Narobe blog: Kako bo Olimpijski komite Slovenije ukrepal glede kršitev človekovih pravic in nasilja nad geji in lezbijkami v Rusiji?
Brane Dmitrovič, vodja odnosov z javnostmi pri Olimpijskem komiteju Slovenije OKS: V Olimpijskem komiteju Slovenije, vse od njegove ustanovitve, ostajamo dosledno na stališču, da je šport, tako na lokalni, kot tudi na globalni ravni, potrebno ločevati od politike. Gre za civilno sfero delovanja, v kateri ne sme biti nobenega prostora za kakršnokoli preštevanje, oz. razlikovanje na katerikoli osnovi. Tudi v primeru, o katerem pišete in o katerem smo bili seznanjeni najprej od odgovornih iz Mednarodnega olimpijskega komiteja, ostajamo čvrsto pri zgoraj napisanem. Skratka, Olimpijski komite Slovenije se tudi tokrat zavzema za enakopravno obravnavo vseh športnic in športnikov, trenerjev, športnih delavcev in funkcionarjev, ki se bodo znašli na olimpijskih igrah v Sočiju v različnih vlogah, za enakopravno vlogo in obravnavo, ne glede na spolno usmerjenost, rasno, versko in politično pripadnost. Na Olimpijskem komiteju Slovenije bomo tako ravnali tudi v prihodnje in z mednarodno športno skupnostjo storili vse, da se šport, športnice in športniki vedno in povsod ne pusti vpeti v te ali one interese, oz. da naj bodo športne promocija svobode, tolerance.
Stališče, da lahko šport, ali katerikoli drugo človekovo aktivnosti, ločimo od politike, je, milo rečeno, naivno, realno gledano pa neodgovorno do razvoja in uveljavljana človekovih pravic in svoboščin ter žaljivo do zgodovine športa, ki je tudi zgodovina različnih političnih odločitev. Tako kot katerakoli druga človekova aktivnost tudi šport ne more potekati v političnem vakuumu, pa če še tako odločno trdimo, da je »šport, tako na lokalni, kot tudi na globalni ravni, potrebno ločevati od politike«.
Zaradi aktualnosti in jasnosti se bom omejila le na olimpijsko gibanje. Moderne olimpijske igre se nenehno prepletajo tudi z vsakodnevno politiko, se pravi politiko, na katero najprej pomislimo, ko govorimo … no … o politiki. Čeprav mnogi, ki na kakršen koli način delujemo v civilni sferi (najbrž pa tudi mnogi drugi), vemo, da je politika mnogo več kot to, kar nam v večernih urah bruha z zaslonov.
Politična vprašanja na olimpijskih igrah v novem tisočletju
Najbrž se večina, vsaj megleno, spomni poletnih olimpijskih iger leta 2000 v Sydneyju. Takrat je v teku na 400 metrov slavila Avstralka z aboriginskimi koreninami Cathy Freeman. Po tekmi je zmagovalni krog pretekla z avstralsko in aboriginsko zastavo. MOK na njeno dejanje, na srečo, ni reagiral, čeprav bi lahko. Pravilo 50 olimpijske listine namreč prepoveduje izražanje politične, verske in rasne propagande na olimpijskih mestih, prizoriščih in ostalih območjih. Športnice in športniki, ki kršijo to pravilo, so lahko diskvalificirani ali pa jim odvzamejo akreditacijo.
Omenjene igre se bodo v zgodovino zapisale tudi po tem, da so športniki in športnice Severne in Južne Koreje na otvoritveni slovesnosti korakali po skupno zastavo. Pri tej simbolični združitvi obeh Korej, ki sta uradno v vojni že več kot 60 let, je posredoval MOK. Mešanje športa in politike je očitno.
Kljub omenjenemu pravilu je MOK na lanskih olimpijskih igrah v Londonu muslimanskim športnicam dovolil nositi naglavno ruto. Brez tega dovoljenja nacionalni olimpijski komiteji nekaterih večinsko muslimanskih držav ženskam ne bi dovolili tekmovati. Obvezno nošenje naglavne rute pa je verska zapoved.
Vodja odnosov z javnostmi pri Olimpijskem komiteju Slovenije Brane Dmitrovič je na vprašanja o odzivu OKS na zgoraj opisane politično obarvane dogodke zapisal:
»Olimpijski komite Slovenije sodi v civilno športno sfero. Njegova poglavitna naloga je ustvarjati v Sloveniji in širše čimboljše pogoje za razvoj slovenskega športa, slovenskih športnic in športnikov v najširšem pomenu besede (vljudno Vas vabim, da nas obiščete in Vam bomo z veseljem pojasnili, kaj vse delamo na OKS in potem Vam bo morda bolj jasno, da so olimpijske igre le ena od nalog, ki jih »pokriva« osrednja športna organizacija v Sloveniji). In najmočnejše orožje slovenskega športa (če hočete OKS) je, da se nikoli nismo pustili preštevati: ne po političnem, verskem ali kakršnemkoli drugem kriteriju. Vaša tokratna vprašanja razumem tudi kot poskus vpletanja OKS v zadeve, za katere ni niti poklican niti pristojen. Verjetno veste, kakšna je bila reakcija v zvezi z nedavno odločitvijo ruskih oblasti športne legende, večkratne svetovne rekorderke in svetovne prvakinje v skoku s palico Jelene Isinbajeve na pravkar končanem svetovnem atletskem prvenstvu v Moskvi?! In zdaj naj bi se OKS o njenem ravnanju opredeljeval? Ne!! Kajti OKS ob vsem skupaj zagovarja tudi svobodo govora!«
Kaj so olimpijske igre?
Olimpijske igre so vodilni športni dogodek, kjer športnice in športniki tekmujejo v različnih športnih disciplinah. Športnice in športniki pri tem predstavljajo svoje države oz. kot pravijo slovenske športnice in športniki, promovirajo svoje države. Država pa ni apolitični koncept.
Na olimpijskih igrah tako vihrajo nacionalne zastave, iz zvočnikov donijo nacionalne himne, športnice in športnike podpirajo nacionalni olimpijski komiteji, na lestvice najboljših se glede na število osvojenih medalj uvrščajo ne samo športnice in športniki, ampak tudi države. Države večina tudi precipira kot gostiteljice olimpijskih iger, čeprav jih uradno gostijo mesta, ki skupaj z državami sofinancirajo postavitev objektov za izvedbo olimpijskih iger.
Na tribunah posedajo politični predstavniki in politične predstavnice držav. Nekateri zmagovalci na olimpijskih igrah po vrniti v svojo državo od te za svoje uspehe zahtevajo mesečno rento.
Koliko držav tekmuje na olimpijskih igrah?
Od leta 1896, ko so potekale prve olimpijske igre moderne dobe, je število držav na posameznih poletnih in zimskih olimpijskih igrah variralo. Dva vidnejša razloga sta bojkot ter nenehno razpadanje starih in nastajanje novih držav. Mednarodni olimpijski komite (MOK) se mora tako nenehno prilagajati realnostim, ki jih ustvarjajo politične odločitve.
MOK vključuje nacionalne olimpijske komiteje 192 od 193 držav članic Organizacije združenih narodov (ZN). Med njimi ni komiteja Južnega Sudana, saj še ni ustanovljen. Poleg tega MOK vključuje tudi komiteje 12 odvisnih ozemelj, ki jih ZN ne priznavajo za samostojne politične subjekte. Sem sodijo: Tajvan, Palestina, štiri ozemlja ZDA, Britanska čezmorska ozemlja, Aruba, Hongkong, Cookovi otoki.
MOK je leta 1996 celo spremenil del olimpijske listine, ki zdaj določa, da MOK lahko prizna le olimpijske komiteje držav, ki so jih že priznali ZN. Tako športnice in športniki iz odvisnih ozemelj, kot so Curaço, Gibraltar, Macau in Ferski otoki, lahko tekmujejo le pod zastavami držav, v katere so ta ozemlja vključena, čeprav se njihov pravni status lahko primerja z zgoraj naštetimi odvisnimi ozemlji. MOK tako tudi ne vključuje mednarodno nepriznanih držav, kot so Pridnestrska republika, Abhazija, Južna Osetija, Gorski Karabah. Vse to so politična odločitve, ki imajo za nekatere športnike in športnice iz teh ozemelj in držav realne posledice.
Nevmešavanje v kršitve človekovih pravic
Edmund Burke naj bi nekoč dejal: »Edino, kar zlo potrebuje za zmago, je, da dobri ljudje ne storijo ničesar.« MOK pa ob sistematičnih kršitvah človekovih pravic ni le molčal. Kot kažejo spodnji primeri, je športnike in športnice kaznoval, če so se zavzeli za spoštovanje človekovih pravic.
Posamezni nacionalni olimpijski komiteji so olimpijske igre zaradi nestrinjanja s politiko držav gostiteljic bojkotirali igre leta 1976, 1980 in 1984. MOK je v vseh teh primerih odločno zagovarjal svoje stališče in izvedel olimpijske igre v izbranih državah. Pri tem pa se ni spraševal, kako izvedba največjega in najbolj prestižnega športnega dogodka vpliva na uveljavljanje sistematičnega kršenja človekovih pravic države gostiteljice.
Poletne olimpijske igre leta 1976 v Montrealu so bojkotirale skoraj vse suverene afriške države kot odziv na odločitev MOK, da Novi Zelandiji dovoli nastop na igrah, kljub temu da je novozelandska ekipa rugbyja tekmovala v Južnoafriški republiki, kjer so leta 1970 stopnjevali apartheid z odvzemom političnega predstavništva temnopoltim prebivalcem in prebivalkam.
Najbolj je bil odmeven bojkot poletnih olimpijskih iger leta 1980 v sovjetski Moskvi. Bojkot so vodile ZDA, sledilo pa ji je še 64 držav. Razlog: sovjetska vojaška invazija Afganistana. Sovjetska zveza ZDA seveda ni ostala dolžna. Skupaj s 13 bratskimi državami je bojkotirala 23. poletne olimpijske igre leta 1984 v Los Angelesu.
Z bojkotom iger leta 1936 pa so nekatere države zagrozile tudi nacistični Nemčiji, saj se je uradni časopis nacistične stranke Völkischer Beobachter zavzemal za prepoved nastopa Judom, Judinjam in temnopoltim osebam. Grožnja je delovala, saj so nemške oblasti odstopile od namere. Tako je eno politično odločitev, zamenjala druga. V veljavi pa so ostali rasni zakoni, ki so omogočali sistematično kršenje človekovih pravic pripadnikov in pripadnic »nearijskih ras«. Ti zakoni so tudi prispevali k holokavstu, homokavstu, iztrebljanju Romov in Rominj, političnih nasprotnikov in nasprotnic ter vseh preostalih nezaželenih oseb v Nemčiji in okupiranih državah med drugo svetovno vojno.
Deset dni pred začetkom poletnih olimpijskih iger leta 1968 v Mexico Cityju je mehiška vlada vojski ukazala, naj onemogoči nadaljnje proteste študentk in študentov, ki so na Trgu treh kultur v središču mesta zahtevali več državljanskih pravic in demokracije. Več deset protestnikov in protestnic ter civilistov in civilistk je bilo ubitih, več kot 1000 jih je bilo aretiranih. Mednarodni olimpijski komite pa nič.
Na istih olimpijskih igrah so se trije vrhunski tekači na podelitvi medalj za tek na 200 metrov zavzeli za državljanske pravice temnopoltih v ZDA. Dobitnika zlate in bronaste medalje Afroameričana Tommie Smith in John Carlos sta ob zvokih ameriške himne bosa stala na zmagovalnih stopničkah in v zrak dvignila v črni rokavici odeti pesti. Avstralec Peter Norman, dobitnik srebrne medalje, pa si je pripel broško v podporo boju za državljanske pravice. Mednarodni olimpijski komite je obema Američanoma do smrti prepovedal tekmovati na olimpijskih igrah, Normana pa je avstralska olimpijska ekipa izključila leta 1972.
Ko naj temnopolti sleče svojo kožo
Skrivanje za deklarirano apolitičnostjo kaže na nespoštovanje raznolikosti med športnicami in športniki, gledalci in gledalkami, novinarkami in novinarji ter vsemi preostalimi ljudmi, ki so del olimpijskega gibanja. Zahtevati od istospolno usmerjenih športnikov in športnic, da na olimpijskih prizoriščih ne smejo na kakršenkoli način pokazati svoje spolne usmerjenosti, je enako kot od temnopoltih športnic in športnikov zahtevati, da na olimpijskih prizoriščih slečejo svojo kožo. Je že res, da je lažje sneti broško z mavrično zastavo, kot pa prikriti svojo temno kožo. Ampak to je le logistična zagata z logistično rešitvijo.
In če bi v Rusiji veljal zakon, ki bi prepovedoval »slovensko propagando« med mladoletnimi osebami, ker slovenske kulture pač ni mogoče enačiti s tradicionalno mogočno rusko kulturo, bi Olimpijski komite Slovenije še vedno vztrajal na stališču, da je šport treba ločevati od politike? In da je treba spoštovati svobodo govora?
