Ruske oblasti so v zadnjih tednih vse pogostejša tarča kritik različnih organizacij za človekove pravice ter posameznikov in posameznic. Vse bolj odločni so tudi pozivi za spremembo lokacije zimskih olimpijskih iger, ki bodo v ruskem mestu Soči od 7. do 23. februarja 2014.
Razlog je konec junija uveljavljeni zvezni zakon, ki prepoveduje propagando med mladoletnimi osebami o netradicionalnih spolnih odnosih. Za posameznice in posameznike določa denarno kazen v višini do 5.000 rubljev (124 evrov), za pravne osebe pa v višini do milijona rubljev (23.215 evrov) in prepoved delovanja za 90 dni. V praksi to pomeni prepoved delovanja lgbt-organizacij. Kazni zaradi kršitve omenjenega zakona se ne bodo mogli izogniti niti tujci in tujke. Za njih je predvidena 15-dneva zaporna kazen, ki ji sledi deportacija iz Rusije.
Pozivi za spremembo lokacije
Spletni portal Change.org zato poziva predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) Jacquesa Roggea, da prestavi olimpijske igre v Vancouver, ki je zimske igre relativno uspešno gostil pred štirimi leti. V pismu, ki ga lahko podpiše vsak z dostopom do interneta, so aktivistke in aktivisti zapisali, da cenijo Roggeova prizadevanja, da bi Rusija istospolno usmerjenim atletinjam in atletom omogočila tekmovati na olimpijskih igrah. Vendar hkrati opozarjajo, da to ni dovolj.
Oglasil se je tudi britanski igralec, komik in performer Stephen Fry. V odprtem pismu, ki ga je, med drugim, naslovil na britanskega primierja Davida Camerona in predsednika MOK Jacquesa Roggea, je diskriminatorni ruski zakon primerjal z rasnimi zakoni nacistične Nemčije, ki je poletne olimpijske igre gostila leta 1936. Kritičen je bil tudi do ideje, da se šport in politika ne smeta povezovati, saj se politika povezuje z vsem. V stari grščini namreč pomeni »tisto, kar se tiče ljudi«. Pozval je k popolni prepovedi iger v Sočiju, saj Putinu civiliziran svet na nikakršen način ne sme pritrjevati.
Odzivi MOK in ruskih oblasti
MOK se je na odprto pismo odzval mlačno. V izjavi za javnost so zapisali, da spoštujejo Fryjevo mnenje in da so že jasno povedali, da je šport človekova pravic, ki mora biti dostopna vsem ne glede na raso, spol ali spolno usmerjenost.
MOK hkrati načrtuje strogo uveljavljanje olimpijskih pravil. Pravilo 50 olimpijske listine namreč prepoveduje izražanje politične, verske in rasne propagande na olimpijskih mestih, prizoriščih in ostalih območjih. Športnice in športniki, ki kršijo to pravilo, so lahko diskvalificirani ali pa jim odvzamejo akreditacijo. Na lanskih olimpijskih igrah v Londonu so sicer muslimanskim športnicam dovolili nositi naglavne rute.
V praksi to pomeni, da bo lahko vsak, ki se bo med olimpijskimi igrami v Sočiju držal za roko z osebo istega spola ali si pripel mavrično broško kaznovan po ruskem zakonu in olimpijski listini. Iz MOK so sicer sporočili, da bodo kršitve obravnavane individualno in razumno.
Komisar za človekove pravice pri ruskem zunanjem ministrstvu Konstantin Dolgov je na naraščajoče kritike in pozive odgovoril: »Vsi gostje ter udeleženci in udeleženke Olimpijade bodo dobrodošli. Hkrati pa bomo strogo upoštevali ruski zakon in spoštovali običaje in tradicije naše države. To je normalna želja.« O zakonu pa: »To je zvezni zakon. Ni diskriminatoren – ruska ustava namreč prepoveduje vse vrste diskriminacije. Zakon je v skladu z mednarodnimi obveznostmi Rusije. Kjer pa obveznosti ne obstajajo, ker preprosto ne obstajajo, ni potrebe, da bi jih izumili. Ne kršimo ničesar.« (Seveda. Vse mednarodne obveznosti so zrastle na drevesu mednarodnih obveznosti, zato nikoli ni bilo potrebe, da bi jih izumili.)
Sponzorji sledijo denarju
Coca-Cola in McDonald’s, sponzorja olimpijskih iger v Sočiju, sicer podpirata enakopravnost lgbt-oseb, kljub temu pa ne bosta umaknila svoje podore. Ruski trg je velik in še ni v celoti izkoriščen. Coca-Cola tako povečuje svoje investicije v Rusiji, McDonald’s pa v naslednjih treh letih načrtuje odprtje 150 novih restavracij. Med sponzorji in podporniki olimpijade v Sočiju so tudi: Panasonic, Samsung, Visa, Adecco, Deloitte, UPS, Microsoft …
Kršenje človekovih pravic – izseki iz olimpijske zgodovine
Olimpijske igre so največji športni dogodek, ki združuje ne samo športnic in športnikov, ampak tudi sponzorje, lokalne, nacionalne, regionalne in mednarodne politike, javne uslužbenke in uslužbence, prostovoljke in prostovoljce ter na milijone gledalcev in gledalk. Vodilni pri mednarodnem olimpijskem komiteju in nacionalnih komitejih so si v preteklosti večkrat zatiskali oči pred kršenjem človekovih pravic in nasiljem v državah gostiteljicah.
Leta 1936 je Berlin, takrat glavno mesto nacistične Nemčije, gostil poletne olimpijske igre. Uradni časopis nacistične stranke Völkischer Beobachter se je pred igrami zavzemal za prepoved nastopa Judom, Judinjam in temnopoltim osebam. Šele po grožnji nekaterih držav, da bodo igre bojkotirale, so nemške oblasti odstopile od namere. V veljavi pa so ostali rasni zakoni, ki so omogočali sistematično kršenje človekovih pravic pripadnikov in pripadnic »nearijskih ras«. Ti zakoni so tudi prispevali k holokavstu, homokavstu, iztrebljanju Romov in Rominj, političnih nasprotnikov in nasprotnic ter vseh preostalih nezaželenih oseb v Nemčiji in okupiranih državah med drugo svetovno vojno.
Drugo vidnejše zatiskanje oči se je zgodilo na poletnih olimpijskih igrah leta 1968 v Mexico Cityju. Deset dni pred začetkom omenjenih iger je namreč mehiška vlada vojski ukazala naj onemogoči nadaljnje proteste študentk in študentov, ki so na Trgu treh kultur v središču mesta zahtevali več državljanskih pravic in demokracije. Več deset protestnikov in protestnic ter civilistov in civilistk je bilo ubitih, več kot 1000 jih je bilo aretiranih. Mednarodni olimpijski komite pa nič.
Na istih olimpijskih igrah so se trije vrhunski tekači na podelitvi medalj za tek na 200 metrov zavzeli za državljanske pravice temnopoltih v ZDA. Dobitnika zlate in bronaste medalje Afroameričana Tommie Smith in John Carlos sta ob zvokih ameriške himne bosa stala na zmagovalnih stopničkah in v zrak dvignila v črni rokavici odeti pesti. Avstralec Peter Norman, dobitnik srebrne medalje, pa si je pripel broško v podporo boju za državljanske pravice. Mednarodni olimpijski komite je obema Američanoma do smrti prepovedal tekmovati na olimpijskih igrah, Normana pa je avstralska olimpijska ekipa izključila leta 1972.
Nobena država ne svetu ni imuna na kršenje človekovih pravic. To pa še ne pomeni, da je nesmiselno zahtevati njihovo spoštovanje, sploh v državi, ki naj bi stopila na še en medijsko in finančno oblegan svetovni oder.
Viri:
Narobe blog >>>
Change.org >>>
Odprto pismo Stephena Fryja >>>
Voice of Russia >>>
Advocate.com >>>
Daily Mail >>>
Buzzfeed.com >>>
Sponzorji OI v Sočiju >>>
Wikipedia (OI 1936) >>>
Wikipedia (OI 1968) >>>
