PORTRET
Barbara Jezeršek, smučarska tekačica
Barbara Jezeršek je trmasta, vztrajna in odločna pri doseganju svojih ciljev. Čeprav je polna smeha – in ljudi okrog sebe ponavadi spravlja v dobro voljo – je tudi brez dlake na jeziku in rada pove tisto, kar misli. »Včasih sem preveč eksplozivna,« se zasmeji. Ampak vse to ji pomaga pri športu. Jezo in slabo voljo namreč sprošča na treningih, ne na ljudeh.
Enaindvajsetletna Kranjčanka je profesionalna športnica, članica slovenske smučarsko-tekaške reprezentance A. Čeprav se s tekom na smučeh ukvarja že skoraj 10 let, je šele na začetku kariere, saj v tem športu veljajo leta izkušenj in treningov. Kljub temu pa beleži že nekaj odmevnih rezultatov. Sedem let zapored je bila zmagovalka tekme na rolkah v Tržiču (2000–06), bila je slovenska državna prvakinja v mladinski kategoriji, v sezoni 2003/04 je zmagala v skupnem seštevku pokala Inter-kontinental pri mladinkah, v lanski sezoni je prvič nastopila na svetovnem prvenstvu v kategoriji do 23 let in zasedla 11. in 24. mesto. Nastopila je tudi na Tour de Ski, kjer je osvojila 48. mesto. Njen naslednji cilj je nastop na zimskih olimpijskih igrah leta 2010 v Vancouvru v Kanadi …
Ampak eden od njenih največjih dosežkov je vendarle tisti, ki se ne meri z zlatom, srebrom ali bronom. Barbara Jezeršek je namreč prva slovenska smučarska tekačica, ki svoje istospolne usmerjenosti ne skriva. Ostala je zvesta sama sebi. »Pred tremi leti sem spoznala, da sem drugačna in da moje življenje ne bo več tako, kot je bilo. Še vedno pa sem ista oseba kot prej … in na to sem ponosna. Če me kdo vpraša, mu lepo odkrito povem.«
Doma so ji predlagali, naj o svoji zasebnosti raje molči. Bali so se, kaj bodo rekli drugi. »Vem, da niso mislili nič slabega. Hoteli so me le braniti pred hudobnimi jeziki. Niso želeli, da bi bila prizadeta zaradi drugih, a osebno se ne oziram na druge ljudi. Sem, kar sem bila prej in vedno bom. Če imajo drugi probleme z mojim načinom življenja, je to v bistvu njihov problem.«
Vera v sebe
Profesionalni šport pogosto pomeni malo ali nič prostega časa. Ampak zdi se, da Barbaro to niti malo ne moti. Rezultati so tisti, ki jo spodbujajo, napake pa tiste, ki podžigajo voljo biti še boljši. In na koncu zmagati. »Na vsaki tekmi zaidem v krizo. Ampak ko mi je najbolj težko, poskušam odmisliti bolečino in iti naprej. Napore obvladujem z zahtevnimi fizičnimi in psihičnimi treningi. Še vedno se včasih vprašam, ali mi je res tega treba, pomislim, da nima smisla … Ampak takrat razum vedno prevlada in zato nadaljujem s tekmo. To je eden od najtežjih trenutkov na tekmi. Takrat, ko si že čisto brez moči in veš, da ne smeš odstopiti, takrat moraš biti psihično močan, stisniti iz sebe še zadnje atome moči in prečkat ciljno črto … pa naj bo še tako težko (smeh).« Prizna, da je že večkrat pomislila, da bi na kakšni težki tekmi kar odnehala, a meni, da je odstop nekaj najslabšega. »Raje pridem do cilja in sem zadnja, kot pa da odstopim! Vedno sem imela in bom imela vzpone in padce in zaradi tega nisem obupala. Enostavno verjamem vase in vem, da s trdim delom lahko naredim veliko. Mislim, da mi je bilo usojeno, da sem se odločila za ta šport, ali pa sem bila v pravem času na pravem mestu, kdo ve … Trenerji mi vedno pravijo, da sem rojena za ta šport in da je v meni talent, samo glavo je treba postavit na pravo mesto in trenirati kot se spodobi, pa bom dosegla vrhunske rezultate. A pot do vrhunske športnice je dolga in je mogoča le s trdim delom.«
Trenerji in sotekmovalke
»Trenerjem se nisem razkrila, sčasoma so ugotovili sami (smeh). Me pa spodbujajo in vesela sem, da je tako«. Tudi odzivi sotekmovalk, pred katerimi je razkrita, so bili pozitivni, čeprav včasih še vedno čuti nekaj nelagodja. Ampak dejstvo, da je lezbijka, je pri športu ni nikoli oviralo. Tudi sama pozna veliko profesionalnih športnikov in športnic, ki so geji in lezbijke, a so se odločili, da bodo svoje zasebno življenje obdržali zase. »To so vrhunski športniki, ki jih mediji poznajo in ne želijo, da bi drugi vedeli kaj o tem. Po eni strani jih razumem … Ampak jaz sem se odločila, da biti lezbijka ni narobe in me res ne zanimajo drugi in tisto, kar si mislijo o meni. Pomembno je, da sem osebno srečna in da me moja družina in prijatelji podpirajo na vsakem koraku. Mislim pa, da se vsi bojimo prve reakcije družbe na javno razkritje. Ampak s tem damo ostalim spodbudo, da naredijo enako. Seveda pa obstaja tveganje. Nekateri to sprejmejo, drugi pač ne. Mislim, da se istospolno usmerjeni športniki neradi javno razkrijejo, ker se bojijo da bo javnost posegla po njihovem zasebnem življenju.«
Življenje je šport
Barbara že dve leti tekmuje na najvišji, profesionalni ravni, kar je dodobra spremenilo njeno življenje. »Večino leta preživim na pripravah z ekipo, zato včasih trpi moje zasebno življenje. Kot vsak profesionalni športnik, moram ves čas posvetiti treningom in temu, da bom na tekmah kar se da najbolje pripravljena. K temu sodi še veliko odrekanja, vedno manj je časa za prijatelje, malo časa je tudi za daljše počitnice. Ko se začne tekmovalno obdobje, ni več časa za ponočevanje in zabave, takrat je moj cilj dobro trenirati in doseči čim boljše rezultate.« Ob koncu sezone si seveda lahko privošči krajši odklop od športa, ko na vrsto pridejo prijatelji, zabave in – kot v smehu doda – morda nova ljubezen, a vse to je prekrito pod velikim označevalcem: šport. »Trenutno mi šport pomeni vse in se res ne vidim drugje. Ne morem si predstavljati življenja brez njega. Po tolikih letih mi je dodobra zlezel pod kožo in je postal del mojega vsakdana. Po vsaki zmagi me želja po novih žene naprej.«
