Skupnost LGBT si že dolgo prizadeva, da bi v Hollywoodu ne le vključile_i, ampak tudi realistično predstavile_i like LGBT. Zadnje leto lahko pogosto preberemo ne le kritike na račun premajhne hollywoodske raznolikosti, ampak tudi nerazumljivo zaposlovanje cisspolnih igralcev_k za vloge transpolnih oseb.
Nazadnje sta bila kritik deležna cisspolna igralca, ki so ju najeli za transspolni vlogi: Matt Bomer, ki je zaslovel s filmom Magični Mike (Magic Mike) in ki mu je Mark Ruffalo zaupal vlogo transspolne spolne delavke v filmu (Karkoli) Anything; in Michelle Rodriguez, ki je sicer igrala v blockbusterjih, kot sta Avatar in Hitri in drzni, a so jo zaposlile_i kot cisspolno igralko za vlogo transspolnega morilca v Tranziciji (Reassignment) – v filmu, ki prav tako uporablja predpono ‘trans’ v svojem nazivu. Zanimivo je, da se je usul plaz kritik prav na omenjeno igralko in omenjenega igralca, saj je znano, da sta člana skupnosti LGBT. Bomer je od leta 2011 poročen s svojim partnerjem Simonom Hallsom, Rodriguez pa je razkrita biseksualna oseba in je večkrat odprto govorila o razmerjih s svojimi partnerkami, prav tako znanimi hollywoodskimi igralkami in manekenkami, kot so Kristana Loken (2006–2007) in Cara Delevingne (2014–2015).
Kljub temu pa sta bila oba igralca soočena s tem, da prispevata k temu, kar je v Hollywoodu poznano pod pojmom ‘izbris ali’ ‘odstranjevanje transpolnih oseb’ iz filmskega pogleda. O tem je govorila znana transspolna aktivistka in igralka. Jen Richards (na fotografiji) v 13-minutnem videu, ki ga je objavila na YouTubu, kasneje pa je o tem še tvitnila, kar je povzročilo več tisoč re-tvitov. Glavna teza njenega govora je bila, da zaposlitev Bomerja kaže na našo kulturo, ki misli, da so transspolne ženske v ‘resnici (preoblečeni) moški’. Zanimivo je, da je Richards od takrat, ko je objavila svoj govor, dobila vlogo transspolne osebe v ameriški country glasbeni limonadi Nashville, kar lahko pomeni, da je bila njena kritika (u)slišana.
Omenjenih kritik, ki letijo na Bomerja in Rodriguez, je bil deležen tudi Jared Leto leta 2013, ko je upodobil transspolno žensko, ki živi s hivom, Rayone v filmu Klub zdravja Dallas (Dallas Buyers Club), za kar je dobil tudi več nagrad. Leto je takrat izjavil, da se je na vlogo pripravil tako, da se je srečal in pogovarjal s transspolnimi osebami, da je shujšal za 13 kilogramov, si obril obrvi in odstranil dlake po celem telesu.
Enako se je zgodilo z igralcem Eddijem Redmaynom, ki so ga zaposlili za upodobitev Lile Elbe v Danskem dekletu, ene od prvih transspolnih oseb, ki je tudi telesno potrdila svoj spol z operacijami. Redmayne je bil nominiran za oskarja za moško vlogo.
Režiserka in transspolna aktivistka Kate Adair (na fotografiji) je zapisala, da takšen način dela, kot je zaposlovanje cisspolnih igralcev_k za transpolne vloge sicer ni presenečenje, a da se to ne bi smelo dogajati v 21. stoletju. V primeru Rodriguez, ki so ji v vlogi plačanega ubijalca (Franka Kitchna) na silo kirurško spremenili spol in je to celo del zgodbe ter zapleta v filmu, pa je transspolnost še posebej problematična, saj je za nekatere transspolne osebe tranzicija s kirurško potrditvijo spola življenjskega pomena. Hkrati pa ni res, da vse transspolne osebe uberejo takšno pot potrditve spola. Zato v primeru Rodriguez transspolnost zgolj uporabljajo kot zaplet v zgodbi, ne da bi resnično razumele_i, kaj pomeni biti transspolna oseba, in prav zato je omenjeni film že označen za enega najbolj žaljivih filmov leta 2016.
Adair podobno kot Richards meni še, da bo občinstvo sklepalo, da je transspolna ženska le preoblečen moški. Na ta način vidimo, kako družba na splošno gleda na transspolnost in transspolne ženske, in sicer, če sem bil nekoč moški, moram biti še vedno moški, ki se (zgolj) preoblači v žensko (v ženska oblačila). Zato Adair pravi, da je tisto, kar si v prihodnosti želimo videti prvič, da transspolne like igrajo transspolni_e igralci_e in predvsem, da se transspolne osebe ne prikazujejo zgolj v vlogah spolnih delavcev_k in v času tranzicije. »Kar potrebujemo v tem trenutku ni senzacionalnost, ampak pomoč in podpora transspolnosti s strani javnosti in občinstva,«, je še dodala Kate Adair.
Hkrati bi bilo prav, da se javnost pouči o transspolnih igralcih_kah, ki jih, žal, ni veliko. Prejšnji teden smo po celem svetu lahko prebirale_i o pogumni, žal preminuli, 47-letni transspolni igralki, pevki in aktivistki Alexis Arquette (na fotografiji). Arquette je bila transseksualna oseba in aktivistka, ki se je vse življenje borila za pravice skupnosti LGBT. Arquette je preboj uspel leta 1989, ko je nastopila v filmu Last Exit to Brooklyn, in sicer prav v vlogi transseksualne osebe Georgette. Za vlogo v filmu se je sicer potegovala njena sestra Patricia Arquette. Med drugim je Alexis Arquette nastopila v stranskih vlogah v filmih Pulp Fiction, Chuckyjeva nevesta, Poročiva se in Pa ne že spet ti!. Igrala je tudi v nekaj televizijskih serijah ter redno nastopala kot performerka v nočnih klubih in kabaretih, včasih pod imenom Eva Destruction. Njena preobrazba iz moškega v žensko leta 2007 je dokumentirana v filmu Alexis Arquette: She’s My Brother. Družina Arquette je v sporočilu za javnost zapisala, da je Alexisina kariera po svoje trpela zaradi njene odločitve, da bo živela in delovala iskreno kot transseksualna oseba. V svetu filma namreč transseksualnih vlog ni veliko, hkrati pa je igralka zavrnila vsako vlogo, ki se ji je zdela ponižujoča ali stereotipna. A takšnih kot je bila Alexis Arquette ni veliko.
To, o čemer je govorila Kate Adair, da bi rada videla na filmu ali televizijskih zaslonih transspolne like, ki živijo povsem običajno življenje v srečnem in trdnem partnerskem odnosu, pa že uresničuje nanizanka Sense8, o kateri smo že pisale_i (par Nomi in Amanita). Igralka, ki upodablja Nomi, pa je dejala, da je Lily Wachowski želela točno to: predstaviti transspolni lik, ki se ne osredotoča niti na opredeljevanje lastne spolne identitete niti na proces tranzicije, ampak spremljamo njeno življenje v običajnem partnerskem, prijateljskem in poslovnem smislu onkraj omenjenih tem.
Omenjena želja je pravzaprav podobna želji, kot smo jo lahko videle_i pri lezbijkah in gejih v preteklosti, ko so jih večinoma prikazovale_i v času razkrivanja ter tegob in travm, ki so izhajale iz tega. Namesto omenjenega pa današnje zgodbe LG ne dramatizirajo zapleta okoli razkrivanja, ampak se osredotočajo na njihove ljubezenske ali kakršnekoli že zgodbe, čeprav imamo še vedno v velikih primerih opraviti s tem, da je eden od partnerjev_k v heteroseksualnem razmerju, ko odkrije svojo ‘pravo, resnično’ spolno usmerjenost.
Osebno pa čakam, kdaj bo človeštvo nehalo tudi s tem in bodo vse spolne usmerjenosti in spolne identitete prikazane tako, kot sta prikazana heteroseksualnost in cisspolnost, kot povsem nekaj običajnega, razumljivega in nevprašljivega. Hkrati pa upam, da potem ne bomo prišle_i v naslednjo fazo, ko se heteroseksualni pari v filmu ali seriji vedno znova ujamejo v pasti in čeri karizmatične privlačnosti do izvenzakonskega_e partnerja_ke, s katerim prevarajo dolgoletno_ega partnerko_ja. Tiste_i, ki spremljate filme in nadaljevanke tako pogosto kot jaz, veste, da se heteroseksualni pari najpogosteje spopadajo z zapleti varanja in skokov čez plot, ki se zdi že skoraj ‘večna tema’ (npr. predstavljeno v nanizanki Prevare, Skrivnost ipd.), pri čemer je pri heteroseksualnih parih napredek to, da zdaj skoraj v enaki meri in enako drzno čez plot skačejo tudi ženske, kakor so prej to stoletja počeli predvsem moški.
Viri:
