Živa knjižnica

AKCIJA

Knjiga je bil Luka Pieri.

Knjiga: okno v svet – ki ga je treba odpreti.

26. maja je v Ljubljani potekala Živa knjižnica. Vtisi žive knjige o bralcih.

»Za take neumnosti porabljajo davkoplačevalski denar,« je komentirala nekaj čez sedemdeset let stara gospa, potem ko ji je knjižničarka v Živi knjižnici, ki je bila odprta na Prešernovem trgu v Ljubljani, obrazložila postopek in cilj projekta. Predvsem jo je zanimalo, s čim se ukvarja društvo Legebitra, eden od organizatorjev dogodka. Spremljevalka vedoželjne gospe je sicer ob besedah »lezbijke in geji« ter »biseksualci in transseksualci« prijateljico začela živčno pregovarjati, da odideta, ampak gospa se ni pustila motiti – hotela je vedeti. A kar je izvedela od informatorke, so zasenčili podatki o soorganizatorjih, ki podpirajo geje in lezbijke. Vse ostalo ni bilo več pomembno. Poglejmo, kaj vse je gospa zamudila.

Živa knjižnica je projekt, ki si prizadeva promovirati koncept človekovih pravic tako, da ljudem nudi spoznavanje družbenih skupin, ki so žrtve predsodkov in stereotipov. Inovativnost projekta, ki je nastal leta 2000 na Danskem in ga je kmalu zatem pod okrilje vzel Svet Evrope, je v tem, da si obiskovalec izposodi »živo knjigo«, torej človeka, ki ga »prebere« skozi pogovor. Mimoidoči so imeli na voljo katalog »živih knjig« s približno dvajsetimi predstavniki različnih ožigosanih družbenih skupin: priseljenka (iz Kirgizije), temnopolt, invalidka, gej, lezbijka, mamica študentka, Škotinja, muslimanka, bosanski Hercegovec, kmetica, mlada političarka, mlada policistka, mlada umetnica, medijska osebnost, »izbrisana«.

»Bralci« so imeli enkratno priložnost, da bližje spoznajo določeno problematiko, o kateri so verjetno že marsikaj slišal, a o njej nimajo veliko konkretnih podatkov. Možnost, ki pa so jo izkoristili le najbolj radovedni. Teh sicer ni manjkalo, nasprotno. Projekt je bil izjemno uspešen. Obiskanost je bila presenetljivo visoka (čitalnica – prostor s klopmi in mizami v sklopu knjižnice, kjer so lahko bralci in knjige brez hujših motenj kramljali – je bile tako rekoč stalno polna), za vse knjige je bilo nekaj zanimanja in po prvih ocenah je bila muslimanka najbolj (in verjetno najdlje) izposojena knjiga.

Kar pa mogoče vsaj malce preseneča, je relativno nezanimanje za »gejevsko knjigo«. Na voljo sva bila dva »izvoda« in od skupno 72 izposoj v celem dnevu je bila gejevska knjiga izposojena petkrat (trikrat en izvod, dvakrat drugi). Podobno je bilo z lezbično knjigo, ki pa je namenoma ne mečem v isti koš. To sicer ne pomeni, da ni zanimanja, kaže pa morda na manj očiten pojav. Pomembnejšo vlogo kot zanimanje oz. nezanimanje igra v tem primeru nelagodje.

Na splošno sta bili obe knjigi zelo uspešni, saj je bila njuna »namembnost« uresničena. Bralci so vsakič odšli zadovoljni in ne glede na to, kaj so od knjige pričakovali, lahko trdim, da so ob branju uživali. Iz najpogostejših vprašanj bi lahko sklepali, da veliko ljudi homoseksualnosti (in s tem povezanimi problematikami – zakonska zveza, otroci …) nasprotuje, ker jo še vedno dojema kot perverzijo ali pa vsaj »zgrešeno« odločitev, na katero naj bi vplivali družbeni pogoji, družinske razmere (načeloma to pomeni: če si gej, si očitno imel samo mamo – in na tale »očitno« smo si knjige trudile osredotočiti svoje delo), vzgoja, nenazadnje religija oz. negativen odnos cerkve do seksualnosti. Zakaj si se odločil, da boš gej? Ne zdi se mi logično, da bi homoseksualni pari imeli otroke, ki so se rodili heteroseksualnemu paru … vsaj ne, preden bi bil otrok dovolj star (17), da bi že imel izoblikovano spolno identiteto (tega tudi knjiga ni dobro razumela); Kakšna je bila reakcija staršev? Kašna je najpogostejša reakcija staršev? Vprašanja niso bila nikoli nesramna (včasih jih je celo spremljal simpatični ne zameri, ampak …) in so izražala pristno zanimanje. Marsikateri bralec bo tako knjigo nedvomno še kdaj prebral (tudi zunaj knjižnice). Kar so iskali, so od knjige dobili – naj so to bile osebne anekdote, splošna ocena dotične problematike, nasveti, obrazložitve … ali preprosto posluh.

Vendar pa: ali bo knjiga bralcu všeč, je med drugim odvisno od tega, zakaj je bralec knjigo izbral. Odnos do knjige pa se pokaže že pri listanju kataloga. V njem so bili navedeni profili, ki so bili bralcem na voljo, ter z njimi povezani stereotipi. Geji so promiskuitetni in poženščeni … ampak imajo smisel za estetiko. Lezbijke so imele travmatično izkušnjo v otroštvu, ne marajo moških. Ob opisih knjig se je večina nasmihala ali celo smejala – nato pa so to knjigo vzeli ravno zato, ker so navedene predsodke prepoznali tudi v sebi. Ali pa so raje vzeli drugo. Verjetno iz istega razloga.

Namreč, smeh lahko izraža različna čustva. Lahko se samim sebi nasmehnemo in si mislimo: joj, saj za kmetice res mislim, da so dolgočasne in neizobražene. In sklenemo izkoristiti priložnost, da nas tak človek prepriča, da se morda motimo. V tem je bistvo Žive knjižnice: iz prve roke dobimo informacije o določeni osebi in po »prebrani knjigi« naj bi bolj sproščeno sprejemali družbeno skupino, ki ji ta oseba pripada. Občutek imam, da se pri geju zatakne. Smeh ob branju stereotipov, povezanih z gejem, pri obiskovalcih ni zvenel enako sproščeno. Kot bi bilo obiskovalcu nerodno. Ko gre za geja, podoben postopek prepoznavanja lastnih predsodkov verjetno sproži nasprotni odziv: točno to si mislim o njih, ne bi ga rad srečal. Ne bo zabavno.

Kajti bog ne daj, da bi se bralec nazadnje premislil; da bi spoznal, da so njegova prepričanja zgrešena. Občutek ogroženosti pred geji je v ljudeh tako močno zasidran, da si priložnosti, da bi katerega bolje spoznali in se predsodka otresli, pravzaprav ne želijo. “Verjetno je to tisti strah, zaradi katerega pride tudi do zasmehovanja,” je modro dejal mladi dijak, ki me je »bral« in s katerim sva imela ploden pogovor ob kavi, ko sva izmenjala nekaj mnenj o nasilju nad homoseksualci in o sovražni nastrojenosti družbe. Preden me je vrnil knjižničarki, mi je tudi sam priznal, da si sprva ni upal vzeti geja (pregovorila ga je namreč knjižničarka, ker je bila knjiga, ki ga je zanimala, že izposojena, večino drugih pa je že prebral). Svoje pomisleke in začetni strah pa je zelo kmalu brez kakršnih koli težav premostil in naposled spoznal, da je vsak človek zgodba zase in da boš ugotovil, ali ti je všeč ali ne, šele takrat, ko ga boš spoznal.

Možakar, ki se je pogovarjal z lezbijko in je imel nekoliko zastarele teorije o homoseksualnosti, svojega znanja morda ne bo ustrezno nadgradil, da bi se lahko svojih predsodkov otresel, je pa izrazil iskreno zadovoljstvo nad dejstvom, da je lahko dobil tako koristne informacije iz prve roke. In tako je bilo z vsemi bralci in bralkami – ki so si samoiniciativno, z veseljem, samoironijo in radovednostjo vzeli nekaj časa za širjenje obzorij. Za to je bil porabljen davkoplačevalski denar. Hvala bogu.