DRUŽINA
Nekega marčevskega jutra tri dekleta sedimo v preddverju hotela ob ljubljanski obvoznici in kofetkamo. Vsake toliko se iz kengurujčka v Desijinem naročju oglasi tih glasek nasprotovanja takšnemu tratenju časa. Ob tem se vse glave mimoidočih nemudoma obrnejo in njihova usta se razlezejo v nasmešek ob pogledu na majhno, komaj tri tedne staro štručko, ki že glasno izraža svojo voljo. Tako kot njegovi materi, Aksinia Gencheva (28) in Desislava Grigorova (23), ki sta se vsemu navkljub odločili skupaj vzgojiti otroka v svoji domovini Bolgariji.
Kako je danes živeti v Bolgariji kot gej ali lezbijka?
Aksinia: Življenje v Bolgariji ni tako zelo drugačno od življenja v Sloveniji, obstajajo pa določene razlike. Mi na primer nimamo registracije, naš pravni status je popolnoma neurejen. Edina priznana oblika partnerstva je poroka med moškim in žensko, vendar situacija ni tako slaba, kot se morda zdi. Predvsem v primerjavi z Makedonijo, Grčijo ali na primer Turčijo, pa tudi Poljsko, nam gre precej bolje. Biti lezbijka v Bolgariji je »ok«, zadnja leta imamo vedno več razkritij in tudi ljudje postajajo vedno bolj tolerantni.
Kakšna pa je bolgarska predstava o družini?
Aksinia: Večina ljudi vidi družino kot poročen par z najmanj dvema otrokoma. Vendar pa statistike zadnjih let razkrivajo, da se vedno manj parov poroča in da poroka izgublja na veljavi.
Pred kratkim se vama je rodil prvi otrok, sin Maxim. Zdaj ste torej »alternativna« oziroma lezbična družina. Kako je vse skupaj potekalo?
Aksinia: Najprej sva se odločili, da si želiva otroka. To je individualna odločitev staršev in nikogar drugega. Na voljo sva imeli posvojitev, ki pa bi jo lahko izvedla samo ena od naju. Kot samska ženska, seveda. Druga možnost je bila umetna oploditev. Tako sem jaz Maximova biološka mati, čeprav je najino materinstvo povsem enakovredno. Ko se enkrat odločiš, da boš imela otroka, zbereš tudi dovolj poguma in moči za realizacijo. V Bolgariji umetna oploditev samskih žensk ni problematična, poseg lahko opraviš na javni ali zasebni kliniki, je pa to precejšen finančni zalogaj.
Aksinia ima torej kot biološka mati vse starševske pravice. Kakšen pa je tvoj položaj, Desi?
Desislava: V Maximovem življenju sem nihče. Kljub temu da sem mu poleg Aksinije v življenju najbližje, sem v pravnem pogledu le prijateljica, ki živi z njegovo mamo, in nima pravice do vpogleda v njegovo zdravstveno stanje in podobno. Pravna povezava med nama ne obstaja.
Ali LGBT organizacije v Bolgariji poskušajo doseči spremembe na tem področju?
Aksinia: V Bolgariji deluje le ena LGBT skupina, za katero tudi obe delava. Imenuje se Gemini in zadnja leta se zelo trudimo, da bi dosegli spremembo zakonodaje. Upamo, da bomo v bližnji prihodnosti dosegli možnost registracije istospolnih partnerstev, da bodo zagotovljene vsaj minimalne pravice. Zaenkrat kaže dobro, vendar nikdar ne veš …
Kaj pa vajino osebno življenje, kako je nanj vplivalo rojstvo otroka?
Desislava: Zelo malo spiva (smeh). Sicer se ni spremenilo veliko, še vedno se imava radi in se podpirava, dobili sva le dodatno odgovornost in dodatne dolžnosti. Najino življenje je zdaj malce zanimivejše in bolj in razgibano.
Kako pa so odločitev o otroku sprejeli vajini bližnji?
Aksinia: Vsi so bili zelo veseli, čeprav morda nekoliko presenečeni. Sorodniki naju ves čas kličejo in sprašujejo, kako je z malčkom. Mislim, da je prihod dojenčka vedno vesel dogodek in omehča tudi ljudi, ki so sicer bolj zadržani. Tudi popolni neznanci se povsem raznežijo, ko ga zagledajo. Sem pa vsekakor hvaležna, da imava okrog sebe ljudi, ki so nama v podporo. Tudi LGBT skupnost nama je bila v veliko pomoč, takoj so nama čestitali in se veselili z nama.
Kako nameravata vzgajati otroka v družbi, ki je še vedno precej homofobična?
Aksinia: Moja največja skrb je, da bi ga nestrpni in ignorantski ljudje prizadeli in ga sodili po tem, da ima dve mami, in ne po tem, kar je on sam. Tega se najbolj bojim.
Desislava: Hkrati pa veva, da se bo to verjetno dogajalo, zato upava, da ga bova lahko vzgojili v močnega fanta, ki bo znal misliti z lastno glavo in se za izzivanje ne bo menil. Upava, da mu bova lahko dali vsaj dežnik, če že dežja ne moreva ustaviti – tako kot je na konferenci o LGBT družinah v Ljubljani povedal eden od gejevskih očetov.
Aksinia: Hkrati pa je dejstvo, da se ljudje vedno spravljajo na druge ljudi zaradi predsodkov. Tako tudi otroke heteroseksualnih staršev drugi otroci zafrkavajo, morda zato, ker so predebeli, presuhi, previsoki, preveč ali premalo uspešni v šoli, ker nosijo očala … Večina otrok na neki točki to doživi, zato se mi homofobična družba ne zdi argument proti formiranju LGBT družin, saj nihče ne živi v idealnem svetu.
Gotovo vama je že kdo očital odsotnost očeta v Maximovem odraščanju.
Aksinia: Mislim, da ne gre toliko za prisotnost mame in očeta, kot za prisotnost nežnejšega in močnejšega pristopa. Sam spol človeka tega seveda ne zagotavlja, saj so nekatere ženske zelo močne osebnosti, nekateri moški pa zelo nežni. Zato zavračava teorije o moških in ženskih vzornikih, saj je najbolj pomembno, da je otrok ljubljen in da ima možnost spoznati oba omenjena pristopa.
Se kaj bojita trenutka, ko bosta morali Maximu razložiti, zakaj je vaša družina drugačna od drugih?
Aksinia: Sploh ne. Otroci so izjemno dojemljivi, mnogo bolj kot želimo priznati. Sami opažajo stvari in o njih razmišljajo. Zato mislim, da pogovor o raznolikosti v svetu ne bo težaven. Seveda se bomo morali pogovoriti tudi o tem, zakaj nekaterim takšne družine niso všeč in kakšen odnos je dobro imeti do takšnih ljudi.
Desislava: Skupaj bova vzgajali Maxima po najboljših močeh. In potem se bova nekoč spet lahko naspali … (smeh).
