Razstavljene kraljice
Na mednarodni dan žena pa tja do 11. marca ste si v Kulturnem centru Q na Metelkovi lahko ogledali fotografsko razstavo Razstavljene kraljice / Drag Queen in mostra, italijanskega avtorja Stefana Bordierija. Projekt Razstavljene kraljice, ki še vedno poteka in širi že sedaj bogato zbirko, dokumentira živahne torinske kraljice preobleke in jih ujame med njihovimi nastopi. Fotograf Stefano Bordieri je v svoj objektiv ujel tako javno kot tudi zasebno življenje torinskih kraljic preobleke in jih spremljal v klubih, doma in drugod. Projekt se je začel na torinski Paratissimi, alternativi umetniškemu sejmu Artissima, kjer se predstavljajo mlajši umetniki, v čast slovenskemu odprtju razstave pa je nastopila razvpita Madama Batterflai, ena od glavnih zvezd razstave in torinske glbt-scene.
Družinski zakonik: zgodba o jari kači in steklem polžu
V Državnem zboru je Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide februarja in marca 2011 nadaljeval z drugim branjem predloga Družinskega zakonika. Kot je znano, obravnavo zakonika spremlja politično premišljeno zavlačevanje, ki daje vse večjo možnost razširjanja brezumnega glasu. Slovenska tiskovna agencija je februarja poročala, da je zakonu nasprotujoča Civilna iniciativa za družino in pravice otrok pred samo sejo in pred poslopjem Državnega zbora zbrani javnosti razglašala svoje »argumente«. Jedro spora seveda še vedno ostaja izenačitev homoseksualnih porok s heteroseksualnimi, razširitev pojmovanja družine na skupnost ene odrasle osebe ali dveh odraslih oseb z otrokom ter pravica istospolnih parov do posvojitev otrok. Za pomiritev heteronormativnega odpora je koalicija sprejela kompromis, ki simbolno razločuje med »civilnim partnerstvom« (partnerska zveza dveh istospolnih oseb) in zakonsko zvezo (poroka med moškim in žensko). Iz obeh izpeljuje enake pravne in materialne posledice, ki se razlikujejo »le« na področju posvojitev. Homoseksualni pari bi otroka lahko posvojili le, če bi bil eden izmed partnerjev tudi otrokov biološki starš. Temu kompromisu, ki je jasen pokazatelj etične nenačelnosti ter odsotnosti politične podpore slovenski glbt-populaciji, iz vrst koalicije nasprotuje le še LDS.
Kompromis, s katerim je vlada želela stopiti korak bližje nasprotnikom Družinskega zakonika, pa te seveda ni pomiril. Še naprej paranoično poskušajo iz vseh členov predloga zakonika izbrisati istospolne pare in družine. S tem tudi učinkovito zavlačujejo seje omenjenega odbora, ki se jih po novem spet lahko udeležuje vodja Civilne iniciative Aleš Primc. Ta je bil namreč zaradi neprimernega vedenja (s šahovsko uro je meril čas, ki ga predsednica Odbora Andreja Meglič Černak namenja zagovornikom in nasprotnikom zakona) izključen iz sodelovanja na sejah.
Do pomembnega preboja je prišlo 22. marca, ko je Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide sprejel proceduralni predlog, da o vsakem členu člani Odbora lahko razpravljajo le enkrat. To je pospešilo delo, čeprav je Franc Cukjati (SDS) skupaj s svojimi pajdaši za takorekoč vsak člen pripravil svojo že stokrat slišano pridigo o razvrednotenju družine in o tem, da ni nič narobe, če otroka malo po »nagi ritki« (nasprotoval je členu, ki prepoveduje fizično kaznovanje otrok).
V razpravo o Družinskem zakoniku se je konec februarja s pismom, ki je bilo naslovljeno na poslance in poslanke, vključila tudi ameriška organizacija za človekove pravice Human Rights Watch. Pozvala jih je, naj sprejmejo predlog Družinskega zakonika, saj vlade, ki si prizadevajo k enakopravnosti, ne bi smele izključevati nikogar iz nobenega vidika družbenega življenja. Po besedah predsednika glbt-programa znotraj Human Rights Watch Borisa Dittricha (na sliki) je končanje neenake obravnava in priznanje družin in partnerstev korak v pravo smer.
Korak v pravo smer pa je bil bržkone tudi sestanek premiera Boruta Pahorja, ki je končno – po več prošnjah – 29. marca 2011 le sprejel predstavnike Kampanje za vse družine in jim potrdil, da vlada z omenjenim zakonom še vedno misli resno in da ga je potrebno čimprej sprejeti, saj prinaša pomembne rešitve težav s tega področja.
Bršljan za Alena
Režiser in dramaturg Alen Jelen je konec marca prejel Bršljanov venec Združenja dramskih umetnikov Slovenije za svoje umetniško vodenje ŠKUC gledališča, ki nam je v preteklih letih postreglo s kar nekaj glbt-obarvanimi predstavami, za radijske režije v letu 2010 in za režijo uprizoritve Družba na poti Toma Daltona Bidwella, o čemer smo poročali v prejšnji številki Narobe. Alenu Jelenu iskreno čestitamo in mu še naprej želimo uspešno razvijanje in uveljavljanje »njegove« smeri znotraj slovenskega gledališča, to je tematizacija marginalnih družbenih skupin. Pogovor z Alenom Jelenom o predstavi Družba na poti si lahko preberete na blogu Narobe (vnos 28. januar 2011).
Še malo reklame
V našem najljubšejšem kafiću in opravljalskem kotičku po imenu Open se je v zadnjih mesecih zgodil cel kup reči, od literarnih večerov in slikarskih razstav, šole didžejanja, performansov, javnih ogledov in prisluhov (Ema, radijska igra Vincent River), koncertov, razprav in okroglih miz, pa vse do delavnic o uporabi vejice (se nismo udeležili in za posledice ne odgovarjamo) in dobrodelnega friziranja. Program dogodkov si lahko ogledate na http://open.si/, ali pa Cafe Open poprijateljite na Facebooku. Prepričani smo, da bo vsakdo našel kaj zanimivega zase, saj je Open postal eno izmed najbolj aktivnih lgbt-prizorišč v Ljubljani. Uredništvo se posledično klanja vsem openovcem in vam kliče: Še na mnoga leta!
Aktualne novice lahko spremljate na www.narobe.si
