Zapuščina 2007 – Evropskega leta enakih možnosti za vse

POLITIKA

»Enakih možnosti za vse ne moremo zagotoviti brez jasne in ustrezne zakonodaje, ki je v svojih določilih enaka za vse države članice in naslavlja vsa področja diskriminacije in enakih možnosti. Enakih možnosti za vse ne moremo zagotoviti, če Evropska unija in države članice ne zagotavljajo doslednega izvajanja zakonodaje, kjer zakoni niso samo seznam dobrih želja, pač pa podpora in osnova za varovanje dobrobiti vseh, ki so diskriminirani.«
 
 
Finatan Farrell, predsednik Socialne platforme – koalicije evropskih socialnih nevladnih organizacij.
Govor ob zaključku Leta enakih možnosti za vse.
 

 Zaključni dogodek Evropskega leta enakih možnosti za vse (ELEM), ki je 18. in 19. novembra 2007 potekal v Lisboni, se v organizacijskem smislu lahko ponaša predvsem z impresivnim številom govornikov in govornic. Zvrstilo se jih je kar 33 – od predstavnikov in predstavnic Evropskega parlamenta, Evropske komisije, portugalske vlade, sindikatov, cerkvenih in športnih organizacij do različnih socialnih evropskih nevladnih organizacij in nenazadnje nacionalnih implementacijskih teles, neposredno odgovornih za izvedbo leta enakih možnosti v državah članicah. Ravno slednji so v svojih (na)govorih posebej poudarjali vse dosežke in rezultate, ki naj bi jih dosegli v preteklem letu. Neuradni pogovori s predstavniki nevladnih sektorjev držav članic, predvsem iz Poljske, Romunije, Latvije in Portugalske, pa so zarisali nekoliko drugačno podobo tega leta. Marsikdo je namreč kritično ocenil delovanje svojega nacionalnega implementacijskega telesa. Omenjali so različne pritiske in predvsem selektivno prioritiziranje določenih osebnih okoliščin na račun drugih.

Konec Leta enakih možnosti za vse sovpada s pripravo nove evropske protidiskriminacijske zakonodaje, s katero želi Evropska komisija končno jasno prepovedati diskriminacijo na osnovi vseh šestih osebnih okoliščin na vseh področjih življenja, ne samo na področju zaposlovanja, ki je bilo v zadnjih letih posebej izpostavljeno. To iniciativno Evropske komisije sta na zaključni slovesnosti poleg Fintana Farrella pozdravila predvsem Patricia Prendivillie iz ILGA-Europe in Trevor Phillips, predesednik Komisije za enakosti in človekove pravice v Veliki Britaniji. Za razliko od večine preostalih govorcev in govornic so Farell, Prendiville and Phillips nagovorili ključne akterje, oblikovalce politik in javnih mnenj. Opomnili so jih, da brez politične volje in kontinuiranega delovanja proti diskriminaciji Evropsko leto enakih možnosti lahko kaj hitro zbledi v poplavi nerešenih vprašanj in izzivov, s katerim se spopada nova Evropska unija.

Eden od projektov, ki ga je finančno podprla pobuda ELEM, je bil 3. kongres socialnega dela, ki je potekal med 10. in 12. oktobrom 2007 v Mariboru in je vključeval tudi nekaj razprav o istospolni usmerjenosti. Kongres je med drugimi otvorila Suzana Tratnik z naslednjim govorom:
 
Spoštovane udeleženke, spoštovani udeleženci!
 
Pred kratkim sem prebrala, da pisanje in pripovedovanje zgodb pomeni osmišljanje samega življenja. Moje delo, ki je zlasti pisanje, že tako pomeni pripovedovanje zgodb. Z zgodbami se ukvarjam tudi, ko pišem eseje ali prevajam zgodbe drugih. Tudi kot dolgoletna aktivistka lezbičnega gibanja pripovedujem zgodbe, tako zgodbe posameznic kot zamolčano zgodbo lezbične skupnosti.
Pozivu, da v okviru Leta enakih možnosti postanem eden od Obrazov leta, sem se seveda odzvala. Seveda s svojo zgodbo o tem, kaj počnem, in da sem tako pisateljica kot prevajalka, lezbijka, aktivistka in organizatorka številnih kulturnih dogodkov. Da ne znam biti eno brez drugega. Da molčati o svoji pomembni lastnosti torej lahko pomeni samo molčati o sebi. V življenju so me velikokrat prepričevali, da sta molčanje in prikrivanje koristna in pripovedovanje škodljivo, tudi in celo nevarno. Tega ne verjamem. Če so me pred čimer koli opozarjali, potem sem vedela, da to že mora biti pomembno zame. Če bi molčala, da sem lezbijka, moje zgodbe ne bi bile vredne veliko. Predvsem pa – ne bi bile moje. 
Tudi vam želim uspešno, ustvarjalno in konfliktno izmenjavo zgodb.

Slovenski delegaciji, ki je izvajala projekte ELEM v Sloveniji, v Lizbono ni uspelo pripeljati nobene od napovedanih govornic – ne Suzane Tratnik ne Faile Pašić. V Lizboni so le na kratko predstavili projekt Zavoda za usposabljanje Janez Levec – Festival »Igraj se z menoj«. Ne glede na cilje in dosežke projekta, ki je še kako potreben v slovenski družbi, pa ne morem mimo pomisleka, kako je ta projekt sploh prejel sredstva iz proračuna ELEM, saj so nacionalni kriteriji v razpisu novembra 2006 jasno poudarjali, da morajo izbrani projekti uravnoteženo vključevati vseh šest osebnih okoliščin. Na kakšen način je ta projekt vključeval spolno usmerjenost, mi ni znal razložiti niti izvajalec sam.

Spolna usmerjenosti kot ena od šestih osebnih okoliščin je »mešala štrene« tudi mnogim drugim predstavnikom nacionalnih implementacijskih teles držav članic. Kljub temu da je kar 21 nacionalnih delegacij vključevalo predstavnike GLBT organizacij, je ob pogledu na razstavni prostor z materiali, ki so nastali v okviru pobude ELEM, postalo še kako jasno, da je bila istospolna usmerjenost v izbranih projektih slabo zastopana ali sploh ni bila.

Ne verjamem, da je dvodnevna svečana creme-de-la-creme prireditev primeren prostor za ocenitev resnične zapuščine Leta enakih možnosti za vse, njegovih rezultatov in šibkih točk, na katerih bi se morali učiti. Ampak ta vlak je že odpeljal mimo, saj je zdaj vsa pozornost usmerjena v leto 2008 – Evropsko leto medkulturnega dialoga.

Tags from the story
Written By
More from Jasna Magić

Spet »Vsi drugačni – vsi enakopravni«

AKCIJA Ozadje Evropska kampanja »Vsi drugačni – vsi enakopravni«, ki jo je...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja