Sindikat: nepresežen vzor

PLOŠČA

Sindikat: nepresežen vzor

V zadnjih štirih letih se je hiper-ustvarjalni, vsestransko-talentirani in brezkompromisno-kičasti kolektiv ustvarjalcev pod imenom Sindikat hitro uveljavil in postal eno vidnejših imen na ljubljanski klubski sceni. CASIOp, Emulgator in Dečko z vlečko so skupaj s sodelavci iz zakotja slovenskega undergrounda pošiljali izvirne zvoke nove pomladi multimedijskega ustvarjanja v domači prestolnici, nato pa so jo popihali na sever.

sindikat_600

Sindikati se običajno oblikujejo kot organizacije delavcev, ki se nato borijo za svoje pravice. Čigav »sindikat« ste vi in za kaj se borite?  Oziroma, kot bi rekla gospa sodnica Lucienne – kaj je »cel pojnt vašega šova«?

Prednost članstva v sindikatih je ta, da se za tvoje pravice bori nekdo drug, slabost pa ta, da se moraš ukloniti volji večine. V tem smislu smo sindikat v obratnem pomenu besede. Kombinacija samoironije in egoizma, izživljanje lastnih frustracij, anomalij v družbi somišljenikov, ki so hkrati dragoceni prijatelji, je bistvo našega delovanja. Da se pri tem zabava tudi občinstvo, je zgolj naključje. Sindikat zastopa sindikalizem. Kar je druga beseda za individualizem, v katerem se staknejo ali križajo, pa tudi izmikajo ali odbijajo različni elementi identitete – klubski, glasbeni, vizualni, performativni, spolni in še kakšni.

Na začetku ste bili bolj prepoznavni kot »queer act«, zdi pa se mi, da ste se nato nekako oddaljili od scene. Zakaj?

Naš osnovni cilj je bil ustvariti okolje, v katerem ima vsak priložnost poiskati svoj notranji queerovski moment izven varnega zavetja ljubljanskega gejevskega geta. Če že posplošujemo do te mere, da obstaja le ena queerovska scena, lahko rečemo, da te scene vsebina pravzaprav ne zanima. Je na žalost prelena, da bi pobrskala pod površino, še posebej svojo. Njeno občinstvo se zadovolji že s samim dolgočasnim dejstvom, da so geji. Težko se je najti v okolju, ki je brez kakršnekoli identitete in stremi k povprečju.

Verjeli smo, da lahko vzpostavimo dober, prepoznaven klubski dogodek, ki je relevanten za širše občinstvo. Imeli smo jasen koncept in kvaliteten program, ki je pozorno spremljal svetovno sceno. Tak projekt zahteva veliko napornega dela, vendar smo bili vedno pripravljeni narediti več, kot je bilo potrebno. Uspelo pa nam je predvsem zato, ker smo vse vedno zapakirali v neko svojo zgodbo oz. podobo, pa tudi zato, ker smo si seveda sploh drznili. Veliko je prispevala tudi skupina zelo talentiranih in ambicioznih »fenov«, ki so se v naš proces aktivno vključili. Imenujemo jih Aksesöriz, so naš vrli podmladek.

Meja med strahom in fascinacijo je zelo tanka, žal smo bili negativnih kritik deležni predvsem z gejevske strani občinstva in ne njene strejt »polovice«. Nanjo smo imeli veliko večji vpliv, nič neobičajnega ni, da strejt fantje sedaj nosijo make-up ali krzno. Podoba ljubljanske klubske scene, njenih načinov oblačenja in stilov se je ravno z našim prispevkom izboljšala, postala je bolj dodelana, občinstvo se je izobrazilo. Na tem področju smo bili gotovo prototip, paradigma. Ostajamo nepresežen vzor. Naše novo vodilo je, »ko strejt postane queer« … Skratka, oddaljili smo se ravno zato, da bi lahko bili queer.

Obisk vsakoletne Parade ponosa še vedno ni primerljiv s tistimi v drugih državah. Kakšno glasbo bi morali vrteti in kdo bi moral nastopiti, da bi ljudje množično prišli?

Problem ljubljanske Parade ponosa ni njena glasba, temveč njen ponos. Za relativno nov politični dogodek je preveč pohlevna, premalo radikalna in slabo medijsko pokrita. Če nisi ravno takrat v centru, gre gladko mimo tebe. Produkcijo in organizacijo bi morali izvesti v tesnem sodelovanju s kakšno televizijo, recimo komercialno, ki bi iz parade naredila celotedenski medijski spektakel z oddajami, s filmi, prenosi koncertov, podelitvami nagrad, z javnim coming-outom slavnih … Morda so organizatorji malce preveč »ponosni« za kaj takega, sedanja ljubljanska Parada ponosa je bolj podobna izgonu gejev iz mesta v klub Tifanny. Pomenljivo, mar ne?

Če že ciljamo na množični obisk, moramo najprej pokazati, da vprašanje spola ni zgolj manjšinsko vprašanje, ampak da zadeva množico, da so pravice istospolnih splošna družbena vrednota. Udeležba predsednika državnega zbora, ministrice in župana na Paradi ponosa to na simbolni ravni do neke mere tudi sporoča, kar nikakor ni malo. Pa vendar bi morali k paradi pritegniti širšo, bolj raznoliko paleto udeležencev, tako nastopajočih kot tistih v občinstvu, in to ne glede na spol ali spolno identiteto. Parada bi morala zrcaliti družbo kot tako, prizadevanja za »skupno stvar« bi se morala pokazati kot prizadevanja širše skupnosti – vsaj na simbolni ravni. Simbolna raven pa ni nedolžna, uravnava, pogojuje realnost.

Nadalje moramo dokazati, da Parada ponosa pomeni praznik, da prinaša zabavo. To, kar dela gejevski ponos za gejevskega, ni samo kljubovanje sovražnostim, temveč neko značilno vztrajanje v vedrini, v samoironiji, ki sovražnosti presega. Prav samoironija, vedrina na ljubljanski Paradi prepogosto umanjkata, vse prevečkrat slišimo retoriko žrtve. Z retoriko žrtve pa je tako – če nanjo pristanemo, potem smo boj že zdavnaj izgubili, pa naj smo še tako družbeno kritični.

Kateri vaš projekt je bil najbolj odmeven oz. ste nanj najbolj ponosni?

Ponosni smo na vsa štiri leta delovanja. Od prvega, malce okornega nastopa v klubu Monokel, prek številnih dogodkov na Metelkovi, rednih spustov v Klub K4, posegov v Cankarjev dom, pregrevanj v Kinu Šiška, odvodov v berlinske klube, vse do naših najbolj odmevnih podvigov, kot so razstava »Novi vandalizem« v ŠKUC-u, objava glasbenega miksa na legendarnem Radiu FM4, nastop na otvoritvi kompleksne razstave »Gender Check« v dunajskem MUMOK-u ter, kot smo izvedeli iz uradnih virov, doslej najboljša zaključna zabava Slovenskega oglaševalskega festivala. Dodajmo, da smo ob vsem tem morda še najbolj ponosni na povabilo festivala Queer Zagreb, ki je dogodek, po katerem bi se Ljubljana morala zgledovati.

Kako koordinirate delo zdaj, ko ste razseljeni po Evropi?

Piše se leto 2010. Razseljenost ni nič takega, česar internetna povezava, googlemaps ter nizkocenovni letalski prevozniki ne bi zmogli preseči. Sicer se pa tako ali tako čutimo.

Kaj je narobe z Ljubljano oz. zaradi česa glasbeni ustvarjalci in umetniki tako množično odhajajo v tujino?

Ljubljana je mesto s potencialom, če ga znaš prepoznati in izkoristiti. Ker je majhna in zgoščena, se njeni ustvarjalni krogi hitreje prepletejo, mainstream se lažje sreča z alternativo, enostavneje spoznaš prave ljudi. Čeprav mesto ponuja platformo, pa njegova majhnost in zgoščenost obenem utesnjujeta, preveliki odstopi od povprečja, odkloni od večine niso zaželeni ali sprejeti. Presežne ustvarjalce ceni malokdo, dokler se ne dokažejo v tujini, in to frustrira. Pogosto morajo orati ledino za nekaj, kar je v tujini skorajda samoumevno. Ljubljana potrebuje trajno brco v rit in še kaj več, njena odprtost je nemalokrat lažna ali hinavska. Prehitro stigmatizira, zasovraži, še posebej ko gre za intimno življenje.

Kakšne zajce lahko v kratkem pričakujemo iz Sindikatovega klobuka?

Naj povemo le to, da se vračamo h koreninam. Spremljate nas lahko na www.sindikat.tv in na http://www.facebook.com/sindikat.tv. Zajci pa počivajo v miru, sešiti v plašč, v velikem številu.

Za konec še kanček morbidnosti: Kateri komad bi želeli na svojem pogrebu in zakaj?

Na Sindikatovem pogrebu bo nastopila Grace Jones, če ne bo prej Sindikat na njenem.

Tags from the story
More from Anamarija Šporčič - Janis

Slovarček 18/19

Polari (tudi palare, palyaree ali palary) so v preteklem stoletju govorili geji...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja