DRUŽINA
Marca je v Spuhlji pri Ptuju potekal Legebitrin in DIHov zimski tabor, tako kot vsako leto. Posebnost letošnjega tabora pa je bila njegova tema, saj se je naslov tabora provokativno glasil kar »Istospolna družina kot osnovna celica družbe«. In tiste tri dni na Štajerskem se je res zdelo, kot da to sploh ni pretirano utopična ideja. Naokrog so se podili otroci različnih starosti, se igrali, risali in prepevali, za vsakega pa sta skrbela oba starša, tokrat za spremembo oba istega spola. S pomočjo spletnega foruma za LGBT starše Rozalija jim je namreč prvič uspelo organizirati tabor za LGBT družine, kjer so se lahko odkrito pogovarjali o poteh do otrok, družinskem življenju, vzgoji otrok in specifičnih težavah istospolnih staršev. Na žalost se jim tokrat ni pridružil noben gejevski par z otroki, so pa zato toliko bolj vzneseno zasliševali štiri lezbične družine, medtem ko so se malčki igrali v posebej organiziranem vrtcu.
Risbe, ki so jih na taboru risali otroci
Prvi dan, 14. 3. 2008
V petek popoldne je med vožnjo na Ptuj v avtu potekala živahna debata o tem, ali bo organizatorjem res uspelo pripeljati kakšno istospolno družino, in ali bo le-ta s seboj res pripeljala svoje otroke. Na koncu se nas je večina strinjala, da je to precej optimistično pričakovanje, zato smo bili povsem nepripravljeni na to, kar nas je čakalo. Ko je vseh trideset udeležencev sedlo k večerji, sem se ozrla naokrog in z nasmehom opazovala kopico malih nadebudnežev, ki so packali po svojih krožnikih. In že je ena ali druga mama brisala polito juho, ali pa rezala meso na manjše koščke. Spet drugi dve mami sta imeli veliko dela z brisanjem noskov prehlajenih otrok in pihanjem na prevročo hrano. Ti prizori so se mi vtisnili v spomin predvsem zaradi ene »šokantne« lastnosti: bili so tako naravni, tako običajni, tako presenetljivo vsakdanji, da sem si prav želela, da bi jih lahko videl kakšen goreč zagovornik tradicionalne družine.
Drugi dan, 15. 3. 2008
Sobotne dopoldanske urice smo posvetili pogovorom o našem dojemanju družine in »normalnosti« ter odzivom na homofobičnost okolice, popoldan pa je potekala po mojem mnenju najzanimivejša aktivnost tabora, svetovalni servis. Mamice smo povsem zasuli z vprašanji, »kako so one to zrihtale« in kakšno je sedaj njihovo življenje. Izvedeli smo, da je oploditev z biomedicinsko pomočjo (OBMP) za samske ženske v Sloveniji uradno še vedno nedosegljiva, čeprav dve registrirani lezbijki pač ne moreta biti obravnavani kot samski, zato bi se verjetno izplačalo kakšen tak primer predati sodišču. OBMP za lezbijke ni dosegljiv niti proti plačilu, zato so lezbijke in samske ženske prisiljene lagati – če ima ženska namreč partnerja, s katerim eno leto ne moreta zanositi, gresta oba na teste plodnosti, ki jih plača zavarovalnica, prav tako štiri poskuse oploditve. Skratka, če imate »partnerja«, potem je vse v najlepšem redu. Poleg tega se njegovo ime na rojstnem listu pojavi samo v primeru, da sta poročena, sicer mora oče otroka priznati. Ker zakoni in sodna praksa vedno zaostajajo za dejanskim dogajanjem, pa se lahko v takšnih primerih zgodi marsikaj, zato se nekatere lezbijke odločajo za samooploditev doma in si s tem prihranijo tudi mučno pretvarjanje in laganje. Zanimivo je, da imajo bodoče mamice v takšnih primerih težave predvsem s pridobivanjem informacij, saj jim strokovnjaki, ki ne podpirajo oploditev doma, ne želijo pomagati z nasveti in celo trdijo, da takšne oploditve niso mogoče. Na taboru smo tokrat sicer imeli kar nekaj »dokaznega gradiva«, ki se je veselo smehljalo v širni svet.
Vprašanje biološkega očeta v marsikateri državi ni zadovoljivo rešeno. Medtem ko na primer Nizozemska loči med vlogama donorja in očeta, pri nas vlada zakonodajna praznina, zato vsakršen dogovor med materama in donorjem temelji predvsem na zaupanju. Nato smo prešli na posvojitve, ki so gejevskim in lezbičnim parom prav tako onemogočene, obstajala pa naj bi možnost posvojitve partnerjevega otroka, čeprav nam o tem ni uspelo izvedeti kaj več. Ta delavnica je bila na žalost koristna predvsem za lezbijke, saj smo kot možnost za geje omenili zgolj posvojitev starša samohranilca, ki je malo verjetna, ter nadomestno mater, kar pa je pri nas neuveljavljen in redek, v tujini pa izjemno drag način. Ali kot je nekoč rekel nek znani slovenski aktivist: »Lezbijke imajo pečico že vgrajeno, mi jo moramo pa še nabavit.« Potem je hitro dodal še: »Mislim, ne, saj njim tudi ni tako, kot da gredo samo v Mercator, no …«
Tretji dan, 16. 3. 2008
Zadnji dan smo dali besedo dvema gostjama, ki sta v preteklih letih izvajali raziskave o lezbičnih in gejevskih družinah v Sloveniji. Z Jasmino Jakomin smo se pogovarjali o razvoju družine, ki je danes najpogosteje definirana kot dvogeneracijska skupnost, vendar se poleg nuklearne družine pojavlja vedno več alternativ, od enostarševskih družin do tako imenovanih LAT (living apart together) in istospolnih družin. Zaradi nizke rodnosti, večjega števila razvez in nekaterih drugih dejavnikov se struktura družine spreminja, prav tako pa se redefinirajo partnerske zveze, v katerih reprodukcija ni več vezana na poroko. Pozitiven precedens v smislu družbenega sprejemanja istospolnih družin v prihodnosti so enostarševske družine, ki so bile po drugi svetovni vojni relativno nov in pogosto preziran pojav, danes pa so nekaj povsem običajnega. Pogovarjali smo se tudi o razlikah med biološkim in socialnim starševstvom, saj država večinoma daje prednost prvemu, medtem ko je slednje za otrokov razvoj ravno tako pomembno. V istospolnih parih je vsaj eden od partnerjev ponavadi le socialni starš, kar mu v primeru smrti ali ločitve od biološkega starša ne zagotavlja nikakršnih pravic. Nato nam je Ana Sobočan predstavila izsledke svoje raziskave, v katero je bilo vključenih pet lezbičnih in dve gejevski družini. Raziskava je pokazala, da je delitev dela v istospolnih družinah bolj enakovredna kot v heteroseksualnih, enako velja tudi za delitev skrbi za otroke. Starši se za otroke odločajo zavestno in tako tudi sprejmejo vso odgovornost, pred otroki pa ničesar ne skrivajo, zato je tabu tem v pogovorih manj kot običajno. Odzivi okolice so zelo raznoliki, otroci pa med vrstniki večinoma nimajo težav, dokler le-ti pri določeni starosti ne pričnejo dobivati negativnih informacij o istospolni usmerjenosti iz svojega okolja. Otroci istospolnih partnerjev v takšnih situacijah sicer najpogosteje nastopijo samozavestno in se odpovejo druženju s takšnimi otroki, zanimivo pa je, da do ekstremno negativnih odzivov praviloma ne prihaja. Ko imajo ljudje pred seboj »realno« družino, in ne le neko predsodkov polno predstavo v svoji glavi, se njihova miselnost očitno spremeni.
Tabor je minil v prijetnem vzdušju, pridobljeno znanje pa je še toliko bolj dragoceno, saj smo prvič lahko dobili informacije iz prve roke in uživali v družbi istospolnih družin. In najpomembnejša ugotovitev tabora je bila verjetno prav ta, da je izobraževanje širše javnosti o istospolnih družinah sicer nadvse koristno, da pa več kot vse prejete informacije naredi sam obstoj teh družin, ki s svojim zgledom dokazujejo, da ljubezen nima meja in da se sanje lahko uresničijo, če si to le dovolj močno želiš. Plodite se torej in se množite, kot nam je nekoč zaukazal tisti bradati gospod.
