IN MEMORIAM
Foto: Jure Eržen/Delo
Vojko Duletič je bil eden zadnjih velikanov slovenskega avtorskega filma. In po vsej verjetnosti najstarejši Slovenec, ki se je registriral v istospolni skupnosti. Rodil se je 4. marca 1924, umrl 7. maja letos. S filmom se je začel ukvarjati že po vojni in v filmskem svetu je spoznal tudi svojega partnerja Toneta, leta 1957, njemu je bilo tedaj 33 let, Tonetu pa 20. Toda do svojega prvega celovečernega igranega filma je prišel šele leta 1971, z ekranizacijo Cankarjevega romana Na klancu. To je bil tudi prvi njegov film, ki sem ga videl … mislim, da še v srednji šoli, morda je bil ogled celo šolska obveznost. Kakorkoli, tedaj sem bil na splošno kar obseden s filmi, in nekako prevzela me je Duletičeva drugačna naracija, počasni kadri, malo besed, tudi čudovita fotografija. Snemalec je bil Mile de Gleria (1927–1986), ki je imel čez kamero še pri dveh njegovih filmih, pa tudi pri Čapovem Naš avto in Hladnikovem Ubij me nežno. Zdelo se mi je, da sta se s snemalcem zelo ujela, je pa res, da sem tedaj videl kar nekaj sovjetskih filmov, tako da mi počasnost in nemost nista bili tuji. Morda sem začutil tudi kako sorodnost, nezavedno, ki se mi je razkrila šele dosti let kasneje. Mislim, da šele v začetku devetdesetih, ko mi je o Duletiču kot homoseksualcu začel govoriti Gusti Leben. Najprej je o tem pisal v Revolverju, potem pa je na vsak način hotel z njim narediti intervju. Po njegovih besedah ga je tudi naredil, a si je Duletič slednjič premislil in ga ni pustil objaviti. Žal mi ga Gusti nikoli ni pokazal, če ga je sploh napisal. Potem sem nanj pozabil … vse do leta 2009, ko mi je prišlo na uho, da sta se s partnerjem Tonetom po več kot petdesetih letih skupnega življenja registrirala. Tedaj sem se odločil, da še jaz poskusim srečo.
Leta 1965 v Ljubljani.
V stanovanju na Gradišču sem ju obiskal dvakrat. Vojko se mi je takoj prikupil in tokrat ni imel nobenih pomislekov. Spregovoril je o sebi, o njunem skupnem bivanju, pa seveda tudi o filmskem svetu. »Jaz z lastno usmerjenostjo nisem imel problemov, mislim, sam s sabo, kot so jih morda imeli drugi režiserji. In zato morda nisem čutil nobene potrebe, da bi te probleme razreševal v filmih. Midva sva bila že zelo zgodaj skupaj, kot par, in tako sva živela in delala. Morda je bil slovenski filmski svet že malo privajen na homoseksualnost zaradi Františka Čapa.«
Na snemanju filma Tovariši leta 1964.
S Tonetom sta po eni strani živela dokaj umirjeno »zakonsko« življenje, po drugi pa sta iskala stike tudi s prikritim gejevskim življenjem. Čeprav sta kdaj obiskala tedanja mesta za srečanja, kot je bilo, recimo, kopališče na Miklošičevi, sta zaradi svoje drugačnosti težko našla stik z vsemi skritimi geji, ki so bili daleč od tega, da bi živeli svojo homoseksualnost ob belem dnevu. Njuna veza je gotovo imela vzpone in padca, bila je bolj odprta. Kar nekaj let je pri Vojku živel mladenič, ki sta ga vpeljala kot pomočnika tudi v svet filma. (Kako leto po našem pogovoru sem na tega mladeniča naletel v črni kroniki. Šlo je za fanta, ki je imel precej težko mladost … kot najstnik je ubil svojega očeta, potem pa so ga poslali na dvoletno služenje vojaščine in po vrnitvi je očitno spoznal Duletiča.) Pa čeprav je dejal, da v filmih ni prikazoval svoje usmerjenosti, mi je rekel tudi: »Vsi moji filmi so homo. Že pri izboru igralcev je šlo za tipe moških, ki sem si jih nekako želel.«
Pred objavo je moj zapis najinega pogovora pregledal, a ni imel pripomb. Kazal je velike simpatije do našega festivala gejevskega in lezbičnega filma (ki ga sicer v nasprotju z režiserjem Matjažem Klopčičem nikoli ni obiskoval) in sam je ponudil v prikazovanje svoj polurni film Tovariši. Film je posnel po naročilu velenjskega rudnika in naj bi vabil mlade fante na delo v rudnik. »Res, da sem fante snemal z nekakšno ljubeznijo. Vidite lahko veliko golote. Ko sem se pogovarjal z njimi, so mi tudi sami povedali, da je bilo v jami včasih tako vroče, da so se čisto slekli … in se luštno imeli. Čas je bil tedaj bolj odprt, govorilo pa se o tem seveda ni … Morda je odpor do tega filma (film je bil najprej prikazan v Beogradu in občinstvo je bilo po projekciji v veliki zadregi, ki si je ni znalo pojasniti) izhajal tudi iz nekih nejasnih občutkov ob njem.« Film smo na festivalu v letu 2009 tudi zavrteli, vendar Vojko ni želel priti na projekcijo ali ga celo predstaviti. Pojasnil je, da se je že dovolj izpostavil.
Mislim, da ga je v času festivala kontaktiralo kar nekaj novinarjev, a je vse zavrnil. Pa vendar ni rekel zadnje besede. V knjigi Toneta Freliha: Vojko Duletič – obstranec, iz leta 2011 (v kateri Frelih nikjer ne omeni njegove homoerotike) je izsilil objavo svoje kratke Samoizpovedi. Če že ne toliko s filmi, pa se bo v slovensko glbt-zgodovino zapisal prav z njo. V njej pripoveduje, kako ga je moško telo privlačilo že v zgodnjih otroških letih. »Kaj je tu normalno, kaj je tu nenormalnega, razen da sem ljubil človeška bitja istega spola. Narava mi zaradi tega ni nič vzela.« In o tem, kako ga je homoseksualnost zaznamovala tudi pri filmu: »Če gledam nazaj, vidim, da sem moral vložiti toliko volje, da bi lahko gore prestavljal, in vendar nikoli nisem dobil filma kot Vojko Duletič. Vedno je bil neki drug vzrok, ki bi ga utemeljili, če bi jim kdo očital, da so podprli homoseksualca.« Bil je dovolj jasen, da so končno tudi filmski kritiki spregovorili o njegovi homoerotiki. Žal zares šele po njegovi smrti – pa zato toliko bolj zagnano (npr. Marcel Štefančič: Med strahom in dolžnostjo, www.mladina.si/143770/med-strahom-in-dolznostjo).
