PORTRET
Brandi Carlile je rojena v ameriški zvezni državi Washington, v malem podeželskem mestu Ravensdale, predmestju Seattla, mesta, v katerem se je drugi polovici osemdesetih let razvila alternativna grunge scena in ji je v začetkih devetdesetih sledila širša uveljavitev več skupin, od Alice in Chains do Nirvane in Pearl Jam. Brandi takrat, na začetku najstniških let, uspehi lokalnih skupin niso kaj dosti zanimali. Od otroštva se je posvečala petju, že pri osmih letih je na odrih pela kantri pesmi, se sama naučila igrati klavir in pozneje kitaro ter se pri 18. letih v celoti posvetila glasbi. Štiri leta kasneje, leta 2002, je glasbeno-bratski navezi Philu in Timu Hanserothu obljubila, da če z njo ustanovita skupino, bodo v letu dni podpisali pogodbo z glasbeno založbo in bili na turneji. Obljubo je držala.
Predzgodba.
O Dunaju, prijateljici noči, New Yorku in izrednih vremenskih dogodkih.
Bilo je leta 2010, ko sem se v mesecu maju namesto med študijskimi in izpitnimi učilnicami potepala po Evropi. Zadnja postaja na poti je bil Dunaj in koncert Brandi Carlile. Islandski vulkan Eyjafjallajökull je imel drugačne načrte. Oba s takratnim papežem, ki je končeval obisk na Portugalskem, je sicer pustil poleteti iz Porta, a evropska turneja Brandi Carlile je bila prestavljena na jesen in kasneje odpovedana. Namesto na koncertu Brandi sem tako večino večera preživela na ulici v pogovoru z ukrajinsko prostitutko, ki je delovala po principu »spol ni pomemben«.
Poskus številka dve in tri.
Dve leti in pol kasneje sem se po spletu srečnih naključjih, vendarle znašla v New Yorku na krajšem feministično-lezbičnem-kulturno-koncertnem potovanju. Med drugim naj bi se udeležila tudi dveh koncertov Brandi Carlile. Načrt je prekrižal orkan Sandy, ki je točno na večer prvega koncerta dosegel vzhodno obalo Združenih držav. New York je zaradi pretirane panike kolapsiral, meni pa je uspelo brez večjih dodatnih stroškov priti nazaj v Evropo. V začetku letošnjega leta je malo manjkalo, da zaradi snežnih razmer in zamude v Pragi letalo z Letališča Jožeta Pučnika proti Londonu ne bi odletelo, a poskus številka štiri je vendarle uspel.
Zgodba.
Brandi je že pri 15. letih, še preden je končala srednjo šolo in se pri 18. letih odselila od doma ter se v celoti posvetila glasbi, v povprečju od pet do sedem noči na teden igrala v kavarnah in barih Seattla ter drugih okoliških mest. Po prvih nastopih, po večini za hrano, so ji zaradi dobrega vtisa začeli plačevati 50–100 dolarjev na večer. Kasneje je ob lastnih koncertih nastopala še kot spremljevalna vokalistka Elvisovemu imitatorju in snemala anonimne spremljevalne vokale na glasbenih ploščah za številne, takrat že uveljavljene glasbenike in glasbenice, med drugim tudi za album Lucky Melisse Etheridge. Vseskozi je snemala demo posnetke, jih prodajala na nastopih in pošiljala številnim založbam. Nato pa je pri 22. letih spoznala brata dvojčka Phila in Tima Hanserotha. Kot predskupino na koncertu Jamesa Taylorja so jih opazili predstavniki Columbie Record. Pogodbo so podpisali naslednji dan. Leta 2005 je tako izdala prvenec »Brandi Carlile«, ki je pristal na prvem mestu več folk glasbenih lestvic. Opazili so jo mnogi, od revije Rolling Stone, kjer so jo uvrstili na lestvico desetih glasbenikov, na katere je potrebno biti v prihodnosti pozoren, in producentov televizijskih nadaljevank, v katerih so se začele pojavljati njene pesmi, do same ameriške glasbene scene, tudi kultni lezbični duo Indigo Girls. Amy in Emily sta Brandi in dvojčka kot predskupino povabili na turnejo, postali so dobri prijatelji, mreža njihovih oboževalcev pa se je kaj hitro razširila, če ne zaradi uspešnega prvenca ali živih nastopov, pa preko ustnega izročila med ljubitelji folk in rock glasbe in tudi lezbične skupnosti.
Družini se je Brandi razkrila pri 15. letih in od takrat svoje spolne usmerjenosti ne skriva, ne zasebno kot tudi ne pri glasbenem ustvarjanju. Javno je o njej že takoj na začetku poti z bratoma Hanseroth pisal lokalni seattelski spletni portal, širše pa se je kot lezbijka razkrila leta 2009 v Los Angeles Timesu. Da tudi na njeni poti sprejemanja okolice vendarle ni bilo vse tako enostavno, lahko slišite v pesmi »Turpentine«, posvečene njenemu bratu.
Kot odraščajoče dekle je poslušala najrazličnejše kantri glasbenike na čelu s Pattsy Cline, pa tudi številne istospolno usmerjene glasbene izvajalce – od že omenjenih Indigo Girls, do k.d. lang in predvsem Eltona Johna, s katerim je že od nekdaj želela sodelovati. In tudi je. Elton jo je leta 2009 poklical in skupaj sta v prvem poskusu posnela pesem »Caroline« za album »Give Up The Ghost«, pri katerem je sodeloval producent Rick Rubin.
Prvencu so sledile tri plošče in posnetek koncerta s simfoničnem orkestrom v Seattlu ter skupno devet singlov, med katerimi se je le s pesmijo »The Story«, z drugega istoimenskega v letu 2007, uvrstila na številne lestvice singlov. Na Portugalskem se je po zaslugi mobilnega operaterja, ki je pesem uporabil v eni izmed reklam, zavihtela celo na prvo mesto. Portugalska je bila posledično tudi prva država, ki je na evropskih tleh gostila njen koncert, pred Veliko Britanijo, ki je ponavadi evropska odskočna deska izvajalcem čez lužo. Gledalke in gledalci televizijske serije »Talenti v belem« (Grey’s Anatomy) pesem zagotovo poznate, je pa le ena od njenih mnogih, ki jih je bilo mogoče slišati v seriji. V enem izmed intervjujev je dejala, da »nikoli ne bi pisala in se oblačila komercialno ali se obnašala na način, ki bi že sam po sebi prinašal komercialni uspeh«.
Z zadnjim albumom »Bear Creek«, izdanim junija 2012, je to le potrdila. Album so posneli v eksperimentalnem vzdušju istoimenskega glasbenega studia, ki se nahaja nedaleč od njenega rojstnega mesta, sredi gozda, ki navzven zgleda kot brunarica. Ob poslušanju plošče se zdi, da so se vsi trije, še zlasti pa Brandi, znebili strahu, da bi jih označevali le kot kantri izvajalce in si posledično pustili vso ustvarjalno svobodo. Nastala je plošča, s katero je dosegla najboljšo uvrstitev na ameriški, splošni in rock Billboard lestvici. Če je na turnejah ob izidih preteklih albumov pogosto nastopala kot predskupina bolj prepoznavnim glasbenim imenom, recimo Sheryl Crow in Raya Lamontagna, od lanskega poletja tega ne počne več. Koncerti so večinoma razprodani, letos poleti pa se drugo leto zapored vrača na idilično in prestižno koncertno lokacijo amfiteatra Red Rocks v Koloradu.
Besedila in glasba Brandi Carlile, pri ustvarjanju katere aktivno sodelujeta tudi omenjena brata – delo so si že na samem začetku skupnega ustvarjanja porazdelili tako, da snemajo samo najboljše pesmi, pri čemer ni pomembno, kdo posamezno pesem napiše – lahko označimo z več žanrskimi nalepkami – od folka, kantrija do rocka. A uvrščanje v glasbeno zvrstne predalčke nenazadnje ni pomembno, čeravno sama Brandi pravi: »Šla sem skozi najrazličnejše vokalne faze, od popa, bluza do R&B, vendar ne glede na to, kaj počnem, se nikakor ne morem znebiti pridiha kantrija in westerna v svojem vokalu.«
Tisto, kar opredeljuje in razlikuje njeno glasbo od množice ostalih ženskih kantavtorskih izvajalk, ki nastopajo solo, v dvoje ali troje so tenkočutna besedila, polna odkrito izraženega ljubezenskega hrepenenja, bolečine, upanja, sreče, ki se poslušalcu/poslušalki zasidra v srce preko barve njenega glasu, interpretacije ter siceršnje glasbene spremljave. Brandi Carlile ima tisto, po čemur mnogi vokalisti hrepenijo: izstopajoč vokal, ki je lahko kristalno čist ali raskavo hrapast, odvisno od pesmi in zvrsti glasbe, ki jo izvaja, in ki pride najbolj do izraza v živih nastopih. Skupaj z njeno lastno kantavtorsko ustvarjalno žilico in nadarjenostjo bratov Hanserothom tvorijo tandem, ki mu je vsekakor vredno prisluhniti.
Z žigom na poročnem listu države Massachusetts lani jeseni je tudi formalno oddana Catherine Shepherd (na fotografiji desno). Spoznali sta se preko Catherinine nekdanje službe, ko je delala kot koordinatorka dobrodelnih dejavnosti Paula McCartneya, sedaj pa vodi dobrodelno organizacijo Brandi Carlile »Looking Out Foundation«. Če ne drugače, se zaradi ženinega angleškega porekla evropski poslušalci lahko nadejamo, da jo bomo vsaj na koncertih v Veliki Britaniji, če ne končno na kakšni vseevropski turneji, lahko videli pogosteje kot v preteklem desetletju. Da le ne bodo zopet posredi kakšni izredni vremenski dogodki.
