TEMA
Foto: adsmitha
Ko smo že mislili, da je z dekriminalizacijo homoseksualnosti, z legalizacijo različnih oblik istospolnih partnerskih skupnosti (od registracije, prek porok do zunajzakonske skupnosti), s priznanjem istospolnih družin in otrokovih pravic v teh družinskih skupnostih ter s posvojitvami evolucija človekovih pravic (individualnih in kolektivnih) nakazala jasno smer razvoja k družbenemu priznanju poliamornih in drugih svobodnih, netradicionalnih partnerskih skupnosti, se je mati družba grdo poigrala z našim idealizmom. In tako je osmi dan ustvarila eksgejevsko gibanje. Gre za zeleno ali zlomljeno vejo na suhem drevesu evolucije homoseksualnosti, to je tu vprašanje.
O eksgejevstvu je tvegano pisati, ne samo zaradi jezikovne bizarnosti tega neologizma. Pojav je izmuzljiv, mimetiziran, skrivnosten, kot tisti telefonski klici sošolcev, ki bi po dvajsetih letih nenadoma z nami na kavo, pa nočejo povedati, zakaj. (Amway. Itak!) Zato je eksgejevsko gibanje težko podrobno proučiti in vitro, in vivo, z mikro in makroperspektive in zavzeti objektivno stališče, ki je resnica. In vendar je nekatere temeljne karakteristike te zanimive družbeno-evolucijske različice homoseksualnega gozda vendarle moč zaznati že z opazovanjem posamičnih nekdaj rožnatih dreves.
Na primer: kdor se identificira kot eksgej, evidentno ni več gej, niti (menda redkeje) lezbijka. Zavestno je pač izbral drugačno spolno usmerjenost. Zavestno je obrnil tok identifikacije. Ker je spolna usmerjenost, kot vsi vemo, stvar osebne in zavestne izbire. (Sic!) In kot se nas je večina po koncu osnovne šole odločila za homoseksualnost, so se eksgeji in ekslezbijke po istospolni fazi (latentni ali izkustveni) odločili za druge različice spolnih nagnjenj. Kaže, da se večinoma nagibajo k nasprotnemu spolu. Eksgeji in ekslezbijke po »spreobrnitvenem« procesu zato sebe navadno identificirajo kot heteroseksualno usmerjene.
Prizori iz filma “Save me”
Pojav ni nov, na medmrežju je moč zaslediti, da je bil termin v strokovno literaturo uveden že v osemdesetih. Evangeličasnki psihiater in nevrolog dr. E. Mansell Pattison je zapisal, da je eksgej nekdo, ki je »izkusil temeljno spremembo spolne usmerjenosti od izključno homoseksualne v izključno heteroseksualno«. (Kaj pa vse vmes in onkraj?)
In ko zapišemo evangeličanski, to ni naključje. Eksgejevsko gibanje, ki je sicer izrazito heterogeno, prej ali slej vedno najde pot do religioznega izvira, čeprav obstaja tudi v laiški niansi. V tem zdravilnem studencu je svet urejen po jasnem in rigoroznem naravnem redu. Izrazito simplificiranem in polariziranem: na dobro in zlo, pravilno in napačno, naravno in protinaravno, bogu všečno in bogu nagnusno, žensko in moško, družbeno koristno in civilizacijsko jalovo … In to na tako sveto preprost način, da je model popolnoma doumljiv in razumljiv sleherni zdravi pameti. Tudi najbolj omejeni.
Še ena temeljna karakteristika: eksgejevsko gibanje hodi z roko v roki z zdravljenjem homoseksualnosti, vendar, kot kaže, ostaja njegova prikrita, laična in tudi šarlatanska različica. Prikrita, ker načeloma taji povezavo z zdravljenjem in sebe raje definira kot »preureditveno ali obnovitveno terapijo«. Laična, ker je navadno v rokah nestrokovnjakov. Šarlatanska pa, ker se poslužuje neznanstvenih metod, ki pogosto vodijo v stiske tistih, ki se jim prostovoljno, »prostovoljno« ali prisilno podvržejo. Psihiater dr. Jack Drescher, Ameriško psihiatrično združenje: »Obstajajo ljudje, ki mislijo, da imajo znanstvene metode, s katerimi zanesljivo pridejo do zmagovalnih številk na lotu. Znanost o preureditveni terapiji je natanko takšna kot znanost o zmagovalnih loterijskih številkah.«
Naprej. Kaže, da je dodatna temeljna karakteristika eksgejevstva nenavaden besednjak. Za katerega se bralcu zdi, kot da namenoma ne želi poimenovati bistva. Tako govori o krščanskem pristopu k problematiki istospolne usmerjenosti, o obnovitveni psihologiji, psihološki poti, ki pomaga rešiti izgubljene moške odnose, o zmanjšanju homoseksualne želje oz. skušnjave, doseganju abstinence od homoseksualnega vedenja, krepitvi občutka moške in ženske identitete, o popravljanju neurejenih stilov vzpostavljanja odnosov do istega in nasprotnega spola …
Temeljna eksgej-teza: »Ljudje imajo pravico do odločitve, kako si želijo živeti. Če izberejo gejevsko življenje, je to čisto v redu. Toda reči, da moram živeti kot gej,samo zato, ker imam tovrstne želje, to je diskriminacija,« pravi Richard Cohen, eden vodilnih popravnih terapevtov v Združenih državah Amerike. Če človek hoče spremeniti svojo spolno usmerjenost ,ima pravico do pomoči, pravi. Metodologije pomoči pa kljub tej temeljni pravici navadno ostajajo skrite in skrivnostne, čeprav je ena temeljih predpostavk znanosti, da so metode javne, podvržene kritiki mednarodne strokovne in znanstvene javnosti.
Božja roka spreobrnjenja …
|
Priljubljenih scenarijev oblikovanja homoseksualne identitete je v eksgejevskih popravnih teorijah več. Pri vseh pa gre za nekakšno napako, motnjo v razvoju v primarnem družinskem okolju (odsotni, hladni oče, dominantna mama, disfunkcionalna družina, spolna zloraba, nasilje), ki je zmedla naravni razvoj spolne identitete in spolnega nagnjenja pri otroku. Pozdraviti rane iz otroštva pomeni vrniti se na naravno pot gospodovo.
Pa si poglejmo konkreten primer, se spomnite članka o Luci Di Tolve, o katerem smo pisali v prejšnji številki? Ja, to je tisti Luca, ki je navdihnil kantavtorja Povio, da je na letošnjem San Remu prepeval in skoraj zmagal s kancono Luca era gay, v kateri poje o »ozdravljenem geju«.
»Starša sta se ločila, ko sem bil še majhen. Oče je odšel in ostal sem sam v popolnoma feminilnem okolju. Igral sem se s punčkami, govoril sem z višjim tonom in se počutil zelo varno, obdan z ženskami. Pri 13-ih nisem imel očeta, ki bi me ‘porinil v svet moškosti’, v svet, ki me je zavračal, ker nisem bil ‘njihov’, ker me nogomet ni zanimal. Tega sveta sem se, čeprav me je privlačil, bal, ker me je puščal na obrobju, samega. Žalost in potreba po nežnosti sta se pri 13-ih manifestirali v homoseksualnih impulzih. Zaljubil sem se v sošolca,« je za www.tempi.it pripovedoval Luca Di Tolve.
»Moti se, kdor misli, da se rodimo homoseksualni. Moja izkušnje je skupna vsem gejem, ki jih poznam. Zaljubiš se v moškega, ker predstavlja tisto, kar želiš biti sam. Zato se homoseksualci preoblačijo v policaje, vojake, moške, ker nezavedno želijo to postati sami, pa ne morejo.«
Luca se je zgodaj razkril staršem, psiholog je homoseksualnost označil kot eno od spolnih orientacij in Luca se je pri 18-ih vrgel v radosti gejevskega življenja. V nekaj letih je postal eden glavnih organizatorjev gejevskih križarjenj v Italiji. Njegovo agencijo Malu gorup so poznali tudi v ILGTA (International gay & lesbian travel association). Bil je bogat, zaželen. »Obstaja tudi druga plat medalje. Homoseksualci živijo v frenetičnem sentimentalnem nomadstvu. Stabilne in resnične zveze ne obstajajo. Po vsakem seksualnem odnosu ostane občutek praznine, nezadovoljstva in žalosti,« pravi zdaj. Sprva ga je življenje v homo skupnosti osrečevalo, čeprav je ob večerih vedno čutil senco žalosti. »Devetdeseta so bila leta aidsa. Videl sem umirati veliko prijateljev, predvsem sem videl, kako krhke so te zveze. Ko je eden zbolel, je partner zbežal. Osamljenost jih je ubila več kot virus.« Takrat je tudi sam odkril, da je HIV pozitiven.
Rešitev je iskal v budizmu, našel jo je v krščanstvu. Natančneje pri Josephu Nicolosiju, ameriškem katoliškem psihologu, znanem po svoji »popravni teoriji«. »Gre za psihološko pot, ki pomaga rešiti izgubljene moške odnose. Težko je sprejeti uničenje lastne identitete, podreti lastno intimnost, oprostiti drugim in sebi. Najlepše je bilo ugotoviti, da bolj kot sem vzpostavljal prijateljske odnose z moškimi, bolj so izginjali homoseksualni impulzi.« V Međugorju je spoznal Terezo, lani sta se poročila in zdaj vodita skupino Lot: pomagajmo homoseksualcem ponovno zacveteti. Luca živi skromnejše življenje: v najemniškem stanovanju, brez lepih avtomobilov. Publiciteta, pravi, ga ne zanima: »Hočem samo govoriti, kar verjamem. Bil sem suženj nasmehov in mistifikacij. Danes sem pravi moški, svobodni moški.« Luca in Teresa s somišljeniki so januarja v Bresci v sosednji Italiji, začeli enega njihovih »popravnih tečajev«.
Kakšni so rezultati uspešnih obnovitvenih terapij? Kaj pa neuspešnih?
V literaturi, na medmrežju, na Youtube boste našli na stotine primerov »pozitivnih« zgodb, kjer so se ljudje bolj ali manj uspešno rešili spon homoseksualnih skušnjav. Nekateri ne čutijo več privlačnosti do istega spola, drugi to željo s trudom zatirajo, tretje zdaj privlači nasprotni spol. Nekateri se poročijo in imajo otroke, drugi ostanejo sami. In našli boste tudi kopico nasprotnih, »ponesrečenih primerov«, ko so ljudje po popravnih terapijah potrebovali leta, da so vzpostavili čustveno in duševno ravnovesje. Če se prej niso pokončali. Da o zlorabah in prisilnih zdravljenjih mladostnikov v posebnih kempih niti ne začenjam pisati. Našli boste na stotine virov, raziskav, pričevanj, ki zavračajo tovrstne reparativne terapije, kot sprte z znanostjo, in ravno toliko nasprotnih, ki trdijo, da so popravne metodologije znanstvene, strokovne, uspešne, predvsem pa legitimne. A bolj ko prebiram, več je vprašanj. Npr. zakaj se eksgejevske terapevtske metode lotevajo predvsem moške homoseksuanosti, zakaj je vzrok za homoseksualnost vedno disfunkcija v razvoju, zakaj je edini pravi način heteroseksualna družina in reprodukcija, zakaj vsa ta metodološka misterioznost, zakaj toliko občutkov krivde in brezvrednosti v povezavi s homoseksualnostjo, zakaj toliko skrivanja in prikrivanja srečanj eksgejevskih skupin, zakaj toliko metaforike? Bolj ko prebiram, dlje sem od odgovora na vprašanje, ki se mi zdi res temeljno: Zakaj se sploh lotiti tovrstnih dolgotrajnih spreobrnitvenih procesov?
Mitja Blažič
Gibanje nekdanjih homoseksualcev v NemčijiKrščansko spreobračanje gejev, ki ne želijo biti gejiNemčija je leta 1969 prenehala s preganjanjem gejev in lezbijk. Leta 1993 so bili ukinjeni vsi preostanki nekdanjega protihomoseksualnega 175. člena Kazenskega zakonika. Leta 2001 je bil končno sprejet zakon o civilnem partnerstvu, nekakšna različica poroke za homoseksualne pare. V velikih nemških mestih, kot sta Berlin in Hamburg (kmalu pa morda tudi v Kölnu) imajo župana, ki je razkrit gej. Veliko gejev in lezbijk v Nemčiji zato meni: naloga opravljena, zdaj se končno lahko vrnemo v svojo zasebnost. Nastanek organizacij, ki obljubljajo zdravljenje homoseksualnosti, je zato za marsikoga povsem nepričakovan.
Kljub vsemu jim nemška družba in država ne lajšata delovanja. V javnosti ne smejo biti preveč homofobični ali odkrito zagovarjati svoje agende, po kateri je geje potrebno ozdraviti njihove homoseksualnosti. Zaradi tega se pretvarjajo in skrivajo. V Wüstenstromu, ki ga vodita dva moška, bivša geja, ki naj bi zdaj nadzorovala svoje homoseksualne tendence, trdijo, da ne sodijo o homoseksualnosti in da je njihovo svetovanje proces z odprtim koncem.
Za svoje svetovanje pravijo, da je nepristransko, a to je popolna laž: njihovi pacienti, ki izhajajo iz krščanskega ozadja, si seveda želijo pomoči, da bi svoje življenje živeli skladno z biblijo in bogom. Z drugimi besedami: da bi postali strejt. Daniel je bil eden izmed njih. Ko je pri dvajsetih ugotovil, da homoseksualna občutja ne bodo odšla kar sama, je poiskal pomoč. »Želel sem si, da ne bi več imel teh občutij.« Dve leti je hodil na svetovanje v Wüstenstrom. Svetovalec mu je že na prvem srečanju obljubil pomoč. »V Wüstenstromu menijo, da ni mogoče živeti kot gej. Rekli so mi, da mi bodo pomagali postati strejt.« Pot je kakopak naporna. Težko je postati strejt, če si gej. Na internetni strani organizacije Wüstenstrom Markus Hoffmann pripoveduje svojo zgodbo: nekoč je bil gej, danes pa je direktor Wüstenstroma. Živi skupaj z ženo in dvema otrokoma in tudi drugim »pomaga«, da bi živeli tako. Svoja homoseksualna občutja pojasnjuje z nizko samozavestjo, ki jo je nekoč imel. Ker ni bil zadovoljen sam s seboj, je druge moške izbral za svoje idole. Svoje hrepenenje po moških je prevedel v željo, da bi postal tak kot oni in seks mu je omogočal, da je bil kar najbližje z moškim, kakršen je hotel postati. Ko je vse to ugotovil in začel delati na sebi, so homoseksualne tendence odpadle kar same od sebe in razvij je občutja do žensk. Danes živi strog življenjski stil: vstaja zgodaj in telovadi še preden se dan začne. Pri Danielu je bilo nekoliko drugače: povedali so mu, da mora najprej sprejeti svoja homoseksualna občutja, potem pa se oddaljiti od njih. Prepovedali so mu zmenke in seks z moškimi, o njih niti razmišljati ni smel na seksualni način. Ujel se je v zanko: ko je poskušal odgnati misli na moške, se je počutil slabo, hkrati pa se je ob razmišljanju o moških počutil krivega. Po dveh letih svetovanja je skoraj doživel zlom – in takrat je odšel po pomoč k profesionalnemu psihologu. Danes s homoseksualnostjo nima težav. Našel je način, kako vzporejati homoseksualnost in svoja verska prepričanja. »V Wüstenstromu so me želeli spremeniti, ampak to preprosto ne bi bil potem več jaz.« V Wüstenstromu zavračajo obtožbe, da trpinčijo ljudi. Ko jih omenim primer Daniela, Schmidt odgovori: »Če je Daniel našel način, da živi zadovoljivo življenje, potem je to dobro.« Težko verjamem, da res misli tako. Daniel ne pozna nikogar, kjer bi deloval prehod iz ene v drugo seksualnost. Dva njegova prijatelja sta celo končala na psihiatriji. »Mogoče je možno nadzorovati sam sebe,« pravi, »in tudi v primeru, če imajo pri Wüstenstromu prav, raje živim veselo gejevsko življenje, kot pa da bi se obremenjeval z vsemi tistimi problemi.« Malte Göbel |
Te organizacije imajo smešna imena kot na primer »Wüstenstrom« (Puščavski tok). Pravijo si »Offensive Junger Christen« (Napad mladih kristjanov) ali preprosto »Institut für Jugend und Gesellschaft« (Inštitut za mladino in družbo), s čimer želijo sporočiti, da k stvarem pristopajo na nevtralen način. Kar pa ni res. Izhajajo namreč iz ozkoglednih evangeličanskih stališč. V svojem fundamentalizmu so prepričani, da je Sveto pismo potrebno razumeti dobesedno. Izpostavljajo staro zavezo, ki naj bi prepovedovala homoseksualnost. Ampak v teh odlomkih je na enak način prepovedano tudi mešanje blaga, delo ob nedeljah – za vse to naj bi bila zagrožena smrt. A to Evangeličanov ne moti: ene stvari ignorirajo, druge postavljajo na svojo agendo.
Predstavnik organizacije Stefan Schmidt pravi, da njihova naloga ni v spreminjanju homoseksualcev v heteroseksualce. »V našem svetovalnem procesu ne sodimo o homoseksualnosti ali heteroseksualnosti.« Ampak Schmidt in njegovi kolegi hkrati neutrudno, vedno znova, poudarjajo, da ne smemo prepovedati pomoči nekomu, ki jo išče, ker želi odpraviti homoseksualne tendence. In prav to počno v Wüstenstromu. Temu pravijo »pomoč« in verjetno tudi verjamejo, da je. »Trenutno imamo okrog 70 pacientov, ki prevprašujejo svojo seksualnost in identiteto,« pojasnjuje Schmidt. »Polovica od njih pravi, da imajo homoseksualna občutja.«
