Tema: Spletne zmenkarije: En sam klik stran

tema

Spomnim se, da sem v enem od Revolverjev sredi devetdesetih bral članek o pedrih v kibernetičnem prostoru navidezne resničnosti. To je bil bržkone moj prvi vpogled v takrat težko predstavljive možnosti, ki jih prinaša internet. Spomnim se, da vseh tehničnih podrobnostih, ki jih je avtor opisoval, sploh nisem razumel. Jasno mi je bilo le to, da se je prek računalnika nekako povezal z nekimi geji v Ameriki, ki so ga spraševali, kako je oblečen in kako velikega kurca ima. Danes bi temu preprosto rekli virtualni seks … a devetdeseta so bila tako nedolžna. In o čem takem še razmišljali nismo. (Nekateri.)

tema - 4 600

Spomin na omenjeni zapis mi ni dal miru in danes sem ga ponovno poiskal. Objavljen je bil v štirinajsti številki Revolverja leta 1995. Na rit me vrže dejstvo, da je bilo to pred osemnajstimi leti. Osemnajstimi leti! Članek sem še enkrat prebral, a tudi tokrat mi stvari niso bile preveč jasne: avtor, podpisan kot Digital Queer, opisuje nekakšne BBS-je (Bulletin Board System), med njimi Free Modem Men, na katere se priključi s klicanjem na ameriško telefonsko številko. Modem zagrabi in odvrti se tisti znani piskajoči zvok v telefonski slušalki, ki nam, starim, bržkone še odzvanja v ušesih. Za razliko od danes, ko je internet brezžično dostopen v vsaki luknji, si nekoč potreboval telefon in modem in – če si živel doma pri starcih – še dobre živce, da si se vsak mesec spopadel z njimi, ko je PTT (Pošta, telegram, telefon) na dom poslal mesečni račun za telefon. Čeprav sem BBS-je očitno preskočil – moj prvi spomin seže do IRC-a ali mIRC-a (in, upam, da kakšen računalniški frik zdajle ne zavija z očmi, rekoč, da je to eno in isto … evo, preprosto ne vem) – je vsebina, ki jo Digital Queer opisuje, poznana in domača:

»Registriram se kot nov uporabnik (naslova mi pa le ni treba napisati) in že se pred menoj odpre nov svet. Pedri vseh ras, starosti in poklicev hočejo komunicirati z mano. Počasi, srčki, ne morem odgovarjati vsem naenkrat. Gremo lepo počasi. Ime: HardFucker, orientacija: gay, starost: 24 let, se mi zdi idealno, pa še 54 % se ujamem z njegovimi željami po idealnem partnerju. Ga pokličem in tip se hoče pogovarjati. Izmenjava par besed (how are ya? what are ya doin’?) in potem izvem, da je potreben (i’m so fucking horny. what are ya wearing, handsome?) OK, smo v navidezni resničnosti, cool. Povem mu, da imam na sebi tesno oprijete 501 in da nimam spodnjic (v resnici sem oblečen v zguljeno trenerko in spodnje hlače, ki si jih moram ob prvi priliki preobleči). Ne vem, zakaj, ampak tisto s 501 je tipa očitno še bolj razkurilo. Začne vzdihovati in me sproti še vpraša, kako velikega imam (še en falocentrik, ki goji kult velikega kurca), pa kaj me najbolj vzburi, če imam rad trdo igro, kakšno rit imam in mu pride, reče hvala in se odklopi. Vse s hitrostjo 14400 bitov na sekundo!«

No, danes se vse to počne z nekaj megabajti na sekundo, a vsebina ostaja enaka: eni iščejo ljubezen, drugi seks, tretji kao samo prijatelje (in še pogosteje »prijatelje s koristmi«, kot posrečeno Google Translate prevede frazo »friends with benefits«). A jasno je eno: glbt-skupnost je odigrala pionirsko vlogo pri uporabi virtualnega prostora za medsebojno spoznavanje. Virtualni prostor je namreč pogosto nadomestil neobstoječi fizični prostor, kjer bi se glbt-jevci lahko srečevali in družili, in je presegal družbeno homofobijo, s katero so bili prežeti fizični prostori. In še vedno so.

tema - 2 300Med policami v trgovini

Čeprav je internet zagotovo pomembno spremenil razmerja med posameznikovo zasebnostjo in javnostjo – bežen pogled na Facebook zadošča – pa internet seveda ni bil prvi medij, ki je posrednik med ljudmi in vpliva na način našega spoznavanja, druženja in nenazadnje skupnega življenja. Mali oglasi v časopisu, pozneje oglasi na teletekstu, video in avdio sporočila v ženitnih posredovalnicah, pa posebni vprašalniki, ki so jih agencije uporabljale v šestdesetih letih in na osnovi odgovorov poskušale »spariti« primerne ljudi, pa – da ne pozabimo za tiste, ki se spomnite: Kontakt pola v Revolverju – … vse to so bili predhodniki tega, čemur lepo slovensko rečemo internetni dejting ali, malo manj posrečeno, spletne zmenkarije.

Tovrstno spoznavanje potencialnih intimnih in/ali seksualnih partnerk oziroma partnerjev se zdi logičen naslednji korak, ki ga je omogočila tehnologija, čeprav med sociologi in sociologinjami, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem, obstajajo tudi tisti, ki nekoliko nostalgično menijo, da je omenjena tehnologija radikalno spremenila človeško občutje ljubezni. Zygmunt Bauman, velikan sociologije, kot so ga poimenovali ob njegovem gostovanju v Ljubljani leta 2011, na primer meni, da so prav spletne zmenkarije znak sodobne potrošniške družbe, v kateri smo »umetnost ljubezni« zamenjali s »komodifikacijo ljubezni«. Z drugimi besedami: ljubezen je postala predmet, ki ga je moč kupiti, tako kot vrečko sladkorja v trgovini. In na prvi pogled – roko na srce – spletne strani, kot so GayRomeo, delujejo prav na tak način: s par kliki določiš parametre želenega partnerja, program preveri ponudbo in izpiše zadetke, ki bolj ali manj ustrezajo tvojim povpraševanjem. Približno tako, kot na izdelku v trgovini preveriš njegove sestavine in se odločiš (ali ne) za nakup. Baumanu je dal prav tudi eden od sodelujočih v avstralski raziskavi o internetnem dejtingu, ko je dejal, da so zanj spletne zmenkarije »nekaj takega kot nakupovanje v trgovini. Pogledaš, kaj je na voljo in se odločiš. Če mi je nekdo všeč, vprašam, če se dobiva. Če je za, se dobiva in se počiva dol. Preprosto.«

tema - 3 300Zgolj za nesrečne v ljubezni?

Če se je časopisnih malih oglasov in ženitnih posredovalnic praviloma držala stigma, da so na tovrstno spoznavanje obsojeni tisti nesrečniki, ki v resničnem življenju niso sposobni najti partnerja, za internetne zmenkarije tega ne moremo trditi. Prve psihološke raziskave na tem področju so sicer še poročale o tem, da se tovrstnega spoznavanja poslužujejo predvsem socialno izolirani posamezniki in posameznice, a vse to je že stvar preteklosti: danes so spletne zmenkarije nekaj, kar uporabljajo ljudje iz najrazličnejših družbenih okolij, splet pa jim ponavadi služi kot dopolnilo k preostalim načinom spoznavanja potencialnih partnerk in partnerjev v tradicionalnih kontekstih, kot so bari, zabave, počitnikovanje in podobno.

Raziskava med uporabniki spletnih zmenkarij v Sloveniji1 je pokazala, da sta dva ključna razloga, zaradi katerih ljudje posegajo po spletnih zmenkarijah, enostavnost pri dostopu do potencialnih partnerjev in hkrati visoka stopnja anonimnosti, ki omogoča enostavno prekinitev komunikacije, če ti ta ne ustreza več. Pri vsem tem pa vendarle obstaja razlika med heteroseksualci in homoseksualci v raziskavi: za prve so spletne zmenkarije najbolj preprost način spoznavanja partnerjev, za druge pa, kot so poročali, je to pogosto edini možen način za spoznavanje drugih gejev oziroma lezbijk. Devetnajstletni David je tako na primer pojasnil:

»Partnerja na spletu ne iščem zato, ker bi bil sramežljiv in ne bi bil sposoben koga povabiti na pijačo, se z njim pogovoriti in na ta način spoznavati ljudi. To bi raje počel, a v Sloveniji takih barov ni. Ne moreš preprosto iti v strejt bar, se približati nekomu, za katerega sumiš, da je gej, ga povabiti na pijačo, se pogovarjati z njim, potem pa čez deset minut pristaneš na urgenci, ker se je izkazalo, da je tip v resnici homofob.«2

tema - 1 300Ljubezensko sito

Ključni proces, v katerega so vključeni uporabniki in uporabnice spletnih zmenkarij, je proces filtracije. V tem procesu posameznik skoz svoja lastna merila filtrira spletne profile drugih uporabnikov in uporabnic, hkrati pa k filtraciji prispeva tudi z oblikovanjem lastnega profila. Rečeno drugače: izbor potencialnega partnerja ali partnerke poteka na osnovi tega, kakšno virtualno podobo posameznik ustvari o samem sebi (pri tem ima visoko stopnjo kontrole nad informacijami, ki jih pošlje drugim na spletu) in hkrati kako interpretira dostopne informacije o drugih, med katerimi izbira potencialne partnerje ali partnerke. Za Emila, triindvajsetletnega geja, je proces filtracije enostavno opravilo:

»Precej enostavno je ‘prebrati’ profile. Hitro lahko ugotoviš, kaj od nekoga lahko pričakuješ. Takšna ‘branja’ so morda malo bolj težavna pri profilih, kot je moj, kjer ni veliko informacij o meni. Zame je to čar [spoznavanja preko interneta] – da greš na zmenek na slepo. Mene bolj privlačijo tisti, ki so diskretni, kot pa tisti, ki v profilih o sebi napišejo cel roman.«

Nekoliko drugače filtracijo izvaja petindvajsetletni Urban:

»V profilu moraš navesti, ali iščeš prijateljstvo, seks, partnerstvo ali pogovor. Če nekdo išče samo seks, ga takoj izločim [iz svoje selekcije profilov]. Druga stvar je slika. Če ima tip sliko svojega golega telesa, če kaže mišice ali genitalije, ga izločim. Tretji test je ime profila. Če nekdo napiše ‘vroč tip’, ‘velik kurac’, ‘mačo’, ga takoj izločim. […] Le če izpolni vse moje pogoje, začnem z branjem sporočila, ki mi ga je poslal.«

Raziskave poročajo o visoki stopnji razočaranj, ki jih doživljajo uporabniki spletnih zmenkarij. Eden od razlogov tiči v dejstvu, da posamezniku niso na voljo vse informacije o osebi, s katero komunicira v virtualnem prostoru. Poleg tega so te informacije lahko visoko nadzorovane, kar pomeni, da se v virtualnem prostoru lahko predstavljamo v bistveno bolj družbeno zaželenih podobah, kot jim v resnici ustrezamo. Drži seveda tudi obratno: tudi ob spoznavanju v živo, na primer v baru, lahko marsikatero svojo slabost prikrijemo … a očitno je stik v živo še vedno toliko bolj informativen kot stik prek spleta, da lahko govorimo o relativno visoki stopnji razočaranj tistih, ki se spoznajo prek spleta in nato srečajo v živo. Ta razočaranja so povezana z dejstvom, da v spletni komunikaciji, ko si ustvarjamo podobo o človeku na drugi strani računalnika, manjkajoče informacije pogosto zapolnjujemo z idealiziranimi pričakovanji: tistega, kar o človeku ne vemo, si predstavljamo v idealizirani podobi, kar pa je seveda odličen recept za razočaranje. Na srečanju v živo namesto osebe, ki smo si jo naslikali po podobi Davida Bechkama, srečamo povprečnega Janeza, ki za povrh še tako grozljivo sreba vročo kavo, da z njim ne bi želeli preživeti niti minute več. Nekateri so pri tem iznašli zanimive tehnike »pobega« z zmenka. Poznam kolega, ki se je redno srečeval na »zmenkih na slepo« s fanti, ki jih je spoznal na netu in zelo spretno pobegnil z zmenka, če je ocenil, da z izbrancem zgublja čas. S prijateljico je bil namreč dogovorjen, da ga pokliče po desetih minutah po začetku zmenka: če je bil fant ok, se je oglasil na telefon in rekel, da zdaj nimam časa za pogovor, če ni bil, je odigral panično sceno: »Kaj res? Kaj???«, se opravičil fantu, češ da je zadeva nujna … in pobegnil s kraja »nesreče«.

Razočaranja so pri nekaterih tako velika, da so počasi zgubili že vso vero v možnost spoznati nekoga, ki bo po njihovi meri. Petindvajsetletni Urban je, recimo, pripovedoval tole:

»Profil ne predstavlja resničnosti. Da ti le vtis o tem, kar iščeš. Resnični profil je tisto, ko človeka srečaš v živo. […] Spletni zmenki povzročajo veliko razočaranj zaradi prevelikih pričakovanj. […] Ko srečaš nekoga na internetu, si lahko ustvariš iluzijo, da si človeka v bistvu srečal v živo, da je ta oseba kul in prava zate. Ko pa ga srečaš v živo, se pa izkaže, da je prava katastrofa. To vem zato, ker se je nekajkrat zgodilo, da se ljudje niso marali, ko so videli profil od nekoga, ko pa sta se srečala v živo, pa sta postala partnerja. Menim, da virtualno spoznavanje partnerjev nima nobene prednosti. Prej ima slabosti.«

No, vsem nejevernim Urbanom naj vendarle povem, da je omenjeni kolega, ki je pogosto pobegnil z zmenkov na slepo, slednjič na slepem zmenku le našel nekoga … in zdaj sta že deset let v bolj ali manj zadovoljivem partnerskem odnosu.

Zrcalce, zrcalce na steni …

Kaj je pravzaprav tisto, kar so pomembne informacije v profilih na spletu, ki si jih ogledujemo in na osnovi katerih kliknemo tistega na drugi strani računalnika? Raziskava v Sloveniji je pokazala, da sta ne glede na spol ali spolno usmerjenost prva dva kriterija, na osnovi katerih spletni zmenkarji izbirajo potencialne partnerje, starost in videz na sliki. Le pri lezbijkah je ta vrstni red nekoliko drugačen: na prvo mesto so postavile interese želene partnerke, nato starost, na tretjem mestu je besedilo, ki ga posameznica objavi o sebi na svojem profilu, sledita pa slika in kraj bivanja. Geji so, nekoliko drugače, na tretje, četrto in peto mesto po pomembnosti informacij dali kraj bivanja, seksualne navade in telesno postavo partnerja. Emil, triindvajsetletni gej, pojasnjuje:

»Slika [je najbolj pomembna]. Tako pač je. Če si za nekoga privlačen, on pa se ti ne zdi privlačen, potem iz te moke ne bo kruha. […] Videz je vse. To še posebej velja za geje. Na žalost je to tako. […] Že sama struktura profila določa pomembnost informacij. Najprej je slika, potem fizični opis, nato predstavitveni tekst, če ga posameznik sploh napiše. Jaz se vedno znova vračam nazaj k sliki.«

tema - cartoon 300Ko nihče ne ve, da si pes

Peter Steiner je v New Yorkerju leta 1993 objavil znamenito karikaturo, na kateri sta dva psa. Eden sedi za računalnikom in razlaga drugemu: »Na internetu nihče ne ve, da si pes.« S tem je zadel v srčiko problema: laži. Naj torej verjamem informacijam, ki jih dobim preko spletnih profilov potencialnih partnerjev in partnerk, ki so vsi idealne teže in postave, vsi razmišljajo o politiki, kulturi in literaturi, v seksualnem smislu pa so sploh vsi nadpovprečni in res bi bil neumen, če jih ne kliknem in spoznam. Raziskava med spletnimi zmenkarji v Sloveniji je pokazala, da je 28 % vprašanih moških in 36 % vprašanih žensk na svojem spletnem profilu objavilo vsaj eno informacijo, ki je bila neresnična. Najmanj so se lagali heteroseksualci (29 %), sledi jim 39 % lažnivih homoseksualcev in 43 % biseksualcev, ki so prav tako »prodajali« lažne informacije.

Če podatke pogledamo od bližje, se lahko samo nasmihamo: heteroseksualne in biseksualne ženske in geji so najpogosteje lagali o svoji teži: odbili so kakšen kilogramček (ali več njih). Bržkone so menili, da bodo tokrat res shujšali in se bodo na zmenku v živo že lahko prikazali v svoji novi, vitki postavi. Pri lezbijkah, ki so se sicer tudi lagale o svoji teži, vendarle prevladujejo drugačne laži: ponavadi so se predstavljale starejše, kot v resnici so. Drugače je pri biseksualnih moških: ti so se predstavljali za mlajše. Življenje je torej oder. In oder je laž …

Od besed k dejanjem

Še en zanimiv podatek prinaša omenjena domača raziskava: respondentke in respondente so spraševali, koliko časa je minilo od prvega srečanja na spletu do prvega srečanja v živo in nato do prvega spolnega odnosa. Raziskava je pokazala, da moški prej prestopijo iz virtualnega v realni svet in posledično imajo prej tudi spolni odnos z osebo, ki so jo spoznali na spletu. Pri tem je seveda pomembno upoštevati tudi različne tipe razmerij, ki jih posameznik išče. Tisti, ki pogosteje iščejo partnerja zgolj za seksualno razmerje, tudi hitreje vstopijo v takšno razmerje v primerjavi s tistimi, ki iščejo partnersko razmerje. 10 % heteroseksualcev, 24 % homoseksualcev in 26 % biseksualcev se je prvič počilo dol kar na prvem zmenku. Pri tem so ga najbolj biksali biseksualci, saj 45 % pri tem seksu ni uporabilo kondoma. Sledijo jim heteroseksualci: kondom je na prvem zmenku pri spolnem odnosu uporabilo 67 % vprašanih, najbolj varno pa so to počeli homoseksualci: 82 % vprašanih je uporabilo kondom pri spolnem odnosu na prvem zmenku z osebo, ki so jo spoznali preko spleta.

Uspeh

Podatka, kakšna je uspešnost tistih, ki dejtajo po spletu, nisem našel. Bržkone ne obstaja niti podatek, kako uspešni smo, ko se srečujemo v realnem svetu, v barih, na zabavah, v knjigarnah. Ljubezni in takih stvari se pač ne da meriti. A ni razloga, da bi spletno zmenkarjenje kar tako postavili na hladno. To je zagotovo način, kako se v 21. stoletju spoznavamo, vstopamo v življenja drugih in se, nenazadnje, ljubimo. In če vse to že ali boste počeli na spletu, za konec še podatek o tem, koliko ljudi išče tisto, kar iščete vi: 64 % vprašanih gejev in lezbijk v raziskavi o spletnih zmenkarijah v Sloveniji išče ljudi za klepet, 32 % si želi prijateljstva in druženja in le slabih 18 % išče partnerstvo. Nekoliko manj, 15 % vprašanih homoseksualcev, na spletu išče partnerja za redni seks (»fuck buddy«), 14 % partnerja za eno noč, malce bolj pa se boste morali potruditi, če si želite ustvariti družino (4 %), vas zanima zgolj virtualni seks (4 %), ali, bog pomagaj, iščete partnerja za svingerstvo ali skupinski seks – teh je na spletu dober odstotek. A to so le uradni zaznamki. Tisto, kar lahko naredite s svojim šarmom, pa je izven vseh merskih inštrumentov takšnih in drugačnih raziskav.


1Avtorji raziskave, ki je bila opravljena na vzorcu 1334 uporabnikov in uporabnic spletnih zmenkarij v Sloveniji, so Alenka Švab, Tina Kogovšek in Roman Kuhar. Rezultate njihove raziskave je moč najti na spletnem naslovu: https://sites.google.com/site/internetzmenki/

2Izjave so vzete iz študentske raziskave o spletnih zmenkarijah med geji v Sloveniji, ki jo je opravila Doris Kocon.

Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

Skočil bom z mostu, oprosti

TEMA Na enem od forumov, ki so namenjeni pomoči mladostnikom, sem prebral...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja