

V tem gibanju ima, kot sta ugotovila in v poročilu o ideologiji spola zapisala Roman Kuhar in David Paternotte, vodilno vlogo Rimskokatoliška cerkev. Ta s pomočjo lokalnih satelitov prek poenostavljenih razlag konservativnih aktivistk_ov na eni strani ter z nezdravorazumskimi pojasnitvami LGBT-aktivistk_ov in njihovem pomanjkanju sredstev na drugi uspešno širi svojo ideologijo.

Konservativne_i aktivisti_ke mnogokrat upodabljajo feministke_te in LGBT-aktiviste_ke kot odklonske, njihove družine nevarne okolju in trdijo, da so njihovi otroci ogroženi. Konservativna stran se namreč predstavlja v vlogi zaskrbljenih državljank_ov, pri čemer prikriva najbolj kontroverzne elemente lastne biografije.

Hrvaško konservativno stran je v referendumski kampanji leta 2013, v kateri je bila na koncu spremenjena ustavna definicija zakonske zveze, podpirala Rimskokatoliška cerkev, kar samo po sebi ni presenetljivo, če ne upoštevamo, da je kampanja Željke Markić in preostale konservativne raje, ki se bori proti pravici do splava, dobivala finančno podporo tudi od farmacevtskega podjetja, ki med drugim proizvaja kontracepcijske tablete.

Na Slovenskem je kampanjo za Otroke gre podpirala Rimskokatoliška cerkev, katere Slovenska škofovska konferenca je ustanoviteljica konservativnega spletnega portala 24.kul, ki skuša pod pretvezo obupanih državljank_ov v mainstream politiko vnesti vprašanje omejevanja splava in krčenja človekovih pravic LGBT. Vzporednic med dobrima sosedoma je torej na pretek.

Konservativna gonja proti ideologiji spola ni značilnost posamezne države, saj ima transnacionalno in evropsko dimenzijo. Konservativno agendo proti širjenju ideologije spola, ki spol vidi kot zaroto feministk_ov in LGBT-aktivistk_ov, druži način komuniciranja in pomoči bodisi med sabo bodisi v odnosu do širše javnosti, vloga Rusije kot ene glavnih mednarodnih akterk v boju proti človekovim pravicam LGBT ter naslanjanje na katoliško tradicijo in zavračanje islama ob podpori Cerkve. Markić tako ni le zvezda hrvaške politične scene, ampak je tudi pripoznana v tujini, saj je ob pozivu priskočila na pomoč slovaškim prijateljem_icam pri organiziranju tamkajšnje referendumske kampanje o istospolnih porokah.

Mednarodno povezovanje evropskih konservativnih akterk_jev omogoča tudi delovanje znotraj velikih evropskih institucij, v okviru katerih Kuhar in Paternotte v že omenjenem poročilu razpoznavata tri večje skupine, in sicer staro katoliško mrežo blizu Vatikanu; severno skupino, ki združuje različne protestantske skupine in ultrakonservativno katoliško, včasih tudi pravoslavno skupino. Na globalnem nivoju, čigar del so konservativna proti gejevska gibanja in gibanja, ki nasprotujejo pravici do splava, delujejo te_i akterji_ke v okviru organizacij Združenih narodov in v ZDA, kjer se povezujejo z regionalnimi in lokalnimi protagonistkami_i.

Močna podporna mreža konservativnih aktivistk_ov se je na Hrvaškem izkazala za izjemno pomembno, saj so si na zadnjih parlamentarnih volitvah s pomočjo stranke HRAST in njenega predstavnika Ladislava Iličića izborili svoje mesto v saboru. En_a sam_a parlamentarka_ec ne more biti uspešen_a brez pomoči preostalih akterk_jev. Iličić kot nekdanjih član organizacije Grozd, ki je leta 2013 skupaj z organizacijo U ime obitelji (V imenu družine) Željke Markić zmagala na že omenjenem referendumu, ob pomoči HDZ-ja uspešno vodi kulturni boj proti vsem nekonservativnim akterjem_am v hrvaški politiki, pri čemer mu pomaga minister za kulturo Zlatan Hasanbegović. Ta je kmalu po prevzemu svoje funkcije ukinil financiranje neodvisnih medijev, vlada pa nevladnih organizacij iz dobička iger na srečo, kar je prizadelo ravno LGBT in feministične organizacije. Prav tako je bil Iličić eden izmed tistih, ki je najbolj prispeval k rušenju uvajanja nove kurikularne reforme, ki bi uvedla celovito spremembo osnovošolskega in srednješolskega izobraževanja, na Hrvaškem, da ne omenjam majskega protesta v Zagrebu proti splavu, ki se ga je udeležilo okoli 7.000 ljudi.

Hrvaška konservativna struja je ob večletni demagogiji o človekovih pravicah in pomoči Cerkve uspela prilesti v parlament, pa čeprav z enim samim predstavnikom, kar je dovolj, da identitetna politika in kulturni boji v veliki meri krojijo delovanje visoke politike, na način, da delujejo kot dimna zavesa, ko se v ozadju prodaja zasebna lastnina. Vendar ne gre misliti identitetnih bojev kot privilegiranih in odvečnih tem, kajti s tem zanikamo realnost diskriminacije in zatiranja marginaliziranih družbenih skupin, ampak jih raje mislimo kot orodja politike določenih strank in akterk_ev, ki za uresničitev svojih ciljev ne izbirajo sredstev.

Nedavno odločitev Aleša Primca, da se podaja v politične vode, ne gre jemati kot šalo, ampak zares. Že zato ne, ker je dvakrat dokazal, da s svojo demagogijo in leporečjem zna privabiti pomemben del slovenskega volilnega telesa, ki se ga ne da prepričati v nasprotno s prijaznimi floskulami, ampak neusmiljenim pobijanjem njegovih argumentov. Obstaja namreč realna možnost, da pride v državni zbor, kjer bo uspešno gonil svojo homofobno, transfobno in seksistično agendo ob pomoči slovenskih konservativnih strank, ki si bodo na njegovih plečih zagotovile nabiranje političnih točk in udejanjanje lastnih ciljev. Njegova politična agenda, ki  se uspešno širi s pomočjo spletnih portalov, referendumov, svetoskurnjenjem demokratičnih vzvodov in omejevanjem pravic korak za korakom daje spodbudo seksističnim, migozinim, transfobnim in homofobnim akterjem_kam, da nad manjšinami vršijo (sistemsko) nasilje.

Vstop v parlament bo tako le še točka na i pri legitimiranju obče diskriminacije in nasilja, ki se že tako ali tako dogaja na vsakodnevni bazi v družbenih institucijah. Primc in kompanija bi z vstopom v parlamentarno politiko dali končni blagoslov in legitimnost temu, da je na določeni ravni določena oblika diskriminacije sprejemljiva, češ da s tem nekomu drugemu omogočamo uveljavljanje pravic. V ozadju je premisa, da se privilegirane_i ne želijo odreči svoji privilegijev in da se kot pijanec plota držijo obstoječega simbolnega reda, čigar sprememba nikomur nič ne jemlje, kvečjemu daje.

Primc morda deluje donkihotovsko v zgodovinskem kontekstu razvoja človekovih pravic v njihovem omejevanju, vendar to ne pomeni, da je za okolico benevolenten, še zdaleč ne. En sam Iličič ali Primc lahko zelo uspešno zganjata zgago in rušita leta delovanja aktivistk_ov, zato ju ne gre jemati kot za šalo in se jima smejati, ampak ju je treba vzeti zares in neusmiljeno pobiti vsak njun argument, iniciativo in pobudo.

Ostali prispevki: Martin Gramc

Obljube (ne)sreče

Prvi tedni bivanja v tujini so težki. Težki, ker si sama, odtujena...
Preberi