Brane Mozetič, Nedokončane skice neke revolucije, Škuc-Lambda, 2013.
Zadnja pesniška zbirka pesnika, pisatelja, publicista, prevajalca, organizatorja in potnika Braneta Mozetiča je obračun z vsemi revolucijami in nategi, ki jih je doživel pesniški subjekt – seveda avtor sam – rojen na pragu 60-ih. Osebno še naprej ostaja politično. Tisti, rojeni v približno istem obdobju, zlahka prehodimo pot, ki jo orisujejo te pesmi v prozi. In tisti, ki smo del lgbt-gibanja, se zlahka identificiramo s pesnikovo odrinjenostjo, ki ni le odsev nenaklonjene in nenačelne družbe, ampak slednjič postane njegova prekaljena, samosvoja drža.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Pogovor z Branetom Mozetičem
Koliko pesniških zbirk si izdal, in kako velika je razlika med prvo, ki je izšla v samozaložbi in se mi zdi precej eksperimentalna, in zadnjo, ki je trpka, življenjska?
Rekel bi, da štirinajst in vse so le stopničke iste poti … gotovo pa pri 20-ih človek nima kaj življenjskega povedati … Je bil pa tedaj tudi čas igre, eksperimentov, tisočih možnosti. Bil je nekako pravi čas za radovedno mladost.
Prevajal si veliko francoskih avtorjev in tudi avtoric, denimo Arthurja Rimbauda, Jeana Geneta, Michela Foucaulta, Nicole Brossard in sodobno francosko poezijo. Kateri pesniki/ce so vplivali nate?
Verjetno vsi po malem, je pa res, da sem si vse sam izbral in da že izbira govori tudi o meni. Nikoli me ni zanimalo prevajati neke otrobe, recimo zaradi denarja ali prestiža ali mode.
»Zato sem v samoti začel izrisovati skice upora.« Kje je nastajala zadnja zbirka, na katerih od tvojih številnih potovanj in/ali rezidenc?
Večina knjige je bila napisana v rezidenci na Danskem, čeprav sem imel grob načrt že prej. Je pa res, da najlaže pišem odmaknjeno od doma in od tukajšnje stvarnosti. Glavnina mojih knjig je nastala v tujini. Navedeni upor pa se bolj nanaša na moje celotno življenje in delo …
Si razočaran, ker smo hodili na Roško, protestirali, naivno verjeli v demokratično državo, lani spet vstajniška gibanja … Kaj sta k 30-letnici glbt-gibanja doprinesla nova država in pa EU?
Ja, v bistvu me je sram, da sem sodeloval pri tem zgodovinskem nategu. Ponosen pa sem, da je gibanje vse to zaobšlo, šlo je svojo pot naprej, nihče ga ni sprivatiziral, izčrpal, uničil. Zato gibanje po 30-ih letih ni v krizi, temveč se lahko ponaša s pestrostjo in z izjemnimi uspehi ter dosežki npr. filmski festival, založništvo, teorija, literatura, številni politični in socialni projekti, tudi klubsko življenje, publikacije … Morda so vse to razmeroma majhni projekti, so pa zagotovo dosti kvalitetnejši od podobnih v evropskih lgbt-središčih. Ne vem, kaj je doprinesla k temu država, morda le sledenje EU napotkom.
V eni od pesmi omenjaš, da se danes vsi borijo za družine in poroke. Je tvoja zbirka slava individualizmu 70-ih in 80-ih?
Niti ne individualizmu, saj morda tedaj še ni bil tako močan, pač pa prej ne-patriarhatu. Družina še vedno potrjuje patriarhat, je oblika patriarhata. Morda bi bilo bolje iskati drugačne oblike in iskati prav v 70-ih, ker tedaj se je porajalo veliko idej o drugačni ureditvi družbe. Gotovo pa imam tudi osebne razloge, saj sem odraščal bolj v matriarhatu in nekako mimo družine.
»Brane, pišeš tako lepe pesmi, a zakaj moraš tako poudarjati gejevstvo?« se sprašujejo nekateri. Kaj jim odgovoriš?
Kot pesnik sem bil pri nas najbolj zanimiv konec 80-ih in v začetku 90-ih, zanimiv prav zaradi gejevstva, kasnejše poglede pa je moja odkritost začela motiti. Postali so tako tolerantni, da so jim postali najljubši tisti lgbt, ki svoje usmerjenosti ne kažejo oziroma ne poudarjajo. Stopili so 50 ali 100 let nazaj, v čas devize »o tem pa res ni treba govoriti«, ki mi jo je kot preprosta ženska dolgo nazaj servirala že moja mama. (Smeh.) Obenem pa sem drugod po svetu zanimiv prav zaradi gejevstva. Nekateri na zahodu sicer govorijo o post-lgbt-družbi, a ne glede na poimenovanje, vedno bo obstajala potreba po literaturi, ki prikazuje ljubezen do istega spola. Kdor te potrebe ne čuti, še ni razčistil s svojo usmerjenostjo, še ni spregovoril, to pa pomeni, da je mutast in njegov seks je še vedno »mutasti greh«.
Počneš zares veliko stvari, pišeš prozo, poezijo, otroške slikanice, prevajaš, organiziraš prevajalske delavnice, izdajaš knjige … Kaj bi v tem trenutku najbolj izpostavil?
V bistvu se vidim v vsem tem in vse te dejavnosti so nekako zaokrožene, težave s katalogiziranjem imajo predvsem drugi. Že od vekomaj sem bil za lgbt-aktiviste bolj pesnik med aktivisti, torej ne pravi aktivist, za pesnike in literate pa sem bil bolj aktivist med literati, torej ne pravi pesnik, moja poezija ni čista poezija, pač pa je zamazana z aktivizmom, z militantnostjo, včasih celo s seksom, ki v tej deželi še vedno ni vstopil v poezijo. Če bi bil omejen na Slovenijo, bi verjetno že davno omagal, tako pa največ energije dobim s sodelovanjem s tujino, s katero se da delati tudi brez osnovnega znanja psihiatrije.
Je torej zgolj iluzija, da bi psihiatrijo lahko nadomestili umetnost, znanje, radovednost in nekako dvignili, ali pa vsaj razburkali to slovensko okolje? Po drugi strani pa slišimo, da Slovenke in Slovenci premalo zaupajo sebi ali pa ne podprejo zares sposobnih, ampak raje stokajo in se devajo v nič …
Najbolj komodno je živeti v brezdelju, na plečih drugih, tarnati in seveda zatolči vsakega, ki bi rad dokazal, da se da živeti tudi drugače. V takem okolju je takim posameznikom težko, ker nimajo nobenega zaledja, zato vzdušje vse bolj tone. Molčeči, nedejavni, neustvarjalni ljudje so le cestni prah, ki ga nosi veter – ali pa postanejo hrana za topove.
Je kakšna razlika med uporom nekoč, denimo, gibanja v 60-ih, 70-ih in 80-ih, in danes, ko je oblast, kot pravimo, vse bolj foucaltovsko razpršena in kapitalizem vse bolj neulovljiv? In kako se to odraža v poeziji?
Tedanji upor je imel neko vizijo sveto, ideologijo za sabo, bil je miroljuben, dotikal se je spremembe sveta, sedanji upori se dvigajo iz posameznikovih eksistenčnih težav, so bolj upori iz obupa in so zato dosti bolj podvrženi manipulaciji, pa tudi uporabi nasilja in orožja, zlahka prerastejo v vojne. Duh časa seveda odmeva tudi v poeziji, čeprav se mi zdi, da še bolj previdno.
