Recenzije: Gledališče 18/19

somrak_200

Bog je mrtev!

Somrak bogov, priredba (po Viscontijevem scenariju) in režija Tomaž Pandur, Teatro Español de Madrid, Teatro Calderón de Valladolid in Festival d’Estiu de Barcelona.

Križanke, Ljubljana, 12., 13. in 14. julij 2011. (Jeseni v Španiji.)

Nemška aristokratska industrialska družina von Essenbeck med vzponom nacizma razpada. Kakor razpadata tudi vsakršna morala in etika. V spopadu za družinsko podjetje morajo tako na plan vsi tabuji in ekscesi, vse bolečine in vsa maščevalnost. In zbudijo se mnogi arhetipi zahodne civilizacije.

somrak2_200Pandur je režiser z izrazito osebno poetiko, ki s Somrakom bogov precej tesno sledi Viscontijevemu filmu in estetsko ostaja blizu svojim prejšnjim predstavam, ki smo jih prav tako videli v poletnih Križankah: Tesla in Barok. Zanimivo je tudi, da so njegove predstave napolnjene z močno prepoznavno gejevsko estetiko, ki pa najbrž deluje v smislu dvojne kodiranosti: kdor ve, za kaj gre, to vidi, kdor ne, pač ne.

Pandurju nekateri v Sloveniji očitajo, da je za njegovimi podobami praznina, da je vse skupaj komaj kaj več od modne revije. Pri trenutno prevladujočem stanju slovenskega gledališča pa so taki očitki – kljub morebitni upravičenosti – precej brezpredmetni. Moj pomislek je drugje: uporaba določenih oblik spolne nenormativnosti (enako velja tudi za pritlikavca) za metaforiziranje sprevrženosti in razkroja družbe se zdi klišejska in stereotipna, morda celo problematična: povezava, recimo, homoseksualnosti (ali pritlikavosti) z moralno sprevrženostjo je sicer lahko množicam prijazen prijem, vprašanje pa je, koliko je premišljen ali subverziven.

Ocena: ♦♦♦♦

Andrej Zavrl
nut_200

Foto: Urška Boljkovač

Macadamia Nut Brittle

Režija: Stefano Ricci
Igra: Anna Gualdo, Fabio Gomiero, Andrea Pizzalis, Giuseppe Sartori
Produkcija: ricci/forte
Festival Mladi levi, Stara Elektrarna – Ljubljana, 26. avgust 2011
nut2_200

Foto: Urška Boljkovač

Predstava kontroverznega italijanskega umetniškega tandema Stefana Riccija in Giannija Forteja, ki skupaj ustvarjata in razburjata duhove že dobro desetletje, je bila nedvomno v vrhu letošnjega festivala Mladi levi. Že dolgo nismo videli predstave, ki bi bila tako močna, kritična in drzna ter tako nesprenevedavo gejevska, saj ustvarjalcev niti najmanj ne skrbi oziroma ne zanima, ali bodo morda namenjeni oziroma razumljivi le »ozkemu krogu«. Za besedilo, ki se je navdihovalo pri ameriškem gejevskem piscu Dennisu Cooperju, znanemu tudi kot avtorju alienacije, je vsekakor pomemben ta partikularno-identitetni zorni kot, ki že na začetku s posnetki vzdihovanja in drgnjenja kože ob kožo pričara ozračje avtentičnosti gejevske subkulture darkroomov. Vendar pa sta gradnja identitet oziroma iskreno pripovedovanje o tem, kdo ali kaj mislimo, da smo, vedno impregnirana s populistično kulturo, performansom, z igranjem samega sebe, z razprodajami, s hitro prehrano ali s hitrim seksom, kot ga še bolj omogočajo in hkrati banalizirajo nove tehnologije. Izbiramo tako znamke sladoleda – Macadamia, Nut in Brittle so tudi imena glavnih protagonistov – kakor objekte poželenja, slavo, manekensko kariero, svoje osebne zgodovine … vendar so vse te naše izbire že del kolesja, ki ga poganja kapitalizem, zato bolj kot na individual(izira)ne odločitve spominjajo na resničnostni šov, ki je očitno še najbolj predvidljiv in cenen ravno takrat, ko mislimo, da ga režiramo sami, v skladu s svojimi željami, katerih izvora pa ne moremo iz/ločiti od potrošniškega univerzuma.

Besedilo je polno preigravanja z reklamnimi in medijskimi floskulami, ki še posebej lepo uspevajo v Berlusconijevi Italiji, a vse to je bilo gotovo še bolj razumljivo in duhovito za gledalce in gledalke, ki dobro razumejo italijansko. Ostali smo se zadovoljili s slovenskim prevodom ter s prizori, ki jih štirje na odru nenehno ustvarjajo s parafernalijami, nametanimi ob treh robovih odra, ob četrtem pa med prizori počasi zlagajo muffine, ki jih slednjič surovo zdrobijo. Nikakor ni mogoče prezreti kratkega plesnega nastopa protagonistov v seksi minimalkah in visokih petah, medtem ko jih igralka v zaščitni obleki škropi z rdečo barvo, tako da so škodljivci videti prekriti s krvjo. (Če ste gej ali lezbijka, nehote pomislite na vse konkretne napade iz sovraštva, ki ste jih doživeli sami ali jih poznate kot izkušnje drugih – brez števila izkušenj.) Tako se ta prizor sicer zelo zdelanega gejevskega klišeja odrske »maškarade« pokaže kot brezkončna travestija, saj se kljub sovraštvu in krvi nadaljuje predstava o večno brezskrbni pedrski veselici, kar je sicer najsprejemljivejša družbena oblika homoseksualnosti v teh krajih.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Suzana Tratnik
Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Nove izdaje zbirke Škuc – VIZIBILIJA

Vljudno vabljeni na predstavitev knjižnih novosti založbe Škuc-VIZIBILIJA, ki bo v petek...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja