Nikolai Jeffs: Gasilski leninizem v času novih Stalingradov

jeffs

jeffsTako rekoč skorajda čez noč se je spremenila vsebina poročil. Ne govorijo več, koliko granat je padlo na posamezno vas ali mesto in v katero smer se premika fronta, temveč izpostavljajo število beguncev, ki bežijo pred vojno. Vlada Republike Slovenije in Rdeči križ imata skupne tiskovne konference, na katerih vsakokrat razgaljata, koliko ljudi je prečkalo mejo. Številke naraščajo iz dneva v dan in iz tedna v teden. Ko bodo dovolj napihnjene, se bo lahko zaslužilo s humanitarno pomočjo in bo domače ljudstvo dovolj prestrašeno. In meja za begunce se bo zaprla, da ne bi prišlo do socialnega zloma.

Če se vam zgornji odstavek zdi znan, napačno sklepate, da gre za opis trenutne begunske krize, s katero se sooča Evropska unija. Opis je povzetek dogajanja iz sredine devetdesetih let in zadevala begunce iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine.

Ne vem, kaj je bolj grozljivo, ali srh tovrstnega déjà vu, ali pa dejstvo, da bi lahko nekatera besedila iz začetka devetdesetih let enostavno prenesel copy-past v današnje dogajanje in ponovil akcije Urada za Intervencije (UZI), ki se je ob prelomu tisočletij mobiliziral in nastopil proti moralni paniki v zvezi z begunci. 

Jezik oblasti takratne depersonalizacije beguncev in begunk je dandanes skorajda nespremenjen. Govori se o “valu”, ki se “zgrinja” nad Slovenijo; o možnosti, da Slovenija dobi “novo pošiljko”. Poudarja se, da je večina begunce zdrava, s čimer se vendarle daje vedeti, da so med begunci infekti, ki lahko okužijo narod ne samo etnično, rasno in kulturno, temveč tudi biološko.

Kakor koli že, ljudje, ki defenzivno bežijo pred nasiljem, pred tisto dehumanizacijo oziroma negativno esencializacijo in homogenizacijo, ki jih spremeni v tarče vojnih zločincev, so pretvorjeni v amorfno, a ofenzivno maso drugosti, ki “nas” tako ali drugače ogroža, kajti val, ki se zgrinja, praviloma vse pod sabo potopi in uduši, mar ne?

Spet se gremo igro številk. Medtem ko tole pišem, Radio Slovenijo poroča, da je v Slovenijo preko Hrvaške danes prispelo 600 beguncev, pričakujejo pa še kakšnih 1000. BBC World Service je povečal zastavek in pravi, da jih lahko v zelo kratkem času pride 2000. Številke so pomembne. Ustvarijo občutek nevtralne kvantifikacije in videz nezainteresiranega in nekako objektivnega odnosa do vsakega tako depersonaliziranega begunca in begunke. V tej luči ne zbledi le individualna usoda vsakega begunca in begunke, temveč so porinjene v nepomembno kuliso prav tiste politične, ekonomske in vojne grozote, ki jim begunci želijo ubežati.  

Pesimističen pogled na preteklost pravi, da je bilo vso delo zaman, bolj optimističen pa, da bi bilo brez preteklih intervencij današnje stanje mnogo slabše. Kljub temu pa si je treba priznati, da se je zelo malo mobilizacij, aktivističnih akcij in kampanj v teh desetletjih poslužilo strategije trajne vgradnje “prefigurativne politike” v družbeno telo in njeno vsebino in da se je strukturni rasizem slovenske države, začenši z drugim valom izbrisa iz leta 2004, samo še poglobil.

Mnogokrat se je aktivizem žal prikazal kot disutopija, iz katere je bilo treba šele zbežati v minimalno svobodo. Drugače rečeno, zelo redko je prišlo do stanja, ko bi sama notranja vsebina in struktura določene formacije trajno vgradila takšno politiko, ki bi dejansko udejanjala vsaj nekatere značilnosti prihodnje emancipatorne družbe, v kateri želimo živeti. In ki bi bila, mimogrede, tudi uspešna v dejanjih svoje kolektivne samoobrambe.

Zdi se, kot da je vsaka nova družbena in/ali politična kriza sprožila konstitucijo uporne multitude povsem na novo. To je morda dobro, saj je vedno sveža konstitucija do neke mere onemogočala prevlado starešin, ki so po definiciji za sabo imeli več boja pred novo pridruženimi aktivisti in aktivistkami. Je pa prav tako res, da se je ravno zaradi določene nezmožnosti misliti kontinuiteto in krepitve prefigurative politike iz akcije v akcijo, velikokrat pokazalo, da je treba vedno znova odkrivati, kar je bilo že odkrito.

Nadalje, v kolikor je domišljija eno izmed naših najmočnejših orožji, smo v svojem boju zelo prizanesljivi. Nikakor nočem omalovaževati dela vseh tistih, ki so sodelovali in še vedno sodelujejo v nedavni mobilizaciji za pomoč beguncem, toda kljub vsemu se mi zdi, da se je njihovo delo podredilo vnaprej znani koreografiji, po kateri je mobilizacija proti moralni paniki, vzponu rasizma do beguncev in represije nad njimi do neke mere predvidljiva in se je konstituirala okoli javnih miz, peticij, mednarodne skupščine aktivistov in aktivistk, intervencije na terenu in demonstracije.

Prav nič ni narobe s tem. A kljub vsemu se žal zdi, da je pri vsej stvari šlo tudi za pojavno obliko tistega, kar je nekdo na aktivistični sceni nekoč poimenoval “gasilski leninizem”. Skratka, gre za to, da ko izbruhne nova družbena kriza oziroma požar, se hitro konstituira avantgardna gasilska brigada, ki ta požar začne gasiti in ga gasi, dokler nekje drugje ne izbruhne nov požar. Gašenje prvega opusti in odhiti k drugemu.

Vlada nam nekaj, kar razumem kot spervertirano logiko Stalingrada. Zdi se, da se borimo za osvoboditev posameznih področij, ki pa po definiciji ostajajo majhna: posamezen prostor tu, stavba tam, nekje kakšna ulica, morda kakšen kompleks, kakršna so Metelkova in Rog v Ljubljani, Inde v Kopru … Morda je ravno sedaj čas za novo protifašistično fronto, ki bi se zoperstavljala tako fašizmu vsakdanjega življenja, ki smo ga mnogi priča, kakor tudi tistemu konsenzu, ki pravzaprav danes simbolno druži, ne pa razdvaja, tiste, ki zagovarjajo prihod beguncev, in one, ki se beguncem zoperstavljajo.

Če je kulturni rasizem slednjih jasen, je pri mnogih zagovornikih beguncev manj prezenten. Deluje po preprostem načelu prekvalifikacije dolžnosti v dobrodelnost, po kateri je možnost bolj egalitarnih svetovnih odnosov onemogočena. Število beguncev, s katerim se Evropska unija trenutno sooča, je zanemarljivo s skorajda sedemdesetletno kalvarijo palestinskega ljudstva. Posledica ameriško-angleške intervencije v Iraku je bila 2 milijona notranje razseljenih ljudi. Turčija ima več kot 2 milijona beguncev iz Sirije, Libanon več kot milijon … 80 odstotkov vseh migracij poteka med državami globalnega Juga. Tisti, ki so v mednarodnem begunskem »spektaklu« najglasnejši, EU in ZDA, pa s ustvarjanjem hrupa omogočajo, da se spregleda, kako neznatno je število sprejetih beguncev, in prepričajo domače prebivalstvo o njihovi gostoljubni večvrednosti nasproti vsem drugim gostiteljem na Jugu. 

Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Srbija brez zakona proti diskriminaciji

V Srbiji so v začetki marca iz parlamentarne procedure umaknili predlog »Zakona...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja