Toni Marošević (1945 – 2013)

IN MEMORIAM

toni2 600

V intervjuju za HTV leta 2006.

Štirinajstega marca 2013 je v svojem 68. letu v Zagrebu preminil Toni Marošević, nekdanji sodelavec Mladinskega radia 101, voditelj prve oddaje s homoseksualno tematiko leta 1984 z naslovom »Frigidna vtičnica«, poliglot, performer, razkriti gej in predvsem človek svobodnih nazorov, ki se je pogumno zoperstavljal nekdanji komunistični ideologiji. Pravzaprav sleherni ideologiji, ki bi ga omejevala.

toni1 600

Toni (na levi) leta 1984.

Tonija Maroševića sem videvala v Galeriji Škuc na Magnusovem festivalu leta 1985, kjer se je kot zagrebški gost udeleževal festivalskih dogodkov, šele pozneje pa sem izvedela, da je tudi dejavno sodeloval. Takrat sem bila 22-letna študentka, ki je šele začela odkrivati pomen gejevskega in lezbičnega gibanja ter razkrivanja svoje lezbične identitete. Sproščeni, nasmejani, razgledani in pogumni Toni Marošević je name naredil tako velik vtis, da se mu nikoli nisem upala približati, čeprav sem si to želela. A nekaterih ljudi ne pozabiš nikoli. Tonija zagotovo ne.

toni6 300Toni Marošević se je rodil leta 1945 v Sremu, hrvaški regiji, značilni po izazito mešani narodnostni sestavi. Že kot otrok se je družil z otroki madžarske, slovaške, romunske nacionalnosti in se tako delno naučil tudi njihove govorice. Sam je menil, da je bil zaradi takega okolja od majhnega vajen sprejemanja narodnostne in kulturne raznolikosti. Ker so tudi doma govorili nemško, je hkrati živel neko svojevrstno kulturno življenje, vzporedno realnost tedanje enopartijske države Jugoslavije. V intervjuju, ki ga je po delih objavljala spletna stran Queer.hr, se spominja tudi, da si je dopisoval z mnogimi ljudmi na tujem, kar je bila za tiste čase edina možnost za stike po svetu. Šolal se je v Zagrebu, kamor so se preselili s starši, diplomiral je iz italijanščine, dve leti je študiral germanistiko v Nemčiji ter zatem nadaljeval študij na Nizozemskem. Od petnajstega leta naprej je odkrival, da je homoseksualec, s čimer nikoli ni imel težav, saj je k sreči vedno živel in se gibal v odprtih kulturniških krogih. Drugo polovico šestedesetih, ki so bila tudi v Jugoslaviji liberalnejša, pa je zvečine preživel na Zahodu, kjer se je seznanil z gejevsko sceno in s političnim gibanjem.

Toni je bil že v srednji šoli vajen nekoliko »elitističnega« življenjskega sloga, saj je s starši hodil v kavarne in gledališče, kjer je v gledališki loži tudi spoznal svojega prvega fanta, seveda igralca.

toni3 300Rad se je spominjal tudi sedemdesetih, ki so bila precej hipijska. Iz vsega sveta so z Interrailom v Zagreb prihajali hipiji, spali so po parkih ali pri domačinih, iz njihovih nahrbtnikov pa je vedno štrlel kak izvod Hesseja. Tudi Toni se je rad družil z njimi, včasih je imel doma tudi po deset ljudi. Nikoli ni imel izključno gejevske družbe in ni se rad zadrževal po štrik placih, dosledno pa se je družil z ljudmi, ki niso imeli težav s sprejemanjem njegove spolne usmerjenosti. Tiste, ki so imeli predsodke do homoseksualnsoti, je kratko malo odrezal. Pravil je, da je morda tudi zato ostal v nekakšnem hermetičnem svetu, česar pa ni obžaloval. Od leta 1971 naprej je bil zaposlen v šoli za tuje jezike, saj je tekoče govoril vsaj pet jezikov in je že ves čas delal kot tolmač.

Med leti 1977 in 1979 je živel skupaj s svojim fantom. V javnosti se nista nikoli skrivala in držala sta se za roke, ko sta zahajala na staro avtobusno postajo, kjer so se zbirali raznoliki ljudje. Hodilo se je tudi v Klub književnikov in pa v Klub likovnih delavcev, kjer je bila drugačnost dobro sprejeta. Sicer pa je bilo že samo Tonijevo bivališče tudi zbirališče intelektualcev, baletnikov, igralcev in svobodomiselnih ljudi, ne glede na spol, spolno usmerjenost ali nacionalno pripadnost. Redni Tonijev gost je bil tudi znani srbski pisatelj Momo Kapor, s katerim sta se spoznala v Beogradu – Toni se je šaljivo spominjal, da ga je Kapor v Zagrebu obiskoval vsakič z drugo blondinko.

Toni je ves čas veliko potoval po tujini, letoval pa je na Lokrumu pri Dubrovniku, ki je bilo takrat poleg Raba že znano zbirališče gejev. Tudi sam je slišal za zgodbo, da naj bi tam leta 1952 ali 1953 komunisti aretirali homoseksualce, jim glave pokrili z vrečami in nanje napisali: »Jaz sem peder.« Take naj bi jih za kazen in v opozorilo drugim peljali skozi mesto.

toni5 300V osemdesetih se je družil s feministko in pozneje svetovno priznano pisateljico Slavenko Drakulić in pa z Vesno Kesić. Ti ženski se po njegovih besedah nista ukvarjali z zapovedanim »združenim delom«, zato so imeli skupne interese. Imel je tudi prijatelja baletnika v Ljubljani, ki ga je obiskoval in se tako dobro seznanil z alternativno ljubljansko sceno. Sam je leta 1984 za takrat zelo brano hrvaško revijo Start napisal članek »Homoseksualni zemljevid Socialistične Federativne Republike Jugoslavije«, v katerem je naštel vsa homozbirališča.

Leta 1984 se je udeležil prvega Magnusovega festivala v Ljubljani, ki ga je tako navdihnil, da se je, takrat že kot sodelavec »Omladinskog radia 101« – pri katerem je delal kot svobodnjak in urednik programa novic v tujih jezikih, odločil pripraviti oddajo »Frigidna vtičnica« oziroma »Gay 101« za homoseksualne teme. Prva oddaja je bila na sporedu 8. maja 1984, kar je povzročilo škandal, saj je bil to dan osvoboditve mesta Zagreb, pa tudi dan prihoda Titove štafete v mesto. V studiu je kot eden od »dežurnih homoseksualcev« odkrito, duhovito in odločno odgovarjal na vprašanja poslušalcev in poslušalk, veliko burneje pa so se odzvali mediji. Tako je Večernji list pisal o »piratski pornografski radijski postaji«. Pripravili so tudi oddajo za ženske oziroma za lezbijke, ki pa ni bila tako odmevna. Vsega skupaj so bile štiri oddaje, vsak torek od osmih zvečer do polnoči. O oddaji so razpravljali tudi  v hrvaškem saboru, Tonija pa je klical kulturni minister za evropsko skupnost. Namignili so mu namreč, naj organizira gejevsko organizacijo, kar je odločno odklonil. Vedel je namreč, da so oblasti tako hotele pridobiti seznam homoseksualnih članov, da bi jih lahko nadzorovale.

O »Frigidni vtičnici« so bolj naklonjeno pisali v reviji Start, novinarka nekega drugega časopisa pa Tonija Maroševića kljub njegovemu vztrajanju ni hotela poimenovati s pravim imenom, zapisala pa je, da je »markantni intelektualec – škoda, da je gej«. Čeprav se je dober glas razširil vse do Pariza, pa Toni z odkrito oddajo nikakor ni navdušil nekaterih zagrebških homoseksualcev, ki so živeli v velikem strahu in jim je bilo skrivanje ljubše – ti so mu celo naravnost grozili, da ga bodo pretepli.

Leta 1985 je Toni s prijatelji posnel celo 20-minutni film s temo homoseksualnosti. Prvi del filma je skrita kamera, ko fant osvaja fante in dekle dekleta na cesti. V drugem delu pa je anketa mimoidočih, seveda o tem, kaj mislijo o homoseksualnosti. Film, ki je bil prikazan na 2. festivalu Magnusa v Ljubljani, je, žal, izgubljen. Takrat sta Toni in prijatelj v javnem ljubljanskem stranišču pripravila tudi razstavo po Tonijevi zamisli. Prijatelj je izdelal lulčke, ki sta jih oblekla, skupaj z njimi pa razstavila še fotografije znanega zagrebškega transvestita iz dvajsetih let.

Po drugem festivalu Magnusa sta s prijateljem Škorićem poskušala organizirati razstavo na Medicinski fakulteti v Komi, o čemer pa nista obvestila glavnega radijskega urednika, ker ga takrat pač ni bilo. Odziv oblasti je bil buren, saj je ljudska milica obkolila Komo in nikomur ni pustila blizu, tako da je ta projekt propadel. Na razstavi naj bi pokazali del materiala z Magnusovega festivala, pa tudi skupine Laibach in gledališča Scipion Nasice, skratka prerez ljubljanske alterscene in novih družbenih gibanj.

Toni Marošević je preminil v svojem stanovanju v Zagrebu. Bil je že nekaj let upokojen, a je še redno pisal rubriko o mestu Zagreb za zdaj že propadli časopis 21. stoletje. Ob njegovi smrti je neka soseda Branka za časopis Index povedala, češ da se je ta znani pisec in intelektualec v zadnjih letih tako strahotno zakreditiral, da naj bi tolkel hudo revščino, saj naj bi imel na voljo manj kot sto kun na teden, pomoč pa naj bi iskal celo pri Karitasu, kajti s pisanjem ni zaslužil dovolj. Govorice je demantirala Tonijeva sorodnica Irena Škurina, zatrjujoč, da Toni nikoli ni bil reven in lačen in da je kot upokojenec pisal za 21. stoletje zgolj zato, ker je pač vedno rad pisal. Imel pa je zdravstvene težave s srcem in razlog njegove smrti je bila srčna kap.

Kakor koli že, Tonija Maroševića se bomo spominjali kot modrega in duhovitega človeka, ki ni klonil ne pred svojimi ne pred tujimi strahovi. Ko so ga oblastniki nagovarjali k nadzorovani ustanovitvi gejevske organizacije, je rekel: »Jaz nisem hotel sistema, čeprav sem vedel, da sistem hoče mene!« Posrečilo se mu je ostati in biti dejaven izven vseh omejujočih sistemov in ob tem še odločno krojiti lastno življenje in delo.

Kar je vsekakor dovolj za nepozabno legendo.

Tags from the story
Written By
More from Suzana Tratnik

Ko se je pojavila dr. Prennerjeva, se je spremenilo ozračje

INTERVJU Intervju z Jerico Mrzel Jerica Mrzel, igralka, pevka in vsestranska umetnica,...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja