Film – Pobalinka

Pobalinka (Tomboy)

Produkcija: Francija, 2011
Scenarij in režija: Céline Sciamma
Igrajo: Zoé Heran, Malonn Lévana, Jeanne Disson, Sophie Cattani, Mathieu Demy

Tomboy1_600

»Kdo sploh si?« slednjič vpraša Lisa svojega desetletnega prijatelja Mikaëla, ki ji sramežljivo in stežka prizna, da mu je ime Laure. In prav to, koliko sprenevedanja in prisilne maškarade je vloženo v to »iskreno« priznanje, nam prikaže film.

tomboy_puzzle_300Mlada francoska režiserka Céline Sciamma je opozorila nase že s prvencem Vodne lilije (Naissance des pieuvres, 2006), neposredno zgodbo o treh najstnicah, ki se zaljubljajo vsaka po svoje, prav tako pa si vsaka zase in za drugo ali drugega prireja svojevrsten pekel. Če je za Vodne lilije značilen nekoliko naphan slog, v katerem kar puhti od pubertetniških izpadov, hlepenja po pozornosti in histerije zaradi zatrtih čustev, pa je režiserka v svojem drugem filmu Pobalinka umirila tempo in skrčila dogajanje na, tako rekoč, en sam zaplet. Čeprav tokrat nastopajo otroci v predpubertetnem obdobju, to nikakor ni otroški film.

Desetletna Laure in njena šestletna sestra Jeanne se s starši preselita v novo sosesko. Laure poskuša navezati stike z okoliškimi vrstniki in vrstnicami ter z njimi užiti še zadnje poletne trenutke pred šolo. A videti je, da v tem poletju lovi tudi zadnje trenutke predpubertetne androginosti. Otrokom se namreč suvereno predstavi kot Mikaël, pri čemer pa ne gre za kakršno koli zavajanje okolice, ampak za njene oziroma njegove avtonomne občutke o lastnem spolu in telesu. To slednje je neubogljivo, je pač tisto, kar je Freud poimenoval »anatomija kot usoda«, pa če to usodo sprejmeš ali se ji upiraš, v vsakem primeru učinkuje. Mikaël se počasi približuje fantovski družbi, doma pred ogledalom pa vadi primerno držo in pljuvanje, vse, kar je potrebno za to, da bi končno sproščeno in samozavestno brcal žogo in to zgoraj brez. A ko ga novi prijatelji, med katerimi je tudi simpatična Lisa, povabijo na plavanje v bližnjem jezeru, postane problem tisto spodaj. Mikaël se med igranjem s plastelinom domisli, da bi si iz tega lahko naredil tiča in si ga vtaknil v kopalke, ki jih je že odrezal, tako da so zdaj za silo fantovske, ne več enodelne ženske. Tudi ta poseg se obnese in na splavu se desetletni deček izkaže za pravega kerlca, ki v dvoboju premaga vrstnika in ga vrže v vodo.

Toda z bližanjem pouka se okoli male »pobalinke« začne stiskati obroč. Vprašanje je sicer, koliko je »pobalinka« sploh ustrezen prevod izraza tomboy, značilnega za skorajda vsako mlado lezbijko, ki je raje plezala po drevesih in brcala žogo, kot pa se igrala s punčkami, kar pa še ne pomeni, da je bila tudi pobalinka. Vendar »resnični« vzgib za Mikaëlovo samostojno spremembo spola tukaj sploh ni pomemben.

Tomboy_2_600

Njegova simpatija Lisa je prva, ki se začudi, zakaj na seznamu njegovega šolskega razreda ni videla nobenega Mikaëla. Druga je sestra Jeanne, ki slučajno ugotovi, da se Laure v zunanjem svetu predstavlja kot fant. A vendar jo Mikaël uspe podkupiti in prepričati, da njegove spolne preobrazbe ne izda staršem, in sicer tako, da jo pripelje v svojo novo družbo. Igriva Jeanne navdušeno sprejme to, kar se ji zdi dobra igra, in novim prijateljicam razlaga, da ima zelo močnega brata, ki jo vedno zaščiti pred nadlegovanjem drugih otrok. Ko jo neki deček sune po tleh, se njen brat seveda izkaže in ga pretepe, tako da zvečer dečkova mama pride k njim domov in se pritoži, da je neki Mikaël pretepel njenega otroka. Laurina mama seveda prvič sliši, da naj bi imela sina s tem imenom, a kmalu ji postane zadeva jasna. Seveda, zdaj smo že sredi družbene grozljivke, do katere skorajda vedno pripelje še tako vztrajni, a zaradi okolja onemogočen boj proti lastni, vendar neavtentični anatomiji. Na koncu je telo vedno tisto, ki izdaja. A Laurina mama seveda misli, da je njena hči zatajila svoje telo in si nakopala nezaslišane težave, ki jih je treba rešiti, še preden izbruhne hujši škandal. Da bi se stvari postavile na svoje mesto, kakor je prepričana mama, svojo hčer dan pred šolo prisili v sramotno in bolečo maškarado: preobleči se mora v modro dekliško obleko, potem pa gresta skupaj na spokorniški pohod k pretepenemu prijatelju in k Lisi, da bi vsem pošteno obelodanila, da je Mikaël v resnici Laure.

Mikaël pobegne v gozd, kjer na veji pusti modro oblekico, saj ima spodaj oblečene kratke hlače. Zalotijo ga vrstniki, prepričani, da je bil ostuden tudi do Lise, ki se je z njim poljubila, zato mu mora prav ona pogledati v hlače in tako ugotoviti »njegov« pravi spol …

 

Tags from the story
Written By
More from Suzana Tratnik

Od dnevov hrenovk do mimohoda moških tangic

KOLUMNA V socialističnih časih, v katerih sem preživela večino svojega izobraževalnega procesa,...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja