Uvodnik 8

»Imel sem štiri službe,« mi je pripovedoval kolega, ki v Kanadi končuje doktorat. Govoril mi je o svojem »burn-outu«, o izgoretju, ki ga je doživel med enim od izpitov na fakulteti. Še isti dan je po naročilu zdravnika odpovedal svoje štiri službe in začel brskati po svoji preteklosti.

Ugotovil je, da je postal zasvojen s pozitivnimi odzivi, ki jih je za svoje delo, študij in dosežke dobival od ljudi okrog sebe. Vedno znova je izzval situacije, v katerih je vedel, da bo dobil potrditev. In obratno – izogibal se je vsemu, kjer bi bila lahko njegova podoba uspešnega fanta postavljena pod vprašaj. Če odziva ni dobil, ga je izsilil z vprašanji. Odzivi so pokonci držali njegovo slabo samo-podobo in njegov občutek, da mora ugajati in zadovoljevati pričakovanja drugih. Z grozo je ugotovil, da je doktorat vpisal predvsem zaradi svojega očeta. Vedel je, da mu bo to všeč. Zdaj je sklenil, da bo doktoriral, potem pa zapustil akademske vode. »To«, pravi, »ni moj svet, to ni moje življenje.«

Ob tej zgodbi je v gejevski družbi padla priložnostna psihoanalitična teza, da smo geji pogosto fitbek džankiji, nagnjeni k bolestnemu zbiranju pozitivnih odzivov. Kot da bi hoteli družbi dokazati, da nismo nič slabši. Kompenzacija za manjke, ki jih čutimo zaradi svoje homoseksualnosti, so bleščeči uspehi na različnih področjih, še posebej tistih, ki so na očeh javnosti – tam je zaloga bolj ali manj instantnih »feedbackov« največja. (Zakaj se mi zdi, da lezbijke ne čutijo toliko potrebe po tem?)

Ni dvoma, da poleg slabe samopodobe vso to mašinerijo dokazovanja, da kot gej nisi nič slabši, poganja ponotranjena homofobija. Ta kot nekakšen tumor proizvaja ogromne praznine, iz katerih zeva homoseksualnost, ki jo je potem potrebno prikriti in olepšati z bleščečimi dosežki. Druga plat iste zgodbe, ki jo hrani ista homofobija, je namreč prizadevanje, da bi gejevska in lezbična skupnost v svojih podobah delovala kar se da normalno, sprejemljivo, neproblematično.

Nikoli ne bom pozabil enega od fantov, ki sem ga intervjuval v raziskavi o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk. Pripovedoval je, da s partnerjem v vaškem okolju gradita hišo. Ko sem ga vprašal, kako so se na to odzvali sosedje, je rekel, da ne vedo, da sta geja. Načrtovala sta najprej zgraditi hišo, potem pokazati sosedom, da sta prijetna človeka, vredna zaupanja, šele nato sta se nameravala razkriti kot gejevski par … Tudi moji prvi vzgibi, ko sem spoznaval svojo homoseksualnost, so bili prav taki: nisem razumel, zakaj na paradah ponosa v tujini – doma jih takrat še ni bilo – paradira toliko grozljivih kreatur, v ženske preoblečenih moških, ki na našo skupnost zagotovo ne mečejo dobre luči. Mar se ljudje res ne morejo za parade obleči normalno? Moj bog, saj bodo ljudje mislili, da smo vsi taki!

Podobne popadke sem imel že kot otrok. Takrat sem ugotovil, da je Jugoslavija, v kateri sem odraščal, nenormalna država – in to mi je šlo blazno na živce. Primerjal sem jo namreč z Nemčijo, ki jo je moj oče vedno postavljal na pediestal, sploh če je bilo govor o avtoradiih blaupunkt. Ampak mene ni motila tehnična zaostalost Juge, pač pa to, da vsi v Nemčiji govorijo isti jezik, pri nas pa skoraj v vsaki republiki drugačnega. In tako sem sanjaril o boljših časih, ko bomo tudi v moji državi vsi govorili isti jezik. Menil sem, da bi bilo najbolj praktično, če bi vsi govorili srbohrvaško …

 

Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

Intervju: Slavčo Dimitrov

Fašisti so žal vedno pametnejši od levičarjev Slavco Dimitrov je raziskovalec, asistent...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja