Mitja Blažič: Sadovi zastrupljenega drevesa

blazic

Marko Kous, Jan Stenovec in Jernej Šercer so pred petimi leti napadli Cafe Open, kjer je ob Tednu Parade ponosa potekal literarni večer. »Da bi obračunali z istospolno usmerjenimi, saj so po svojem prepričanju proti takšnemu javnemu načinu izražanja spolne usmerjenosti.« Tako so priznali v kazenskem postopku na sodišču. Za to so bili na prvi stopnji obsojeni. Na leto in pol zapora. Zaradi javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, nasilništva in povzročitve splošne nevarnosti. Višje sodišče jih je nasilništva in povzročitve splošne nevarnosti oprostilo in kazen znižalo na 5 oz. 7 mesecev. Zagovornik Marka Kousa, Miha Kunič, je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je upoštevaje odločbo ustavnega sodišča ugotovilo, da se pravnomočna sodba opira na nedovoljen dokaz, pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic. Na vzorcu DNK Marka Kousa, ki ga policija ne bi smela hraniti. Tožilstvo je, ker ni bilo drugih dokazov, razen nedovoljenih, umaknilo obtožnico. Oškodovanec sem se pravici do nadaljevanja pregona odrekel. In sodišče je kazenski postopek ustavilo. Napadalcem na Open kaznivega dejanja pravno torej ni bilo moč dokazati. Zato: niso krivi. De jure nedolžni.

De facto pa. Dejanja so priznali. Homofobijo tudi. Se opravičili. V kazenskem in odškodninskem postopku. Odsedeli dosojeno zaporno kazen. (Čeprav večino v hišnem priporu in četudi bodo za to (najbrž) dobili odškodnino.) Plačali odškodnino. Skupaj 4.700 evrov. 5 let so imeli opravka z odvetniki, tožilstvom, sodišči, mediji, javnostmi, sošolkami in sošolci, profesorji in profesoricami, delodajalkami in delodajalci, sosedi, starši, sorodniki … googlom. Dovolj priložnosti so imeli za poglobljen razmislek o smiselnosti homofobnega napada.

Bi dejanja, če bi vedeli, kaj vse bo sledilo, ponovili? Ne vem. Upam, da ne.

Smo vsem, ki so iz sovraštva do istospolno usmerjenih pripravljeni organizirati in izvajati nasilje dokazali, da so takšna dejanja nesprejemljiva? Ne vem. Upam, da smo.

Smo žrtvam homofobije pokazali, da ran ni potrebno zdraviti za štirimi stenami, ampak je nasilje bolje prijaviti? Težko reči. Glede na izplačano odškodnino, upam, da smo. Glede na razplet, se bojim, da ne.

Smo javnostim ob podpori medijev dobro osvetili razsežnosti in probleme homofobije? Smo dokazali nesprejemljivost nasilja iz sovraštva? Smo.

In še nekaj smo. Ob primeru Open je skupaj stopila raznolika LGBT-skupnost. Podprli so nas zagovorniki in zagovornice človekovih pravic, akademska javnost, politika vseh barv, pravna stroka in vsi, ki zagovarjajo vrednote nenasilja, sožitja v raznolikosti in spoštovanja človekovega dostojanstva.

Zato ob razpletu kazenskega pregona ni bilo prostora za jezo in revanšizem. Zato ni bilo težko reči: »Kot aktivist za človekove pravice podpiram vsakršno odstranjevanje protiustavnosti in kršitev temeljnih človekovih pravic iz zakonodaje.« Zato česa drugega niti ni bilo mogoče izreči.

Pravo ni perfektno. Sodni sistem ni garant pravičnosti. A je najboljše, kar imamo. In napak bi se mu bilo odreči zgolj zato, ker včasih ne zadene v črno in ker na nekaterih koncih pušča. Lahko ga izboljšamo. Predvsem pa lahko izboljšamo zakonodajo. Iz nje sistematično odstranjujemo pravne praznine, sivine, protiustavnosti, elemente sistemske diskriminacije ter kršitev temeljnih postulatov pravic in svoboščin.

Kdo so torej zmagovalci v zadevi Open? Gre sploh za vprašanje zmagovalcev in poražencev?

Zadnjo besedo v procesu je dobila univerzalnost, nedeljivost in neodtujljivost človekovih pravic. In tako je prav. Na koncu je obveljal princip, ki mu mnogi posvečamo svoja življenja in delo. In zdaj lahko obrnemo stran in nadaljujemo.

sadovi

Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Nikolai Jeffs: Gasilski leninizem v času novih Stalingradov

Tako rekoč skorajda čez noč se je spremenila vsebina poročil. Ne govorijo...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja