Portret Pedro Almodovar

Spol v Almodóvarjevih filmih

Joški, dolge dlake, veliko ličila in tič*

pedro_600

V tekmovalnem programu letošnjega festivala v Cannesu so med drugim prikazali novi film slavnega španskega režiserja Pedra Almodóvarja, temačno dramo La Piel Que Habito (Koža, v kateri živim), z Antoniom Banderasom v glavni vlogi vdovca in plastičnega kirurga, ki posiljevalca svoje hčere kaznuje tako, da ga spremeni v žensko. Film torej naslavlja eno od značilnih Almodóvarjevih tem prespraševanja posameznikove identitete, Almodóvar pa se z njim vrača k temam, ki so ga obsedale že v zgodnji fazi ustvarjanja (osemdeseta leta): ljubosumje in maščevanje, ugrabitev, izguba spomina, spolne provokacije, sprememba spola itn.

pedro2_600

Analiza osmih njegovih filmov (Pepi, Luci, Bom in druga dekleta na kupu, Blodnjak strasti, Zakon želje, Visoke pete, Kika, Vse o moji materi, Govori z njo, Slaba vzgoja)1, posnetih v zgodnji (osemdeseta leta), srednji (devetdeseta leta) in sodobni fazi (filmi iz leta 2000) njegovega ustvarjanja, kaže, da Almodóvar spolno identiteto v svojih filmih konstruira tako, da jo postavi pod vprašaj; nikoli ni jasno določena oziroma določljiva. Njegovi igralci svojo identiteto zato vedno znova preobražajo, spreminjajo in iščejo. Almodóvar »razbija« fiksne identitete ter občinstvu prezentira like, katerih spol je pogosto nejasen, nedoločen, pa vendar realen. V njegovih filmih osebe nikoli niso enodimenzionalne, ampak so, kot piše Dušan Rutar, vselej »nekaj nedoločenega, presenetljivega, škandaloznega, vendar tudi zelo človeškega, intimnega, bližnjega«. Večdimenzionalnost njihovih nedoločljivih identitet nikoli ni predmet režiserjevega moraliziranja ali poskusa normaliziranja in približevanja gledalcem. Tudi stereotipi (npr. o gejih, transseksualcih, lezbijkah ipd.) ga ne zanimajo; če že, ga zanimajo zato, da jih, tako kot identitete, »ruši« in postavlja pod vprašaj. Podobno dela tudi z dominantnimi načini gledanja in razumevanja sveta. Zaradi tega so njegovi filmi popolno nasprotje hollywoodskih filmov in njihovi preprosti logiki »daj občinstvu to, kar želi gledati«. Almodóvar se namesto tega radikalno obrača k »drami realnosti« ter raziskuje lezbijke (Bom v filmu Pepi, Luci, Bom …, Juana v Kiki), geje (Riza in Sadec v Blodnjaku strasti, Enrique in Juan v Slabi vzgoji idr.), nimfomanke (Sexilia v Blodnjaku strasti), noseče nune, narkomane, sadiste, voajerje, transvestite (Roxy v Pepi, Luci, Bom … Femme Letal v filmu Visoke pete, Fabio v Blodnjaku strasti, Ignacio v Slabi vzgoji), transseksualce (Tina v Zakonu želje, Agrado in Lola v filmu Vse o moji materi, Zahara v Slabi vzgoji), drag queene (sam režiser v vlogi pevca disco-funky dueta v filmu Blodnjak strasti) itd., ne da bi jih skušal normalizirati ali približati gledalcem.

pedro4_300Že prvi Almodóvarjev film (Pepi, Luci, Bom …) iz leta 1980 ni enodimenzionalen. Rutar, recimo, meni, da gre za »enkratno zgodbo o ljudeh in mnogodimenzionalnosti njihovih nedoločljivih identitet. […] Tisto, kar je videti enoznačno in jasno, je v resnici nedoločeno, zamegljeno, nejasno; ima dvojno, trojno naravo oziroma identiteto«. Mogoče je Blodnjak strasti (1982) Almodóvarjev najbolj »sociološki« film, ker zajema celo paleto nedoločenih oziroma nedoločljivih identitet in tudi soočanja likov z identitetnimi krizami (tako se Sexilijin oče sooča s svojo aseksualnostjo in se začne ukvarjati z umetno oploditvijo žensk, Sexi pa je »avtirana« nimfomanka, ki potrebuje deset moških dnevno), medtem ko je film Visoke pete (1991) mogoče psihološko najbolj kompleksen, skoraj psihiatričen Almodóvarjev film. V njem so identitetne krize likov pretvorjene v pravi spektakel.

pedro10_600Reprezentacija spolov v Almodóvarjevih filmih oziroma načini, s katerimi nam ponuja podobe moškega in ženske, se seveda razlikujejo od reprezentacije spolov v hollywoodskih filmih, ki se v glavnem nagibajo k stereotipnim in družbeno sprejetim predstavam spolov. Tudi spolna usmerjenost, kot je na primer homoseksualnost, je v hollywoodskih filmih skoraj vedno reprezentirana s heteroseksualne perspektive. Čeprav se Almodóvar povsem oddaljuje od Hollywooda, je za estetsko in tematsko vodilo vzel melodramo; v filmski tradiciji, ki se je osredotočala na moške, je v ospredje postavil ženske. Skoraj vse svoje filme je posvetil ženskim likom, razen Slabe vzgoje (2004) in delno tudi film Govori z njo (2002). Dušan Rutar tukaj opozarja ne še eno ključno dimenzijo Almodóvarjevih filmov; to je spolna diferenca oziroma razlika. Znotraj lacanovskega okvira bi bil spol razumljen kot učinek te spolne razlike. Ko moški v njegovih filmih končno dobijo priložnost, so ti »drugačni« od tistih iz vsakdanjega življenja. Pomembno je, da so drugačni do žensk. Torej so drugačni zaradi njih, ob njih in skupaj z njimi. Takšen je, na primer, Benigno iz filma Govori z njo. Almodóvar torej ne potrebuje nujno ženskih likov, da bi njegov film pridobil feminilni pridih.

pedro9_300Melodrama kot »ženski žanr«, ki ga označuje čustveno pretiravanje in čigar pripoved vključuje, kot poudarja Steve Neale, »nenehna presenečenja, senzacionalne obrate, stalno kršenje vzpostavljene smeri dogodkov in preobrate, ki jemljejo sapo«, je obeležila predvsem Almodóvarjevo srednjo ustvarjalno fazo (devetdeseta leta). To so filmi Visoke pete (1991), Kika (1993), Cvet moje skrivnosti (1996), Meseno poželenje (1997) in Vse o moji materi (1999), ki mu je prinesel prvega oskarja za najboljši tujejezični film ter vrsto drugih nagrad (zlati globus, BAFTA itd.). Zanimivo je, da melodramatičnost, ki jo režiser uprizarja, ni samo domena filmske melodrame kot žanra, temveč je predvsem melodrama spola in spolne identitete. Tako tudi Judith Butler prav skozi analizo primera ženskega žanra, to je Sirkove melodrame Imitacija življenja, pokaže, kako je nezmožnost spolne identitete moč odkriti v sami zasnovi melodramatičnega diskurza. Seveda se Almodóvarjeve melodrame spet razlikujejo od klasične hollywoodske melodrame; te se osredotočajo v glavnem na odrasel heteroseksualni par, Almodóvar pa na druga oziroma drugačna razmerja (homoseksualni par, razmerje med materjo in otrokom itd.). Mogoče sta najbolj nenavaden par Lola in Manuela (Vse o moji materi) zaradi dejstva, da je oče postal ženska in se je tako očetovstvo spreobrnilo v materinstvo. Na nek način Almodóvar dokazuje obstoj ljudi, ki jih skozi hollywoodske filme pogosto nimamo možnosti spoznati. Ena izmed njegovih muz je tudi transeksualna igralka Bibi Andersen. Zanimivo je, da jo v filmu Zakon želje ni izbral za vlogo transeksualke Tine, ker je preveč avtentična ženska. Zaradi tega je raje izbral igralko Carmen Mauro, ker ga je zanimala ženska, ki bo pokazala pretirano ženskost transeksualca oziroma ženska, ki bo imitirala nekoga, ki posnema žensko.

pedro3_300Ena izmed Almodóvarjevih stalnic je tudi njegov ciničen, piker humor, ki ga pogosto vključuje tudi k tako delikatnim tematikam, kot je recimo pedofilija, ciničen humor pa uporablja tudi na račun spolne identitete. Tako na primer Agrado v filmu Vse o moji materi razloži svoje »potovanje« iz moškega v žensko na način črnega humorja: »Preden sem si dala narediti joški, sem bila voznik tovornjaka. Potem sem postala prostitutka.« Agrado se občinstvu predstavlja na zelo duhovit in ganljiv način: »Kličejo me Agrado, ker vedno naredim življenje ljudem prijetno. Razen tega, da sem prijetna, sem zelo avtentična! Poglejte to telo! Vse je narejeno po merah: mandeljnaste oči za osemdeset tisoč, dve joški (ker nisem pošast), sedemdeset tisoč za vsako, ampak sem vse dobila dvojno nazaj. Potem silikoni v ustnicah, čelu, ličnicah, v bokih in riti. Kompletna laserska depilacija, ker smo tako ženske kot moški nastali iz opic … Kot sem že povedala, veliko stane, če hočeš biti avtentičen. Pa vendar, bolj kot ste podobni sliki iz svojih sanj, bolj ste avtentični.«

Almodóvarjeve filme lahko raziskujemo kot kulturne kraje, na katerih se dogajajo »primeri« spolne performativnosti. To seveda ne pomeni, kot poudarja Butler, da film zrcali ali odseva neki nabor »pravih« ali »resničnih« spolov, pač pa je skozi ves film obljuba pravega ali resničnega tisto, kar se nenehno sprevrača.

Enfant terrible evropskega filma in španske kinematografije skozi svoje filme nenehno dokazuje, da v (neo)realizmu ni več prostora za fiksne, določljive identitete. Preobrazbe identitet so mogoče in ne potrebujejo odvečnega moraliziranja. Tako kot Femme Letal v filmu Visoke pete odgovori Manuelu na vprašanje, ali je njegovo ime moško ali žensko: »Odvisno, zate sem lahko moški.«

Almodóvar ne skriva svoje homoseksualne usmerjenosti, čeprav tako kot v svojih filmih ne mara kategoriziranja. Zase pravi, da je predvsem režiser, in ne gejevski režiser. Pravi, da so vsi njegovi filmi osebni, ne pa tudi avtobiografski. Ali z njegovimi besedami: »V mojih filmih ni nobenega posameznega karakterja, ki me predstavlja, ampak sem jaz v vsakem izmed njih«.

_______________________________________________________
* S temi besedami Kate Bornstein v knjigi Spolni izobčenci: o moških, ženskah in nas ostalih (Lambda, 1999) označi kategorijo »on-ona«.
1Analiza je objavljena v: Celija, Andrea. 2009. Spolna identiteta v filmih Pedra Almodóvarja [diplomsko delo]. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Andrea Celija
Viri:
Butler, Judith. 2001. Lanina »imitacija«. Melodramatično ponavljanje in spolni performativ. V Ženski žanri: spol in množično občinstvo v sodobni kulturi, ur. Ksenija Vidmar, 61-85. Ljubljana: ISH-Fakulteta za podiplomski humanistični študij.
Neale, Steve. 2001. Melodrama in solze. V Ženski žanri: spol in množično občinstvo v sodobni kulturi, ur. Ksenija Vidmar, 61-85. Ljubljana: ISH-Fakulteta za podiplomski humanistični študij.
Rutar, Dušan. 2004. Pedro Almodóvar: o ženski, ljubezni in pasijonu. Ljubljana: Umco, Knjižna zbirka Premiera.
Tags from the story
Written By
More from Andrea Celija

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja