»Ne morem več na moško stranišče!«

Transseksualnost

Intervju s Sabrino P. Ramet

Ameriška profesorica dr. Sabrina P. Ramet ni ena izmed tistih instant strokovnjakov za bivšo Jugoslavijo, ki so se pojavili po njenem razpadu. Na tem področju je raziskovala že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, učila se je hrvaškega jezika in na pamet zna številne jugoslovanske rock uspešnice tistega časa. 18 let je kot raziskovalka politične in socialne kontratkulture delala na Univerzi v Washingtonu, zdaj pa poučuje politologijo na norveški univerzi znanosti in tehnologije NTNU v Troinhaimu. Je avtorica osmih knjig. Med njimi izstopa že petkrat ponatisnjeni Balkanski blodnjak (Balkan Babel), ki prikazuje zgodovino razkroja Jugoslavije po Titovi smrti. Lansko leto je izdala čez 800 strani dolgo zgodovino treh Jugoslavij (The Three Yugoslavias) in med drugim skupaj z Danico Fink Hafner uredila zbornik Democratic Transition in Slovenia

»Res pojete med svojimi predavanji?«, jo vprašam, da prebijem led. »Res,« odgovori, »s pesmimi študentom pričaram duh časa, o katerem govorim.« V isti sapi začne peti eno od uspešnic Plavega orkestra. »Tako izgledajo predavanja o bivši Jugoslaviji,« doda v smehu.

Ko se zasmeje, nekje v ozadju slišim moški smeh. Ne morem si pomagati, tudi sam sem ujet v spolne stereotipe. Sabrina Ramet je bila nekoč namreč Pedro Ramet.

 

Tezo, da so naše identitete, tudi spolna identiteta, v devetdesetih postale fluidne, danes sprejemajo številni teoretiki. Kako pa vi kot transseksualka vidite in razumete fluidnost identitet?

Verjetno ne boste našli veliko transseksualcev, ki bi se strinjali s to tezo. Identitete morda res postajajo bolj fluidne in odprte, ampak prav transseksualci so tisti, ki so se naveličali biti fluidni. Naveličali so se prilagajati družbenemu spolu, ki ga ne sprejemajo. Če se nekdo počuti kot ženska in vsak dan, ko se pogleda v ogledalo, vidi moškega, si morda sprva reče: saj se lahko prilagodim, lahko živim s tem, lahko igram njihovo igro. Ampak ko si to govoriš dan za dnem, leto za letom, se slednjič le vprašaš: Zakaj to počnem? Zakaj se silim, da bi bil moški, če se počutim žensko? Takrat si končno rečeš: naj gre vse k vragu!

Ni nujno, da se bodo z mojo formulacijo strinjali čisto vsi, ampak mislim, da transseksualci občutijo osnovno spolno identiteto kot dano. Telo lahko spremeniš, ne moreš pa identitete. Identiteta je na nek način drugačna od duševnega ustroja posameznika. Spolna identiteta je tvoje občutenje, kdo in kaj si. Ljudje pogosto rečejo, da je v vsakemu izmed nas del moškega in del ženske. Če duševni ustroj pomeni prav to, kar je v nas, tisto, o čemer razmišljamo kot o moškem ali ženskem, potem lahko rečem, da je tisti del mojega duševnega ustroja, ki je pogojen z genetsko strukturo, v obliki XY. Ne zanikam torej, da je del mojega duševnega ustroja moški.

A pri vsem tem gre tudi za vprašanje družbe. V Ameriki govorimo o moškem in ženskem kompleksu. Pri tem mislimo na tipično moške in tipično ženske odzive v ameriškem družbenem prostoru. Zase menim, da ne spadam v nobenega od teh dveh velikih sindromov. Vedno sem se počutila žensko, a sem bila vedno prisiljena biti moški. Ampak s tem se nisem nikoli identificirala. Sem bila pa vzgojena kot fant, ne kot dekle, zato je moj duševni ustroj veliko bolj … no, oboje in nič od tega.

Kakšen je bil notranji dialog med vami kot moškim in tistim delom vas, ki je želel postati oziroma je bil ženska?

Pogosto sem bila depresivna. Periodične depresije. Prvič, ko sem se zavedla, da nisem povsem taka kot drugi fantje, je bilo pri osmih, devetih letih. Spomnim se, da sem se spraševala, zakaj se ti fantje želijo samo pretepati, zakaj so ves čas umazani … A ker ni nobenega razloga za to, da se mora fant, da bi bil fant, pretepati in biti umazan, sem zaključila, da sem preprosto drugačen.

Pozneje so stvari postajale jasnejše. Vsak večer sem zaspala ob fantaziranju, da bi bila spremenjena v žensko. Začelo se je pri dvanajstih letih, vsak večer ista fantazija. Potem sem to skušala zanikati, govorila sem si, da je to absurd, nakar sem v časopisu brala o nekom, ki je bil transseksualec. Do takrat tega termina sploh nisem poznala. Šele takrat sem ugotovila, da so še drugi ljudje s tem, saj sem prej namreč mislila, da sem nor. Kakšna neumna ideja!

Leta 1972 sem se poročila z žensko in bila poročena 16 let. Medtem sem si ves čas govorila: ne, ne, ne, ne morem spremeniti spola. To je neumno. To ni dobro. Kar naprej sem bila depresivna, vse bolj depresivna. Ločila sva se leta 1988. Po ločitvi so depresije postajale vse hujše. Krizo je poglabljalo tudi dejstvo, da sem bila samska in nisem imela več razloga, da ne naredim spremembe spola, saj v to ni bilo več potrebno vplesti moje žene. In bila sem stara 40 let – in pri štiridesetih imaš občutek, da moraš vse dileme, ki te še mučijo, razrešiti takoj, zdaj in tu. Zadnja stvar, ki je pripomogla k temu, da sem se odločila za spremembo spola, je bila – to vas bo gotovo presenetilo – prva verzija knjige Social Currents in Eastern Europe, ki sem jo napisala leta 1988, izšla pa je tri leta pozneje. Septembra 1988 sem rokopis oddala založniku in z njim sva razpravljala o vseh spremembah, ki so se dogajale v srednji in vzhodni Evropi. Takrat sem predvidevala, da se bo komunistični sistem sesul. Nisem sicer pričakovala, da se bo to zgodilo že čez eno leto … V začetku leta 1989 sem dobila rokopis nazaj. Morala sem narediti nekaj popravkov, stvari v vzhodni in srednji Evropi pa so eksplodirale … In takrat sem začela razmišljati: Poljaki so bili pod tiranijo 40 let, zdaj pa končno lahko odločajo o svoji prihodnosti. Čehi in Slovaki so bili pod tiranijo 40 let, zdaj pa lahko odločajo o svoji prihodnosti. In tako naprej. Zazdelo se mi je, da sem bila tudi sama 40 let pod nekakšno spolno tiranijo in bil je čas, da tudi sama odločim o svoji prihodnosti.

Moje raziskovalno delo je torej sovpadlo s krizo v moji glavi, ki me je končno prisilila, da sem stvari uredila. Konec leta 1989 sem namreč doživela nekaj uničujočih depresij. Potem se je pojavila »fragmentacija psihe«, ki je bila zelo bizarna. Večina nas o sebi namreč razmišlja kot o enotni osebi. Ti si Roman in si, kdor si. Jaz pa sem to takrat drugače občutila. Imela sem občutek, da razpadam v štiri dele: odrasla ženska (Sabrina), odrasel moški (Pedro), v meni pa sta ostala še otrok – deklica in otrok – deček. Spomnim se, da sem odnos med temi štirimi razumela kot odnos nasprotnikov v libanonski državljanjski vojni. Šlo je za spopad med dvema ženskama in dvema moškima v mojem telesu. Če boste govorili z drugimi transsekualci, bodo ti mogoče zanikali, da je bil v njihovi psihi kanček moškega. Ampak moje izkušnje so pač take, da sem občutila te napetosti. Bilo je kot nekakšna notranja vojna. Po drugi strani sem imela občutek, da je iz mene izpadla neka vsebina in na tem mestu je nastala praznina. Ampak, kako sem lahko praznina? Kako je to lahko del mene? To je bil namig, da se moram spraviti nazaj k sebi. In točno sem vedela, kje je izhod. Odločitev je tako postala neizogibna, ničesar drugega ni bilo moč narediti.

Kako ste se po spremembi spola spopadi s svojo okolico, s sosedi, sodelavci, nenazadnje s študenti in študentkami na fakulteti?

Prehodna faza je trajala od konca 1989 do konca 1990. Takrat sem hodila k psihiatru, kar je bil pogoj za začetek hormonske terapije. Hormoni so tisti, ki naredijo efekt. V tem času sem šla iz hiše včasih z moško podobo, včasih z žensko. No, z žensko podobo sem hodila samo v določene prostore, na primer plesat v disko (tum-tum-tum … z glasom začne oponašati ritem glasbe in plesati z rokami), na pijačo ob petkih in sobotah zvečer, ali pa na transseksualno skupino za samopomoč. Postopoma sem več in več stvari delala kot ženska in na koncu prehodne dobe sem se kot moški predstavljala samo še na univerzi, kjer sem srečevala študente. Povsod drugod sem bila ženska.

Situacija je bila zamotana, ampak o spremembi spola sem počasi začela govoriti z ljudmi. Najprej sem povedala petim. Eden izmed njih je bil varnostnik v stavbi, v kateri sem stanovala, saj me je videval, ko sem prihajala in odhajala. No, bil je tudi moj prijatelj. Od preostalih štirih ljudi, ki sem jim povedala, sta dva novico dobro sprejela, dva pa se s tem nista mogla sprijazniti. Tako pač je. Ko sem govorila z ljudmi, sem poudarjala, da ne spreminjam svojega karakterja, svoje osebnosti, še vedno me zanimajo iste stvari, moj okus za glasbo se ni spremenil … Spremenil se je stil oblačenja, a vseeno se mi zdi, da obstaja nekakšna kontinuiteta med leti pred operacijo in po njej. Se spomnite skupine Plavi orkester? Izdali so album Smrt fašizmu. Morda se boste spomnili slike na naslovnici, veliko črne barve, škornji, šal, medalje … no, tako sem se tudi jaz oblačila od leta 1987 naprej. Te obleke so bile nekako androgine. Spomnim se, ko sem šla nekoč ven v črnih hlačah, škornjih v stilu flamenka, imela sem črn pulover, srajca je gledala izza puloverja, čez pa sem imela pas z veliko medaljami … nekaj železa je bilo na vsakem koncu moje obleke, v stilu osemdesetih. Na obraz sem si dala čisto malo pudra, pa nekaj bele barve nad trepalnice in svetlo oranžno šminko. Nisem izgledala ne ženska ne moški, bila sem nekaj drugega, nekaj vmes. S svojimi prijatelji sem šla v restavracijo in morala sem na stranišče. Šla sem na moškega, ker sam takrat še vedno hodila na moški WC, in počutila sem se neprijetno, kot da bi bila na napačnem stranišču, hkrati pa sem vedela, da ne spadam niti v tistega drugega. Zavedala sem se, da moja predstava ni ne moška, ne ženska. To je bila zanimiva izkušnja.

Judit Butler bi bila navdušena nad vami … (smeh). Ampak vi ste vseeno naredili prehod iz ene definirane kategorije v drugo definirano kategorijo. Niste želeli zasesti tistega vmes?

O spolu lahko razmišljamo na različne načine. V nekaterih indijanskih kulturah je obstajalo šest spolnih kategorij. Štiri od teh so bile na razpolago tistim, ki so se rodili z moškimi genitalijami, dve pa za tiste, ki so se rodile z ženskimi genitalijami. Obstajala so zelo jasna pričakovanja glede vedenja in dela, ki ga opravljaš. Če si hotel preiti iz enega spola v drugega, si moral prevzeti nova dela. Binarni sistem spolov v večjem delu današnjega sveta na površju morda res zgleda zelo rigiden, ampak z vidika delitve dela je precej odprt. Moški danes lahko ostane doma in opravlja gospodinjska dela, ženska pa služi denar. To se mi zdi znak fleksibilnosti in glede tega obstajajo najrazličnejše kombinacije.

Kar pa se tiče odprtega prostora za alternativne spole … Vedno ko spoznaš novega človeka, imaš nekakšen občutek, ali se ta človek predstavlja na moški ali ženski način. Ampak včasih pa spoznaš koga, za katerega ne veš, kakšna je njegova pozicija. V gejevskem klubu Neighbours v Seattlu sem nekoč srečala nekoga, ki je bil oblečen v krilo, nog ni imel pobritih, bil je brez nogavic, oblečene je imel športne copate pa majico, bil je brez nedrčka in brez make upa, imel je kratke lase … spomnim se, da sem se spraševala, kakšno podobo predstavlja. Ni šlo ne za žensko podobo ne za moško. Je to le fant, ki rad nosi krilo? Takrat sem se zavedla, da je to pač neka druga kategorija. Zame je bil to opomin; ugotovila sem, da obstaja še nekaj, čemur se reče kreativnost. Ali če uporabim glasbeni termin: variacija na temo. Obstajajo variacije na temo moškega in variacije na temo ženske. Zase mislim, da delam variacije na temo ženske.

Ker imate družbeno izkušnjo moškega in ženske, me zanima, na kakšne težave ste naleteli kot ženska? Pri tem mislim tiste težave, ki jih kot moški niste poznali.

Ne morem več na moško stranišče! (smeh)

To je vse?

Bolj ali manj.

Po spremembi spola ste ostali skupaj s partnerko Christino in se leta 2003 na Norveškem poročili kot lezbični par. Kako je vaša partnerka doživela spremembo vašega spola?

Chris sem spoznala še v času krize, vendar sem bila takrat že odločena, da naredim spremembo. Ko sva se začeli spoznavati, je bila ena izmed prvih stvari, ki sem ji jo povedala, da sem v procesu spreminjanja svojega spola. To je bilo še takrat, ko sva bila samo prijatelja in še nisva bila ljubezensko povezana. Glede vsega tega je bila zelo odprta. Hkrati mi je povedala, da je biseksualka. S tem mi je povedala, da jo privlačim ne glede na to, katerega spola sem. Potem sva šli včasih ven kot heteroseksualen par, včasih pa kot lezbični par. Če veste, kaj mislim s tem … (smeh). Ampak ugotovili sva, da nama je obema ljubše, če sva lezbični par. No, seveda so jo pred tem zanimale določene stvari. Najbolj jo je zanimalo, kakšna verjetnost obstaja, da me bodo še naprej zanimale ženske. Povedala sem ji, da prihodnosti sicer ne morem napovedati, da pa ne vidim nobenih možnosti, da bi se to spremenilo, da bo moj seksualni interes ostal stabilen. In tako je tudi bilo.

Govorili ste že o kontinuiteti v oblačenju. Kako pa je bilo s spremembo imena?

Moram omeniti, da je moje drugo ime Petra. Sabrina Petra Ramet. Ime Petra sem izbrala kot znak kontinuitete. Svoje prve članke sem podpisovala z obema imenoma, da bi ljudje vedeli, da je sicer prišlo do spremembe, da pa kljub vsemu obstaja kontinuiteta, da sem še vedno ista oseba, da imam iste ideje, isto orientacijo. Zdaj tega ne počnem več. To je tudi znak, da sprejemam sebe, svojo preteklost, ne pa, da bi se pretvarjala, da prej ni ničesar obstajalo. Sicer pa sem si želela ime, ki bi v sebi hkrati imelo nekaj eksotičnega, pa hkrati ne toliko, da si ga ljudje ne bi zapomnili. Nisem si želela odzivov v stilu ‘kako ste že rekli, da vam je ime?’ (smeh). Želela sem si nekaj poznanega, a hkrati ne tako poznanega. Hotela sem nekaj, kar bi imelo tudi evropski prizvok in ime Sabrina v Ameriki ima tak prizvok. Hkrati sem si želela ime, ki ga ni imel še nihče, ki bi ga jaz poznala, nihče v družini. Nikoli, recimo, nisem imela punce, ki bi ji bilo ime Sabrina. Tako je to povsem moje ime. In to je bilo seveda preden sem zvedela za film Sabrina z Audrey Hapburn in tudi pred televizijsko nadaljevanko Sabrina – mladoletniška čarovnica (smeh).

Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

Varuhinja, politiki in policija o homofobičnih napadih

HOMOFOBIJA Homofobične napade po Paradi ponosa so javno obsodili varuhinja človekovih pravic...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja