Intervju Andrej Karoli

INTERVJU

Ovce in pastirji

»Dober glas seže v deveto vas, lep pa prav v vsako, celo mojo, ki ni ne Dolenja ne Gorenja, ampak nekaj vmesnega, torej Srednja vas. Ko sem ga prvič zaslišal, se mi je ‘ugnezdil’ v uho. Njegov žametni glas, namreč. Baržunast. Poln, mehek in karizmatičen je. Ko me zjutraj prebuja, se mi resnično ni težko postaviti pokonci.« Kje ste to že brali?  

Iz nostalgije, morda zaradi primerjave med našim in njihovim delom, zaradi razbijanja oltarja, na katerega smo jih neupravičeno postavili, morda za konstatacijo napredka ali inspiracijo … vsake toliko še vedno posežem po starih Revolverjih. Številka 23/24, marec–avgust, 1997 je prinašala intervju Ortodoksni heteroseksualec. Sočen flirt Gustija Lebna z Andrejem Karolijem. In me je prešinilo. Dajmo ponoviti! Z istimi vprašanji. Po dvanajstih letih. In sva opravila. Teden, preden je v njegovih rokah pristal šesti Viktor. Tam, kjer je najbolj v elementu. Na Valu 202. Prav zares. Med vodenjem njegove legendarne petkove Popevke tedna. V živo!

Razlika med Andrejem Karolijem danes in tistim izpred dvanajstih let?

Dva otroka, lastniško stanovanje (samo še 93 obrokov), javni uslužbenec zavoda, ena boleča zdravstvena izkušnja, drugače pa ni kakšne ekstremne razlike.

Popevka tedna je bila takrat glavna.

Zdaj urednikujem glasbenemu uredništvu, popevka je še vedno z mano, kot tumor, ki se ga ne moreš rešiti. (Saj ne da bi se ga hotel.) Če je bilo pred 12-imi leti 70 odstotkov mojega dela povezanega z glasbo, jih je zdaj 95. Tistih 5 pa rezerviram za sredina jutranja vodenja.

Kako si doživljal intervju z Gustijem Lebnom?

Sedela sva čez cesto, takrat je bil tam Central, v kleti takratnega hotela Turist, današnjega City. Ne vem, kot samo še en intervju.

Ker bere se kot flirt.

Z njegove strani po mojem mnenju ja. Ampak jaz se verjetno v tistem trenutku nisem zavedal tega. In tudi po mojem ni bil tako očiten.

Kaj poslušaš, ko si svoj privatni DJ?

Še vedno prevladuje R&B in hip hop muzika, ki pa se je v 10-ih letih blazno spremenila. Postala še bolj dominantna, kot je bila takrat, govorim predvsem o ameriškem tržišču. Je pa res, da se v zadnjih dveh letih spet bolj nagibam k roku. Vse, kar ima vsaj dve kitari ali eno zelo našponano kitaro, je v mojih različnih digitalnih predvajalnikih. Mogoče je to neka logična demografska posledica, ker počasi rinemo proti štirici, je pa res, da je bil trg v nekem trenutku prenasičen z R&B-jem. Še vedno sem eden tistih, ki pri glasbi absolutno prvenstveno posluša besedilo.

Barry White …

… saved my life, je refren komada Love Unlimited benda Fun lovin’ criminals, ki je hvalnica glasbeni zapuščini Barryja Whitea. Njega ni več, takrat je še bil. Drugače pa absolutno prepis izjave izpred 10-ih let. Še posegam po njegovi zapuščini. So momenti, ko ni drugega, kot Barry White.

Grimski nimajo nobene zveze z Grimsom, upam.

Ja, končno nekaj dobrega s črkami, ki sestavljajo priimek Grims.

Michael Jackson je tudi že skoraj mrtev.

Z razliko, da je napovedal zadnji povratek. Mu skoraj verjamem, da bo res zadnjič. Serija koncertov v Londonu, kar se evropskega dela sveta tiče. Če gledam samo, kar je naredil v zadnjih 8-ih letih, vizualno in glasbeno, je zame spaček kljub svoji izjemni zapuščini. Na vsak način je hotel biti v koraku z aktualno produkcijo, kar mu ni uspelo, ker to ni to. S takšnim pedigrejem, kot si ga je naredil v svoji 40-letni karieri, mu res ne bi bilo treba posegati v vse sodobno glasbeno izrazoslovje. Vse stvari, ki so se vmes zgodile, so samo še potrdile, kar sem rekel pred 10-imi leti. Sem zelo odprt, netabuiziran, kar pa zadeva seksualno suženjstvo ali pedofilijo, tu pa je meja moje tolerance na ničli.

Se še vedno izogibaš diskotek?

Saj jih ni oz. so klubi, ampak klubska ponudba mi nekako ne sede.

Centrala ni več, diskoteke se bolj ali manj spreminjajo v neke prostore tematskih zgodb. Prostor ne narekuje teme, ampak zgodba, ki se bo zgodila, narekuje prostor.

Ni družinsko življenje tisto, kar te odvrača?

Ne, ne. S Suzano se včasih ujameva, da hodiva ven manj, kot bi lahko. Čeprav bo zvenelo poceni, nama je najlepše doma. Res. Ker je čez dan vse tako našponano, da si ne želiš drugega, kot biti od poznega popoldneva do zgodnjega večera doma z otrokoma. Ko gresta spat, pa še malo sam s sabo oz. sama s sabo.

Si kdaj v teh zadnjih 12-ih letih uspel iti v nedeljski K4? V starem intervjuju namreč praviš, da še nisi bil v nedeljski Štirki.

V zadnjih letih ne, ampak kmalu po tistem intervjuju sem bil dvakrat. In mi je bilo fajn. Pogled na občinstvo je sicer drugačen, scena je drugačna. Bil pa je samo še en večer.

Kako dojemaš evolucijo vzdušja okrog homoseksualnosti pri nas?

Kot laični opazovalec tega časa. Pred 12-imi leti se mi zdi, je bilo vse bolj spontano. Istospolne družbe takrat še niso bile toliko ekstrovertirane. Niso tako težile, v pomenu težiti k nečemu. K priznavanju, enakopravnosti. In širša družba ni bila »obremenjena« s temi družbami, ker v družbeni krajini ni bilo toliko govora, pisanja. Stvari so se odvijale, niso pa bile toliko prezentne navzven, kot so postale, recimo, v zadnjih petih letih. Od zakona o registraciji so bili, po mojem prepričanju, vsi revolti druge strani vsaj toliko nerazumljeni, kot hotenja istospolnih partnerjev po enakopravnosti. Problem je, da ne na eni strani ne na drugi ni posameznikov, ki bi na kmečki način povedali, zakaj nekaj ni narobe. To je mogoče rahlo boljši, ne pa nujno zadnji možen način, da bi prišlo do večjega sobivanja. Ko pa nekdo javno izraža svoje želje in zahteve, je psihološka posledica, da druga stran stopi v bran nečesa, česar je vajena. Ne razmišlja, ali je narobe ali prav, naravno ali ne, ampak je samo navajena.

Kako oboji nerazumljeni?

Nerazumljeni v smislu, da se niso ne eni ne drugi dali prepričati, da bi sploh razmišljali na način, da nekaj ni narobe. Čisto politično: imaš konservativo in liberalo. Konservativci so v tem primeru good guys, ker konservativec bo takoj rekel ne. Liberalec bo cincal, držal figo za hrbtom, zraven pa bo delal digitronček. Razlika je sicer tudi v tem, da konservativcu ni treba kalkulirati, ker je njihova baza bolj fiksna kot liberalna. Prepričani so, in govorim o promilih konservativcev, ki so se skozi družbeno revolucijo liberalizirali. Na liberalnem polu pa je precejšnja fluktuacija. Baza liberalcev je zelo preračunljiva. Vedno gre tja, kjer je več inkoma.

Ena in druga stran, misliš pro gej in proti gej?

V bistvu je trikotnik, ki se skozi leta suka. Na eni strani so vedno aktivisti, nasprotni pol pa je sestavljen iz 4-letnega cikla. In hudič je, ko se o primarnih stvareh pogovarjaš vedno znova na različne načine. Še vedno mislim, kot pred 12-imi leti: osebna izkušnja je zame je tista, ki lahko privede ali k čaščenju ali k sovražnosti. A priori strinjati se ali ne z nečem, s čimer nimaš izkušenj, samo zato, ker to počne okolje, to je zame drobnica, ovce, beeee! Gremo na pašo! Odvisno je samo, kdo je tisti dan pastir. Problem je torej pastir, ne toliko ovce.

Med tvojimi prijatelji sta bila pred dvanajstimi leti gej in lezbijka.

In sta še oba.

Jih je kaj več?

Prijateljev ne, več znancev, kolegov, javnih osebnosti, ljudi, s katerimi sem v stiku in ki so se mi razkrili. Kakih 300 odstotkov več.

Zakaj ni slavnih razkritij pri nas?

Zakaj bi pa bila?

Ker bi slavni lahko veliko pripomogli k pozitivni družbeni klimi, in bi bilo tistim, ki se bojijo, lažje, ker …

Ok, ok. Razumem. Podvprašanje: če nekdo ve za nekoga »slavnega«, da je istospolno usmerjen, in je ta, ki ve, aktivist nečesa, a je kdaj vprašal »slavnega«, če bi se razkril za stvar?

Sprašuješ, zakaj ne vprašam Maria, če bi se razkril?

Javno osebnost. Estradnika. Politika. Nekoga, ki je »household name«.. Razumem željo, ker imam izkušnjo s svojo depresijo. Mene so vprašali, poklicali so me s POP TV-ja, in sem povedal, da sem doma, ker okrevam zaradi depresije. Naredili so prispevek, in ko je bil objavljen, se je vsul plaz ljudi, posameznikov, združenj, ki so me nenadoma začeli trepljati, češ, kako fino, da je javna osebnost povedala, da depresija ni bavbav.

Nikoli nisem pomislil, da bi se izpostavil za stvar. Šele potem sem spoznal, da obstaja v Sloveniji 15 društev, ki se ukvarjajo s tem.

Problem Maria ni problem pravice do klozeta. Vsak ima to pravico. Jezi me, ker ima možnost in moč pomagati, pa tega ne naredi, čeprav izkušnje iz tujine kažejo, da v svetu estrade še nihče ni propadel zaradi razkritja. In besen sem, da nam nenehno prodaja zgodbo o varovanju svoje zasebnosti, pri čemer nam v Jani redno prodaja reportaže svojih zasebnih potovanj, v Spet doma pa goste sprašuje skoraj izključno zasebne stvari. In vso oddajo povsem nepotrebno blefira heteroseksualnega moškega.

Prvoosebno razkritje javne osebnosti pri nas, za katero skozi medije ves čas namigujejo, da je ali ni … Ne vem, če bi bilo tako razkritje pozitivno za kogarkoli. Možne reakcije: kar zadeva urbane populacije, bi večina rekla: »Itak, saj vemo!«, majhen odstotek: »Itak, saj vemo, bravo!«, en del bi samo skomignil z rameni. Majhen del: »Saj smo vedeli, samo o tem se pa ja ne govori.«, še manjši: »Bljek!« in že manjši (šepetaje): »Kaj pa je to gej?«. Ne se slepiti. OK, javna osebnost gre iz omare, a si predstavljaš medijsko gonjo? Še Ciciban bi hotel intervju z njo.

Morda, ampak potem ne bi bilo več sredstva za poniževanje. Pa ni potrebno ničesar reči, lahko gre na Viktorje s fantom.

Pred leti je bil tam »moment«.

In reakcijo publike sem dojemal kot odobravanje, kot katarzo.

Našo katarzo. Ploskali smo, vsi!  Super! Tisti »nič bat« na Viktorjih pred leti, tisti dve besedi sta bili več kot da bi snemali dokumentarec o njem. Ampak, ko vržeš kost, hoče folk zrezek. T-bone, medium rare. Ko se aktivisti pogovarjate, a greste globoko v vse možne posledice takega razkritja, v kožo nekoga, ki bi potem morda celo zavestno postal portparol za stvar.

Nobena zvezda še ni ugasnila od razkritja. Ni pa preprosto.

Ko gre za kakršno koli osebno stvar, premalokrat pomislimo: »Pizda, to je kljub vsemu samo človek.« Vse te notranje zadeve, ki jih on ne bo izražal … ali je vredno? Ker takrat, ko je najhuje, človek postane egoist. In se ti jebe za stvar. Ne moreš drugače, jebe se ti za stvar, da se ti bolj ne more.

Jezi me, ker je utelešenje imperativa: »Lahko obstajaš, če si tiho.« Čas je že, da nekdo prebije ta zid. Sestre niso.

Niso, ker jih niso dojemali kot istospolno usmerjene, ampak kot …

… kot neke zabavne figure …

… ki pa so, mogoče nezavedno, stvari naredile več škode kot koristi. Moram reči, da me je včasih, ko so fantje nastopali v drugih vlogah, njihov način javnega pojavljanja motil. V smislu: »Pismo, ne se igrat, ker je nekdo lahko zaradi tega na slabšem.« So trenutki, ko razmišljam o tem, in razmišljam o izbrisanih, in ko dam na tehtnico, se mi zdi vse isto. Pa fak, ne moremo tako naprej! Ali je življenje eden mimo drugega, kot ga živimo zdaj, res toliko slabše, kot sobivanje. Včasih, ko je človek utrujen, in vsi smo včasih utrujeni, si reče, pustimo pri miru. Mi smo tu, oni tam. Sicer mislim, da nek evolucijski napredek je. Kakorkoli obrneš se je v zadnjih 40-ih letih veliko spremenilo.

40 let je od uporov v Stonewall Innu.

Stonewall je ZDA. Imaš pri nas Stonewall?

Imaš. Leta 2001 Galerijo in Braneta Mozetiča.

Razlika med medijsko pokritostjo Stonewalla in pokritostjo Mozetičeve Galerije je velika.

Tudi Galerija je bila dobro pokrita, ker je vodila do prve parade ponosa.

Parada. Tu pa imamo ljudje največ težav. Za sobivanje nepripravljeni heteroseksualci imajo težavo, da nekdo javno izraža svoje življenje. Zakaj bi vi morali imeti parado, ker se imate radi. Tudi mi se imamo radi, pa nimamo parade.

Imate jih, vsak dan imate parado na ulici, kjer se lahko držite za roke in poljubljate, brez strahu, da bi kaj priletelo.

Ampak o tem ne pošiljamo sporočil medijskim hišam.

Za valentinovo jih pošljete. Veliko. In tudi javno se poljubljate. Organizirano. Množično.

Evo, vidiš, nisem pomislil. In mi je totalno logično. In po mojem bi še kak manj toleranten tako razlago razumel. Saj res, za jebeno valentinovo …

Ponavljam vprašanje iz starega intervjuja: kaj bi se zgodilo, če bi ti izpovedal ljubezen, ki pa je (skoraj) nujno povezana s (homo)seksualnim interesom?

Kako drugače, kot prijazno zavrniti in povedati, da mi ljubezni ne manjka. In recimo, da je to že dovolj, da razumen predlagatelj razume. Bi pa najverjetneje odgovoril tudi, da nimam istospolnih afinitet. Ajde, da ne bodo rekli, da sem poln samega sebe, 95-odstotno sem prepričan, da bi zelo mirno reagiral.

5 odstotkov pa puščaš možnosti za en hiter blow job?

Ne, ne. 5 odstotkov prepuščam načinu, kako bi mi bilo povabilo posredovano. Kar zadeva spolnosti ostajamo pri naslovu.

Kaj, če bi se te kak peder lotil nasilno?

Bi se verjetno odzval nasilno oz . samoobrambno.

Se je po tvojem družbena klima radikalizirala?

Ja, oziroma vse je javno, in morda imamo zato občutek, da se je radikalizirala. Ali je to res, ali se o tem prej ni toliko javno govorilo? Zdi se mi, da je javno prisotnih več mnenj, kot jih je bilo nekdaj.

Več proti?

Morda gre samo za vtis, da jih je več. Ne bom rekel, da jih je manj, ampak, tako kot tisti za, imajo zdaj tudi tisti proti enako prostora za izražanje mnenj. Pri artikulaciji enih in drugih pa je pomembna razlika. In način, kako so včasih izražena stališča proti, mislim da jih mediji ne bi smeli objaviti, ker to ni lepo. So načini izražanja, ki v javnosti nimajo kaj iskati. Ker pa živimo v jebeni potrošni družbi, se vse prodaja, tudi sovražnost. In zaradi ratingov dajejo mediji nekaterim politikom mikrofon znova in znova. Naj enkrat reče voditelj, da Jelinčiča niso povabili, ker vemo, da bo sral. In bo končal v šestih sekundah, on pa bi govoril dve uri.