Grotesken let med oblaki z začinjenim koktajlom ekscentrične komedije in družbenopolitične satire v kempovskem labirintu strasti, skozi katerega nas vodijo stevardi na robu žižastega zloma. Kljub dobrim namenom pa film niha kot razpoloženje na letalu samem med veselo opitim in uspavanim.
Produkcija: Španija, 2013
Scenarij in režija: Pedro Almodóvar
Igrajo: Antonio de la Torre, Cecilia Roth, Carlos Areces, Hugo Silva
Almodóvar se po več kot desetih letih melosa ter mračnih in otožnih atmosfer (Vse o moji materi, Slaba vzgoja, Koža, v kateri živim) vrača k tipično norčavi komediji z živahno zbadljivim filmom, ki že ob uvodni špici prikliče pastelna 80. leta in nas takoj spomni na izvrstne Ženske na robu živčnega zloma (1988) zaradi odštekanih likov in bizarnih zapletov, ki se razvijejo v nepričakovane odnose.
Tokrat nismo v madridskem stanovanju, temveč v letalu družbe Península (polotok), ki potuje iz španske prestolnice proti Mehiki. V uvodnem prizoru se kot posebna gosta pojavita igralca, ki sta davno poletela med zvezde prav zaradi Almodóvarja, Antonio Banderas in Penélope Cruz. Simpatična letališka delavca (z izrazitim andaluzijskim/južnim naglasom) pred vzletom nehote povzročita tehnično okvaro podvozja in tako pripravita teren za lahkotno komičnost, ko bo sledilo 90 minut panike, pričkanja, zapeljevanja, izpovedi ter seveda seksa, alkohola in popa.
Pilot, biseksualni Alex (Antonio de la Torre, nasilni veseli klovn iz filma Žalostna balada za trobento), in kopilot Benito (Hugo Silva iz komedije Reinas), tiste vrste samoopredeljeni strejt, ob katerem se vsakemu vklopi gejdar (pogosto se jih označuje tudi z neologističnim evfemizmom biradovedni), začneta krožiti nad Španijo v iskanju letališča s prosto stezo za zasilni pristanek, medtem ko glavna posadka poskrbi, da se na letalu ne bi širila panika, in podtakne potnikom drugega razreda (in njihovim stevardesam) pomirjevala, da takoj zaspijo.
Britanska komičarka Tracey Ullman se je nekoč pritožila čez tečne starejše stevardese in poudarila, da pa obožuje stevarde geje (»Priznajmo, nekateri so geji.«), ki ji skrivoma strežejo kaviar in opravljajo »prasico, ki sedi na 3B«. Nedvomno bi torej uživala ob Almodovárjevi odpuljeni trojici, ki jo sestavljajo jezikavi medo Joserra (Javier Camara, transvestit Paca v Slabi vzgoji), ki ne zna lagati in je pilotov ljubimec; bunkasti Fajas (Carlos Areces, žalostni klovn morilec iz Žalostne balade za trobento), ki se pred paniko zateče k prenosnemu molitvenemu oltarčku; ter flegmatični Ulloa (Raúl Arevalo), ki se pred paniko zateče k tekili.
Budni potniki prvega razreda kmalu opazijo, da je nekaj narobe, zlasti jasnovidna devica Bruna (Lola Dueñas, Morje v meni), ki je sposobna duhati smrt. Resnico pa nazadnje izvedo tudi pronicljiva elitna domina Norma (Cecilia Roth, Vse o moji materi), poslovnež Mas na begu pred policijo; ženskarski igralec iz limonad Galan; mehiški najeti morilec Infante, ter mlad par na poročnem potovanju.
Ob stopnjevanju napetosti v potniški in pilotski kabini – medtem pa tudi v mestu, kjer življenje seveda nemoteno poteka naprej, ne glede na dogajanja v letalu, ki slepo kroži, ne da bi vedelo, kako in kam – si iznajdljivi stevardi pomagajo s pijačo, razvedrijo potnike s pisano koreografijo in jih pomirjajo s koktajli, ki jih mešajo s poljubnimi odmerki meskalina. Počasi padejo najrazličnejši zadržki, odpnejo se zadrge in razvežejo se jeziki (ob izobilju odrezavih pingpongov in lalanja smo sicer nekoliko prikrajšani za sočnost dialogov, ker je bil slovenski prevod verjetno narejen brez slike in po angleški predlogi).
Ampak kdor v filmu vidi samo niz opolzkih domislic in neokusnih šal, kot po navadi zgreši bistvo. Kič, vulgarnost in čudaškost so od nekdaj glavne sestavine Almodóvarjevih komedij, toda režiser med vrstice vedno skrije tudi subtilnejša namige in sporočila. Ljubimci nad oblaki je predvsem satirično obarvan film o trenutnih političnogospodarskih razmerah (v Španiji; menda) in simbolične iztočnice so pravzaprav zelo dobre.
Na tem dezorientiranem letalu (spomnimo se gazspacha z uspavalnimi tabletami v Ženskah na robu) je ves drugi razred omamljen, tako kot v resničnem življenju delavska raja in t. i. srednji sloj (ki prespi vse, kar se kuha na vrhu države: kdor naj bi se odločal, zavlačuje, ljudstvo pa je medtem pod narkozo); za zaveso hinavščine v prvem razredu pa je lahko še toliko negotovosti in histerije, ampak ni težave, ki je šilce ali dve ne bi mogla ublažiti. Poslovnež Mas ne ve, kaj naj z vestjo, potem ko je marsikomu uničil življenje; Norma ne ve, kaj naj s podatki o uglednih in slavnih ljubiteljih podrejanja in verig; v drugem razredu ni težko najti primerne nezavedne žrtve za izgubo nedolžnosti. Tudi najeti morilec ni naključno tam.
Film je lahko tudi portret sodobnih medosebnih odnosov ter povezave med samopodobo posameznika in samopodobo družbe. Za vse je nazadnje edini pravi izhod iz tesnobe obračun z lastno preteklostjo. Pilot bo večno iskal zasilno rešitev, dokler bo lagal ženi in otroku; kopilot bo vedno samo kopilot, če bo vedno počel, kar drugi pričakujejo od njega. V okvari telefona, zaradi katere mora Galan opraviti »spravni« klic tako, da vsi sopotniki slišijo pogovor prek zvočnika, lahko najdemo tudi kritično prispodobo sodobne voajerske družbe. Ampak tudi če ne. Namen filma je očitno predvsem razvedriti in zabavati, ne da bi se zato tudi zdelo, da je zgodba kot taka povsem nesmiselna. In to mu uspe.
Kar pa Almodóvarju tokrat ne uspe, je pritegniti in vzdražiti občinstvo ter ga očarati, saj pripoveduje preveč nezavzeto. Kot bi film režiral novinec, ki sicer pozna vse Almodóvarjeve filme na pamet, se po njem zgleduje in bi ga rad oponašal. Zagrizeni ljubitelji španskega mojstra bi utegnili pogrešati njegove značilne detajle in večslojne kadre, polne simbolike ali vsaj kompozicijske igrivosti. Res je sicer, da je tu prostorsko omejen na letalsko kabino, ampak za Almodóvarja to ne bi smela biti ovira.
Po drugi strani bi marsikoga utegnili motiti karikirano stetkani stevardi, češ da so takšni klišeji korak nazaj v splošnem dojemanju gejev in kaj vem kaj. Neumnost. Pretiravanje je Almodóvarjeva glavna sestavina za ustvarjalni uspeh. Na žalost pa ni (in ne sme biti) edina. Predvsem namreč razočarajo prisiljeno vulgarni dovtipi, ki so razen nekaterih posrečenih primerov enostavno prežvečeni in dolgočasni, kot bi bilo šokiranje samo sebi namen.
Almodóvarjeva klasična grotesknost in provokativni pogledi na špansko kulturo, družbo in politiko so bili nekoč drzni, tudi cinični, vsekakor pa žgečkljivi in nepokorni. Toda družba se je v teh letih preveč spremenila in ga dohitela, in tu je paradoks, ker se zdi humor v njegovem zadnjem filmu celo zastarel, ker ni dobro vpeljan v pripovedni tok in preprosto ne deluje tako učinkovito kot v njegovih starih komedijah. Redko se od srca smejiš, večinoma ti izzove nasmešek ali nelagodno hihitanje.
Morda bi vse skupaj drugače delovalo, če bi bil film bolj energičen, ampak kmalu po vzletu zgodbi začne pešati ritem (preklop na dogajanje na zemlji pri tem žal ne pomaga), čeprav je vsa igralska zasedba v odlični formi.
Kot rečeno, ne manjka ekscesov, katerih namen pa nikakor ni šokirati, žal pa je navrženih vse preveč takih, ki delujejo nepovezano in zgolj zato tudi neumestno, zato ne zabavajo. Kljub temu velja izpostaviti nauk, ki ga sugerira konec (na protipožarni peni, ki je lahko prispodoba za oblake na trdih tleh), potem ko so vsi vpleteni bolje spoznali druge in sami sebe ter (si) nehali lagati. Kurc gleda zadržke, floskule in fasade.
Ocena: ♦♦♦
