»Jednom se i to mora dogoditi …«

BOSNA

Udruženje Q, sarajevsko društvo »za promocijo in zaščito kulture, identitete in človekovih pravic queer oseb«, od septembra 2002 počne prav to. Poleg vsakomesečnih žurk, ki jih organizira v enem redkih zasebnih klubov, kjer so lezbijke, geji, pa tudi feministke, pankerji in drugi marginalci dobrodošli, na svoji spletni strani objavlja pravne nasvete, sociološke študije ter kulturne in politične novice. Gejem in lezbijskam, ki so v bosanski prestolnici precej na slabšem od beograjskih, zagrebških in ljubljanskih queerov, pa spletni portal nudi tudi praktične nasvete za telesno zdravje in duševni mir.

 Udruženje Q je edina versko neopredeljena LGBTIQ skupina v Bosni in Hercegovini. V Sarajevu sicer obstaja tudi newagerska organizacija Logos, ki si na papirju prizadeva za »dekonstrukcijo patriarhalnega normativnega sistema«, vendar v praksi, tako pravijo prijateljice in jaz zlobno ponavljam za njimi, sistematično in nekonstruktivno molči. V tej metaforični prostorski stiski si je velika večina gejev in lezbijk zavetje poiskala v nevidnosti. V zborniku osebnih izpovedi, intervjujev, zgodb in pesmi o seksualnosti, Na-strani, ki je pri Udruženju Q izšel letos, so od enaindvajsetih sodelujočih samo trije avtorji in avtorice podpisani s polnim imenom, vsi ostali se skrivajo za kraticami in psevdonimi. Nekatera dela vizualnih umetnikov Borisa Majstorovića in Danisa Fejzića opisujejo kot homoerotična, medtem ko v gledališču in filmu, na glasbeni sceni in v literaturi ni avtorjev ali avtoric, ki bi svoje delo ali celo biografijo želeli razglašati za gejevsko ali lezbično. Razumljivo, saj sovražna izjava premiera Republike Srbske, Milorada Dodika, ki je septembra letos v intervjuju za bosansko-hercegovsko nacionalno televizijo BHT rekel, da v svoj kabinet »pedrov prav gotovo ne spušča«, še zdaleč ni osamljena.

Časopis Oslobođenje je napoved prve bosanske parade ponosa, ki naj bi bila v Sarajevu prihodnje leto okrog 28. junija, pospremil z anketo. Bosanske politike in političarke je spraševal, če bodo parado ponosa podprli s svojo udeležbo. Celo predsednica Liberalno-demokratske stranke, Lamija Tanović, ki za razliko od ostalih predstavnikov strank ne misli, da je homoseksualnost bolezen, je svojo udeležbo zanikala, saj meni, da je parada ponosa v tako konzervativni družbi, kot je bosanska, zelo preuranjeno izzivanje, »nepotrebna maškarada«. Aktivistki Udruženja Q, Svetlana Đurković in Slobodanka Dekić, sta ob tem povedali, da parade brez policijske zaščite pred »vehabijami« (člani radikalno desničarske Aktivne islamske mladine), Hordami zla in Manijaki (navijači nogometnih klubov Željezničar in Sarajevo), res ne bo. Udruženje Q je članom svojih klepetalnic in forumov postavilo enako vprašanje kot omenjeni časopis. Kar polovica anketirancev si na ulico ne upa, zato aktivistki na prvi paradi pričakujeta predvsem udeležence in udeleženke iz tujine, računata pa tudi na solidarnostno podporo domačinov, posebej ženskih skupin, ki so v preteklosti že javno podprle njihova prizadevanja. Recimo, sarajevska Fundacija CURE, ki v svojih uličnih akcijah, medijskih kampanijah, izobraževalnih programih, časopisu in programu festivala PitchWise poudarja, da je v feminizmu dovolj prostora za lezbijke, geje in druga obrobja.

Čeprav je Fundacija CURE nevladna organizacija, ki je, tako kot velika večina bosanskih ženskih nevladnih organizacij, nastala na pobudo in s finančno podporo mednarodnih ustanov, ki so po vojni od zgoraj, z bosanskega vidika pa dobesedno »iz nič«, ustvarile tako imenovano bosansko civilno družbo, jo od velike večine nevladnih organizacij ločijo njen urbano-gverilski zanos, politični angažma in kontinuiteta dela. Vse našteto in seksistični, homofobni ter nacionalistični argumenti, s katerimi anonimneži na spletnih forumih ter v nekaterih medijih skušajo diskreditirati njihovo delo, Fundacijo CURE približujejo Udruženju Q. V trenutnih bosanskih razmerah (ekonomskem in kulturnem obubožanju večinskega prebivalstva) sta boj proti homofobiji in nasprotovanje seksističnim praksam in politikam neizbežno povezana, saj oba skušata ustvarjati simbolne in konkretne »lastne sobe«, torej prostore srečevanj, kjer je mogoče odmisliti pričakovanja in strah ter delovati nekoliko bolj sproščeno. Festival ženske umetnosti PitchWise, ki je letos drugič zapored potekal v Sarajevu, je med 6. in 11. septembrom simbolično premaknil in pretesel kar nekaj prostorov.

Ker v mestu ni kulturnega centra, ki bi bil na voljo organizatorjem neprofitnih prireditev, se je Fundacija CURE morala znajti po svoje. Program je razporedila na sedem lokacij, ki so poleg študentskih in zasebnih klubov vključevale Bosanski kulturni center, Zgodovinski muzej ali Muzej revolucije (Tam je hišnik na galerijsko steno zalepil plakat s podobo ženske, ki se – kot v ogledalu – opazuje v očeh neke druge ženske, pod njima pa piše: »Product of Feminist Lesbians of Yugoslavia«. Hišnik je stopil korak nazaj in čez čas rekel, da ga plakat spominja na reklamo za Fla-vor-aid!), trg pred katedralo ter propadajočo stavbo v centru mesta, ki je svoj čas spadala pod okrilje tekstilne tovarne Ključ. Iniciatorka zasedbe, arhitektka, žonglerka in soorganizatorka festivala PitchWise, Armina Pilav, je govorila o »začasni spremembi namembnosti« in poudarjala, da za spreminjanje industrijskih prostorov v kulturne ne potrebuješ veliko denarja. V Sarajevu, ki nima ne tradicije zasedništva ne denarja, se je ta možnost, ki jo v Ljubljani dobro poznamo zaradi Metelkove, Molotova, Galicije in tovarne Rog, zdela obenem utopična in povsem izvedljiva. Tako kot parada ponosa. Občutki ob njenih napovedih nihajo med sprijaznjenim strahom na eni strani ter radostnim in norim pogumom na drugi. Oslobođenje jih je s strašno zgovornostjo zaobjelo v naslovu omenjenega članka: »Jednom se i to mora dogoditi …«.

Tags from the story
Written By
More from Tea Hvala

 Spol kot dolžnost

Interseksualnost in ideologija naravnega v slovenski medicini V sredo, 6. avgusta, sva...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja