Barbara Rajgelj tokrat ni napisala kolumne. Tipkovnico je za nekaj tednov zamenjala s krampi in lopatami (in čopiči) ter skopala Pritličje. O njem sporoča tole:
V času pred odprtjem Pritličja sem bila pogosto soočena z zahtevo, da lokalu dam identitetno oznako. Da ga identificiram kot »od nekoga za nekoga«. Če bi bil moj, bi rekla, da v njem spola ni (če že mora biti, smo ženska z jajci), spolne usmerjenosti tudi ne (če res ne gre brez, se domneva, da smo vsi malo topli), pa tudi boga najbrž ni (če slučajno je, ima morda on kaj z nami, mi pa z njim nič). Ker pa ta prostor ni moj, ampak tako kot vsak otrok sam svoj in od vseh tistih, ki so ga in ga bodo oblikovali, bom rekla tako, kot si reče sam: »Najbolj javno in odprto pritličje v središču mesta. Čez dan smo šank, mašina za kavo in vedno sveža hrana, ob katerih mislimo kritično, delamo koristno, beremo digitalno in kupujemo analogno. Zvečer smo včasih družba, včasih dogodek, vedno pa elektronska streha podzemlju. Zasedli smo (svoje) mesto.«
