Še vedno: vsepovsod nasilje

RAZISKAVA 

Raziskava o vsakdanjem življenju glbt-mladih v Sloveniji

Legebitra je bila v lanskem letu zelo aktivna na področju akcijskega raziskovanja. Poleg raziskave o nasilju nad glbt-populacijo – rezultate smo objavili v prejšnji številki Narobe – so Simon Maljevac, Anja Koletnik in Jasna Magić izvedli tudi raziskavo o vsakdanjem življenju istospolno usmerjenih mladih v Sloveniji, ki je potekala od marca do maja 2008. V raziskavo so zajeli 221 mladih lgbt-oseb do 30. leta starosti, anketiranje pa je potekalo v treh skupinah: dijaki (21%), študenti (51%), zaposleni in brezposelni (27%). V vzorec je bilo zajetih 44% gejev, 29% lezbijk, 21% biseksualcev, 5% queerov, preostali pa se niso identificirali.

V nadaljevanju izpostavljamo nekaj izbranih ugotovitev raziskave, celotno raziskovalno poročilo pa lahko dobite na društvu Legebitra (Trubarjeva 76/a, Ljubljana).

Izobraževanje

Uradni kurikulum devetletne osnovne šole v Sloveniji eksplicitno omenja spolno usmerjenost kot učno temo le enkrat. V petem razredu osnovne šole naj bi učenci in učenke pri predmetu Družba spoznavali razlike med ljudmi, ki jih obkrožajo. Vendar pa učbeniki za omenjeni predmet ne omenjajo spolne usmerjenosti. Sklepamo lahko, da se homoseksualnost kot tema razprave pri pouku pojavlja sporadično in nesistemsko. To odsevajo tudi rezultati raziskave: 52% vprašanih dijakov je zatrdilo, da se o homoseksualnosti v šoli niso pogovarjali, 9% se jih ne spomni, da bi o tem govorili v šoli, dobrih 36% pa, da so o tem govorili bolj malo. To pomeni, da dobrih 97% vprašanih dijakov, ki so bili v povprečju stari 17 let, do takrat v procesu izobraževanja o homoseksualnosti v šoli ni slišalo ničesar ali zelo malo.

Tudi zadovoljstvo z dostopom do informacij o homoseksualnosti v šolah in na fakultetah ni visoko. V povprečju je 81% vprašanih dijakov in 75% vprašanih študentov nezadovoljnih z dostopom do informacij o homoseksualnosti v kontekstu šole, ki jo obiskujejo. Večina dijakov in študentov tudi ni zadovoljna s šolskim sistemom podpore za istopolno usmerjene posameznike. Dobrih 26% dijaške in študentske populacije je zatrdilo, da šolski sistem ne nudi sploh nikakršne podpore istospolno usmerjenim mladim (slika 1).

Nasilje v šolah

Raziskava je pokazala, da dijaki in dijakinje zaradi svoje spolne usmerjenosti pogosteje doživljajo nasilje kot študentke in študenti. Predvsem srednje šole so zato nevaren prostor za istospolno usmerjene, saj se več kot ena desetina istospolno usmerjenih dijakov in dijakinj pogosto srečuje z nasiljem zaradi svoje spolne usmerjenosti, več kot 35% vprašanih dijakov pa ima vsaj eno izkušnjo nasilja zaradi svoje spolne usmerjenosti v šoli. Na fakultetah ima tako izkušnjo skoraj 11% glbt-študentk in študentov.

 Geji so edina identitetna skupina, ki je v šolskem prostoru doživela fizično nasilje sošolcev zaradi svoje spolne usmerjenosti – 10% vprašanih gejev je poročalo o tem – medtem ko so preostali izpostavljeni verbalnemu in neverbalnemu nasilju. (tabela 1)

Akterji nasilja v šolah in na fakultetah pa niso zgolj sošolke in sošolci – čeprav v večinskem deležu so – pač pa tovrstno nasilje lahko izvajajo tudi učitelji/ice in profesorji/ice. Skoraj 9% vprašanih dijakov in 3% vprašanih študentov je že izkusilo vsaj en primer verbalnega nasilja, ki ga je zaradi njihove spolne usmerjenosti izvajal učitelj/ica oziroma profesor/ica.

Zaposlovanje

Med zaposlenimi respondentkami in respondenti, ki so sodelovali v raziskavi, je bilo skoraj 31% razkritih pred vsemi ali večino svojih sodelavk in sodelavcev, preostali pa niso razkriti ali pa so razkriti le pred nekaterimi sodelavci in sodelavkami. Tuje raziskave kažejo, da do psihičnega nasilja na delovnem mestu prihaja redkeje, če so geji in lezbijke na delovnem mestu razkriti. A tu trčimo ob začaran krog: bojazen pred potencialno diskriminacijo ali izključevanjem namreč sili glbt-osebe v skrivanje svoje identitete. Začaranost tega kroga je še toliko bolj resnična, če delodajalec jasno ne zagotovi, da homofobija in podobne oblike nasilja niso dovoljene v delovnem okolju. Eden od respondentov je tako zapisal: »Ker sodelavci ne vedo za mojo spolno usmerjenost, me tudi ne žalijo. Če bi pa vedeli, potem pa ‘bog mi pomagaj’«. Raziskava je pokazala, da je 34% mladih zaposlenih na delovnem mestu zaradi svoje spolne usmerjenosti že doživelo nasilje – večinoma neverbalno – ali pa so bili zaradi tega diskriminirani.

 Prosti čas

Prostočasnih aktivnosti, namenjenih gejem in lezbijkam, ni veliko. Nevladne organizacije LGBT si sicer prizadevajo z organizacijo pogovornih skupin, poletnih in zimskih taborov in podobnih aktivnosti, a ugotavljajo, da je v zadnjih letih internet prevzel osrednjo socializacijsko vlogo (tabela 2). Forumi, internetna komunikacija in posebni internetni portali, namenjenih glbt-osebam so tako postali pomembna in zelo živahna točka družabnega življenja v glbt-skupnosti. Raziskava je pokazala, da tovrstne virtualne prostore redno ali občasno obiskuje dobrih 67% vprašanih mladih.

Internet je tudi poglavitni vir informacij o homoseksualnosti. Skorajda vsi (96,4%) vprašani najraje dostopajo do informacij o spolni usmerjenosti preko interneta, čeprav je ta podatek lahko tudi odsev dejstva, da je pričujoča raziskava potekala prav prek interneta. Hkrati se proporcionalno največji delež – skoraj 69% vprašanih – ne udeležuje ali pa le redko udeležuje tematskih večerov in klubskih zabav, ki so namenjene glbt-osebam. Po drugi strani pa so respondenti izražali relativno visoka zanimanja za posamezne potencialne aktivnosti. Glede na rezultate, bi večina svoj prosti čas najraje preživela na gejevski in lezbični zabavi (navkljub temu da se večina obstoječih gejevskih in lezbičnih zabav praviloma ne udeležuje), sledijo ogled filma, predavanja na različne teme in podobno.

Uporaba alkohola in drugih drog

Raziskava je zabeležila relativno visok delež uporabe drog med istospolno usmerjenimi mladimi. Medtem ko dobrih 36% vprašanih nikoli ne poseže po drogah, je skoraj 64% vprašanih že poseglo po drogah – v večini primerov je šlo zgolj za poskus, medtem ko 6,5% vprašanih poroča, da uporabljajo droge, predvsem marihuano. Skoraj 68% vprašanih je že poskusilo marihuano, 32% party droge (extacy, speed ipd.), skoraj 3% vprašanih pa je že poskusilo heroin (slika 2).

 Večina, skoraj 88% vprašanih, alkohola ali drog ne uživa zaradi preseganja lastnih strahov in dvomov glede svoje spolne usmerjenosti ali pa ga s tem namenom uživa redko, medtem ko ga 12% vprašanih vedno ali pogosto uživa prav s tem namenom. Podrobnejši pogled med tiste, ki alkohol in/ali droge uživajo zaradi dvomov in strahov, povezanih s svojo spolno usmerjenostjo, pokaže, da se uporaba alkohola ali drog z omenjenim namenom zniža po 26. letu starosti, torej v času, ko je posameznikova spolna identiteta večinoma oblikovana in z njo niso več povezani dvomi.

Uporaba alkohola ali drog lahko prispeva tudi k »taljenju« strahu pred razkritjem. Eskapizem je namreč ena od oblik upravljanja s stigmo. 24% vprašanih je potrdilo, da alkohol in droge vedno ali pogosto prispevajo k temu, da lažje in hitreje naredijo razkritje.

Družina, prijatelji in razkritje

Kot so pokazale že druge domače raziskave, tudi raziskava o mladih potrjuje, da je več glbt-oseb razkritih pred mamo (58%) kot pa pred očetom (42%). Skoraj 5% gejev in 2% lezbijk zaradi razkritja nimajo več stikov z družinskimi člani (tabela 3). Skoraj 68% vprašanih se pred svojim razkritjem s starši ni nikoli ali pa zelo redko sproščeno pogovarjala o istospolni usmerjenosti. Ta dežel še po razkritju zmanjša – a še vedno je med respondenti in respondentkami skoraj 56% tistih, ki se s svojimi starši o istospolni usmerjenosti ne pogovarjajo oziroma se pogovarjajo redko. Raziskava je pokazala, da tisti, ki se pred razkritjem niso uspeli sproščeno pogovarjati o (isto)spolni usmerjenosti s svojimi starši, tega v večini primerov ne uspejo niti po razkritju. Hkati je nekaj več kot 52% vprašanih izrazilo nezadovoljstvo s poučenostjo svojih staršev o homoseksualnosti. Le 16% lgbt-oseb je bilo zadovoljnih z informacijami, ki so jih njihovi starši imeli o homoseksualnosti.

 Prijateljski krog še naprej ostaja kontekst, v katerem glbt-osebe najprej naredijo razkritje. 83% vprašanih v raziskavi je prvo razkritje naredilo pred prijatelji in v večini primerov – v skoraj 88% – razkritje na prijateljstvo ni vplivalo negativno.

Pojavnost nasilja

Na osnovi statistične analize pojavnosti različnih oblik nasilja v šoli, na delovnem mestu, v družini in med prijatelji raziskava kaže, da v povprečju skoraj 5% vprašanih pogosto doživlja nasilje, skoraj 17% je med prijatelji, v družini, šoli ali na delovnem mestu nasilje doživelo enkrat ali nekajkrat, večina, nekaj več kot 79% vprašanih, pa nima izkušnje nasilja v omenjenih kontekstih. Pri tem je potrebno opozoriti, da v raziskavi niso spraševali po pojavnosti nasilja na javnem mestu s strani neznancev – to je namreč po podatkih drugih domačih raziskav najpogostejša oblika nasilja, ki jo doživljajo glbt-osebe.

V štirih analiziranih kontekstih družina pri vseh pojavnih oblikah nasilja izstopa kot tista institucija, kjer glbt-osebe najpogosteje in največkrat doživljajo nasilje. Tako je skoraj 35% vprašanih vsaj enkrat, lahko pa tudi večkrat ali pogosto doživelo psihično nasilje v družini. Skoraj 43% vprašanih je doma izkusilo neverbalno nasilje, slabih 5% respondentk in respondentov pa tudi fizično nasilje, povezano z njihovo spolno usmerjenostjo. Če družino torej primerjamo s prijateljskimi mrežami, šolskim sistemom in trgom delovne sile, je ta družbena institucija najmanj prijazna glbt-osebam. Še več: tovrstno nasilje praviloma ni prepoznano kot problematično in pogosto se zdi, kot da imajo starši in drugi vso pravico nezaželeno spolno identiteto spraviti nazaj na ustavljene in družbeno zaželene tire (slika 3).

Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

Uvodnik: O izbiri

Konec maja je v Ljubljani na Filozofski fakulteti gostovala sociologinja Judit Takács,...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja