Intervju: Simon Maljevac

Stremeti moramo k razširjanju varnih prostorov

Iz notranjega dvorišča na Trubarjevi 76a sem tokrat vstopil v nov prostor, ki predstavlja razširitev pisarniških kapacitet Društva informacijski center Legebitra. Kljub pozni popoldanski uri in koncu delovnega tedna je vladal energičen vrvež. Telefonski klici, prihajanje in odhajanje ljudi, zbiranje vsega potrebnega za mladinski tabor, ki se je začenjal ravno tisti dan. Štiričlanska ekipa, ki predstavlja strokovno jedro društva, letos nadaljuje že s petnajstim letom dela na področju varstva lgbt-posameznikov in posameznic ter njihovih pravic. O zgodovini in delu Legebitre je spregovoril Simon Maljevac, predsednik društva.   

Simon

V svoji predstavitvi na spletni strani društva imaš zapisano, da dela na področju zagotavljanja pravic za lgbt-osebe še dolgo ne bo zmanjkalo, zato se ti ni treba bati za službo. Je petnajst let obstoja Legebitre zgodba o uspehu ali je pokazatelj tega, kako trdovratna je homofobična družba?

Ta izjava je iz leta 2008 ali 2009, ko smo prenavljali spletno stran. Če pomislim, kaj se je od takrat spremenilo, ugotavljam, da so bili narejeni veliki koraki naprej, tako z vidika organizacije kot tudi z vidika družbe. Zato menim, da je Legebitra zgodba o uspehu. Zgodba o uspehu zaradi tega, ker je Legebitra po petnajstih letih še vedno tu in ker se njene aktivnosti širijo. Zdi se mi, da uresničujemo cilje, ki smo si jih zastavili že na samem začetku. Seveda pa s tem nisem želel reči, da me služba in s tem mesečna plača čakata kar sami od sebe. Zanju se je treba zelo truditi.

Simon 1Od katerega leta si predsednik društva?

Predsednik sem postal leta 2007. Pred tem sem bil sicer že par let vpleten v organizacijo, ampak pri njej nisem od začetka. Pri samih začetkih so sodelovali štirje ljudje, med njimi tudi Miha Lobnik in Jasna Magič, ki sta še danes aktivna na področju lgbt-aktivizma.

 

 

Kako se je vse skupaj sploh začelo? Kaj je vplivalo na to, da je leta 1998 prišlo do ustanovitve društva?

Legebitra je pričela delovati kot neformalna skupina oziroma kot skupina v okviru Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. V tistem času je ŠKUC, ki je od osemdesetih let zelo dejaven na področju lgbt-aktivizma, izvajal številne aktivnosti, vendar ni bilo na voljo specifičnih aktivnosti, namenjenih lgbt-mladim. Pojavila se je potreba po novem prostoru, ki bi nudil malo drugačne oblike druženja v obliki pogovora o bolj usmerjenih temah. Tako so bili vsak petek v prostorih Študentske organizacije na Kersnikovi organizirani pogovori o različnih temah, ki so zadevale lgbt-mlade. Pogovorna skupina za lgbt-mlade do 26. leta je bila tisto osnovno jedro, iz katerega se je skozi čas vse razvilo. Društvo je bilo ustanovljeno leta 2001, pred tem pa so se že začeli izvajati izobraževalni tabori za mlade. Tabori, ki jih že zadnjih štirinajst let organiziramo dvakrat letno, so zelo priljubljena aktivnost, kar nas zelo veseli. Ravno danes (12. 4. 2013, op. a.) se je skupina več kot tridesetih ljudi odpravila na najnovejši tabor. Število prijav je celo presegalo naš finančni okvir in v parih dneh so bila zapolnjena vsa mesta.

Legebitra poskuša izhajati iz lgbt-skupnosti. Probleme, ki jih opažamo znotraj skupnosti, poskušamo naslavljati. K tej nalogi je do sedaj najbolj pripomogla izgradnja naših kapacitet. Trajalo pa je nekaj časa, da smo začeli presegati določene okvirje in da smo začeli naslavljati lgbt-problematiko z različnih vstopnih točk. Zdaj na primer sodelujemo tudi z različnimi ministrstvi in vključujemo širšo populacijo, ne zgolj lgbt-skupnosti. Bolj kompleksno pristopamo k problemu homofobije.

Omenil si, da je prišlo do kar nekaj sprememb in do napredkov. Kakšne spremembe je v teh  letih doživelo društvo?

Zunanjemu opazovalcu se lahko zdi, da se spremembe dogajajo hitro, meni pa se po drugi strani dozdeva, da se dogajajo postopoma ali – ko sem na nuli z energijo – da se sploh nič ne spremeni. Vsa ta leta smo aktivnosti vedno oblikovali na podlagi potreb lgbt-skupnosti. Skupnost, povezana z Legebitro, je bila vedno močna in to je tudi naša največja moč – ljudje, ki se obračajo na nas, ki so med sabo povezani. Ta prostor zelo živi in takšen je bil tudi namen.

Verjetno je Legebitra izšla iz prostovoljne dejavnosti …

Seveda, na začetku je vse temeljilo na prostovoljnem delu in šele pozneje je prišlo do delne profesionalizacije. Tudi danes je večino dela opravljeno prostovoljno. Imamo mnogo prostovoljcev in tega smo zelo veseli. Prostovoljstvo ostaja osnovi element našega delovanja, tako da brez prostovoljcev ne bi mogli izvesti niti ene četrtine vsega dela, ki ga opravljamo. Društvo se je profesionaliziralo v točki nudenja določene infrastrukture, ki omogoča izvajanje aktivnosti.

Kako na tvoje življenje vpliva to, da se profesionalno ukvarjaš z lgbt-aktivizmom? Kaj pomeni biti predsednik lgbt-nevladne organizacije v Sloveniji?

Težko govorim o vplivu, ki ga ima profesionalno ukvarjanje z lgbt-aktivizmom na moje življenje, ker nikoli nisem bil postavljen v kakšno drugo vlogo. Od mladih let sem vpleten v to organizacijo in verjamem, da ima to nekakšne posledice. Sam jih vidim kot pozitivne, ker lahko delam to, kar me veseli, v kar verjamem, čeprav se seveda najdejo tudi dnevi, ko si želim, da besede »homoseksualnost« ne bi nikoli več slišal (smeh). To delo je lahko zelo kreativno in mi omogoča uresničevanje mnogih ciljev. Kakšne posledice pa bo to pustilo na mojem življenjem, bom verjetno še videl. Velikokrat se mi zdi, da kot aktivist živiš v nekem mehurčku in da na neki način težje ohranjaš stik s širšim svetom. Mogoče si včasih celo preveč vpleten v določene zgodbe in gojiš preveč negativen pogled na kakšne stvari. Dobro je, če se kdaj malo umakneš in z distance pogledaš na celotno sliko. Če si toliko let del slovenske lgbt-scene, kot sem jaz, potem je dobro narediti korak nazaj in pogledati, kako je, recimo, bilo pred desetimi leti. Takrat vidiš, kakšne premike smo naredili vsi skupaj. To je potem tisto, kar ti da energijo za naprej, ker vidiš, da ni vse tako negativno, ampak se stvari bistveno spreminjajo. Če pogledam organizacije, neformalne skupine in vse, kar je trenutno na razpolago v Sloveniji, potem se mi zdi, da smo kot skupnost zelo aktivni.

Delo v Legebitri je verjetno zelo naporno …

Je naporno. Verjetno je specifika dela v vseh nevladnih organizacijah ta, da vključuje vse – od čiščenja prostorov do pisanja kompleksnih projektov in učenja razumevanja pravnega besednjaka. Zagotovo je pestro in nikoli ni dolgčas. Nikoli, ko prideš v pisarno, ne veš, kakšen dan te čaka – in to je hkrati lepota in prekletstvo tega dela.

V splošnem ima Legebitra dvojno nalogo. Na eni strani je nudenje pomoči in zaščite istospolno usmerjenim mladim, na drugi pa je zastopstvo lgbt-oseb v javnosti in boj proti diskriminaciji. Gre pri tem za združevanje dveh vrst aktivizma ali eno vedno vključuje tudi drugo?

Osnova izvira iz cilja, ki je prisoten že od vsega začetka in ki ga zasledujemo še danes. Ta cilj je zagotavljanje varnega prostora za istospolno usmerjene in predvsem za istospolno usmerjene mlade. Ko so se naše aktivnosti razvijale, smo ugotovili, da varnega prostora ni zelo lahko zagotoviti in da ga je potrebno zagotavljati na različne načine, na različnih prostorih. Ne sme se zgoditi, da bi prišlo do zapiranja skupnosti. Zato smo, na primer, zadnje čase zelo aktivni na področju šolstva, kar je poskus zagotavljanja, da bo tudi šolski prostor varen za istospolno usmerjene. To je tisti preskok, ki narekuje drugačen način dela, zagovorništva. Poskušamo doseči spremembe znotraj sistema, ki bi omogočale celostno uresničevanje našega cilja. Zagotovo združujemo različne pristope, v ozadju pa je isti cilj.

Verjetno se ne moreš omejiti samo na eno področje …

Z omejevanjem na samo eno področje težko zagotoviš varen prostor. Kaj je potem varen prostor? Je zelo specifičen in omejen na določeno območje. Zdi pa se mi, da moramo kot družba stremeti k razširjanju varnih prostorov. To je tisto, kar bi moralo biti cilj.

V Legebitri se ukvarjate tudi z raziskovalno dejavnostjo in pripravljate poročila, ki opozarjajo na probleme, s katerimi se srečujejo geji in lezbijke v vsakdanjem življenjem. Omenil si, da ste v zadnjem času posvetili precej pozornosti odpiranju vprašanja homofobije v slovenskem šolstvu. V okviru raziskave o homofobiji med srednješolskimi učitelji ste izvedli mednarodno konferenco, ki so se jo udeležili predstavniki pomembnejših evropskih političnih institucij in nevladnih organizacij. Je ta konferenca bila pomemben mejnik v slovenskem lgbt-aktivizmu?

Podobne konference so sicer že bile, ampak ta konferenca je del širše zgodbe in je rezultat združitve dela na področju šolstva v zadnjih parih letih. Vse skupaj pa se je začelo z raziskavo. Razvoj raziskovalne dejavnosti se nam je zdel pomemben zato, ker smo od obiskovalcev društva dobivali parcialne zgodbe, ki pa so bile sicer zelo pomembne za naslavljanje določenih problematik. A za pravilno naslavljanje teh problematik je potrebno, da se predhodno zberejo podatki in se tako ugotovi razsežnost nekega določenega problema in kaj je možno v zvezi s tem narediti. Pri zadnji konferenci, na kateri je bil govor o šolstvu, je bilo dobro to, da se je znotraj lgbt-področja osredotočala na ožji fokus – šolstvo. Upam, da je bil s to konferenco narejen premik naprej. Premik je zagotovo viden že v sami izgradnji mreže med šolami in nevladnimi organizacijami v Sloveniji. Problematika je bila deležna podpore. Vemo, kaj se je dogajalo par let nazaj v zvezi z delavnicami, ki jih je Legebitra izvajala v šolah. Prišlo je do burnega odziva javnosti, poskusov zanikanja strokovnosti in podobno. Ravno s tega stališča se mi zdi podpora, ki je bila na nacionalnem nivoju izražena konferenci, velik korak naprej. Poleg tega pa se je tudi pokazalo, da se veliko dogaja na tem področju in da je to pomembna tema tudi v tujini.

Legebitra še vedno naprej izvaja delavnice v šolah?

Seveda. Izvajamo jih še naprej na povabilo in v dogovoru s šolami.

Iz tiste afere se torej ni razvilo nič negativnega?

V bistvu se je. V določene šole je definitivno naselilo neki strah. Zdi se mi, da to ni nujno strah pred pogovorom o homoseksualnosti, ampak strah pred medijsko pozornostjo. Skrbi me, da ta dogodek ni pustil posledic zgolj na odnosu, ki ga imajo nekatere šole do tematike homoseksualnosti, ampak tudi na odnosih do marsikaterih drugih tem. Ne zdi se mi sprejemljivo, da v šolah nekatere teme postanejo tabu.

Slovenska politika se do sedaj ni izkazala kot zaveznica lgbt-državljank in državljanov. Kako se je to odražalo na odnosu med politiko in Legebitro? Se med Legebitro in politiko vzpostavlja konstruktiven dialog?

Legebitra je sogovornica pri nekaterih temah in to takrat, ko je to relevantno in pomembno.

Pomembna in relevantna tema je verjetno Družinski zakonik?

Na primer Družinski zakonik. Lahko rečem tudi, da imamo na določenih točkah vzpostavljeno dobro sodelovanje z Ministrstvom za zdravje. Vendar je odnos s politiko vedno naporen. Stremimo h konstruktivnemu dialogu in politiki poskušamo posredovati stvari, ki se nam zdijo relevantne. Zdi pa se mi, da je to kar dolg proces, ki bo trajal še nekaj časa. Menim, da se politika vedno bolj uči sodelovanja z nevladnimi organizacijami in tako poskuša vključevati tudi Legebitro. Kvaliteta sodelovanja pa je odvisna od obeh strani. Tudi nevladna organizacija se mora vzpostaviti kot kredibilen sogovornik z jasno izgrajenim mnenjem, ki ga lahko posreduje naprej.

Se Legebitra razlikuje od drugih lgbt-organizacij, ki obstajajo v Sloveniji, po načinu pristopa k reševanju lgbt-problematike? Je v ospredju morda bolj logika vključevanja v večinsko družbo in ne toliko radikalni upor?

Mogoče na neki način sledimo mehkejšemu pristopu, ki temelji na vključevanju v družbo. To pa izhaja predvsem iz našega cilja zagotavljanja varnega prostora. Prej sva govorila o politiki. Mi nismo politična organizacija, kot nas velikokrat razumejo nekateri mediji, ampak smo organizacija, ki poskuša zagotoviti varen prostor za določeno skupino ljudi, zato bi radi, da so naš sogovornik politiki in vsi, ki lahko pripomorejo k zagotavljanju tega prostora.

Kakšen pogled imaš na delovanje uveljavljenih lgbt-organizacij kot je recimo ILGA-Europe? Je vse, kar prihaja iz »strpnega« Zahoda, vzor za Legebitro?

Ne predstavljajo nam nujno vzora. Te organizacije imajo svoje pristope, svoje načine delovanja in cilje. Se mi pa zdi mednarodno povezovanje pomembno na točki prenosa primerov dobrih praks. Vedno je dobro, da vemo, kaj se dogaja drugje, in da na podlagi tujih informacij ugotavljamo, kaj nam lahko pomaga. Nisem pa zastopnik prenosa nekega tujega modela v lokalno okolje, ker se mi zdi, da to samo po sebi ne more biti učinkovito. Zavzemam se za povezovanja in izmenjave različnih mnenj. Izmenjava mnenj je tudi ena izmed najmočnejših plati Legebitre. Vsi, ki smo del društva, se med sabo zagotovo ne strinjamo in niti ne vidim potrebe po tem. Več različnih mišljenj lahko več prispeva, kar je tudi vodilo našega razvoja. Kritika je vedno dobrodošla, ker nas dela močne. Podoben odnos zavzemamo tudi do nekaterih mednarodnih organizacij, ki imajo sicer zelo pomembno vlogo na mnogih nivojih. Je pa res tudi to, da te organizacije zasledujejo svoje cilje. Na tistih točkah, ki so nam skupne, sodelujemo.

Prej si omenil lokalno okolje. Kaj je specifika oziroma problematika Slovenije, kar se tiče odnosa do homoseksualnosti?

Še vedno obstajajo velike razlike med samo Ljubljano in preostalo Slovenijo. To je manko na številnih nivojih. Prvi je zagotovo ta, da smo vse nevladne organizacije s številnimi aktivnostmi fokusirane na Ljubljano in da se v drugih regijah manj dogaja. To sicer poskušamo preseči z nekaterimi aktivnostmi, vendar je drugje v Sloveniji težje zagotavljati varen prostor, ker ne obstajajo ustaljeni prostori srečevanja. Sicer pa se mi zdi, da je v slovenski družbi v zadnjih letih veliko javne debate na temo homoseksualnosti, kar je dobro.

Obračate pa se tudi na evropski Vzhod oziroma, bolje rečeno, Jug. Ravnokar sodelujete pri projektu na Kosovu.

Na Kosovu sodelujemo s tamkajšnjimi nevladnimi organizacijami, ki poskušajo biti vedno bolj aktivne. Nudimo podporo in vzpostavljamo načine delovanja. Situacija na Kosovu ni primerljiva s Slovenijo. Tam je vse bistveno bolj v povojih. Na Kosovu je zelo velik vpliv tradicije. Tradicionalna oblika družine, kanun, igra zelo pomembno vlogo. Dejansko se zelo težko govori o obstoju lgbt-skupnosti, ker so aktivnosti tamkajšnjih nevladnih organizacij tako razpršene. Na Kosovu je par zelo dobrih aktivistov in aktivistk, ampak je situacija na mnogih točkah tako težka, da je delovanje tako rekoč onemogočeno. Še par let nazaj se je nekaterim aktivistom grozilo s smrtjo. Razen ene osebe ni nihče javno avtiran. Ravno decembra je izšla revija Kosovo 2.0, kjer so se odpirale teme seksualnosti in spolnosti. V tej reviji je bila izpostavljena tudi lgbt-tema, šlo je za izmenjavo pisem med osebo iz Beograda in osebo s Kosova. Vse skupaj je povzročilo eksploziven škandal. Napadli so revijo in eno izmed nevladnih organizacij. Na Kosovu je vstop v javni prostor veliko težji in povzroča veliko burnejše reakcije kot pri nas. Zdi se mi, da smo v Sloveniji že prešli točko, ko je bil govor o homoseksualnosti v javnosti problematičen. Zdaj imamo probleme drugje.

Načrti za naprej?

Zadeve se počasi razvijajo naprej. Osnovni projekti, ki sicer ostajajo isti že par let, rastejo. Najbolj sem ponosen ravno na to kontinuiteto. Naše vodilo je vedno bilo: »Gremo v to, v kar smo prepričani in kar bomo lahko zagotavljali dlje časa«. Zato je bila naša rast postopna. Nadaljevali bomo z delom, ki bo zasnovano na potrebah ljudi. Iskali bomo načine, kako zagotavljati varen prostor.

Foto: Nada Žgank/Memento

Tags from the story
More from Mihael Topolovec

Ko ne moreš narediti velikega koraka, naredi majhnega

Intervju z Milico Antić Gaber Milica Antić Gaber je predavateljica na Oddelku...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja