Od nezaupanja k sodelovanju
TEMA
V Sloveniji nasilje nad istospolno usmerjenimi raziskujemo od leta 2001. Vsi do zdaj dostopni podatki kažejo precej podobno sliko: več kot 50 odstotkov vprašanih gejev in lezbijk ima zaradi svoje spolne usmerjenosti vsaj eno izkušnjo z nasiljem. Raziskave sicer niso neposredno primerljive, vendar pa vsi podatki kažejo na to, da se nasilje ne zmanjšuje.
Uradne statistike homofobičnega nasilja ne beležijo, saj policija ne vodi posebne statistike o tem nasilju. Rezultati raziskave Povej Naprej kažejo, da več kot 92 % tistih, ki se soočajo s homofobičnim nasiljem in z diskriminacijo, tega ni prijavilo policiji. Temu botruje več razlogov. Najpogosteje so sodelujoči v raziskavi omenjali, da se jim tovrstna prijava ni zdela smiselna, da so se bali homofobičnih opazk policistov, na število prijav pa verjetno pomembno vpliva tudi dejstvo, da prijava od žrtve v večini primerov zahteva razkritje spolne usmerjenosti.
Med osmimi odstotki lgbt-oseb, ki so nasilje prijavili, so izključno tisti, ki so glede svoje spolne usmerjenosti razkriti pred večino, še posebej pred prijatelji in družino. Ti poročajo, da je bil odnos policije do njih ob prijavi nevtralen (60 %) oziroma podporen (40 %). Nihče ni poročal o sovražnem odnosu policije, zato se zdi, da je strah pred negativno reakcijo policije zgolj pričakovan, ne pa zasnovan na dejanskih izkušnjah.
Kot ključno obliko homofobnega nasilja zaznavamo psihično in verbalno nasilje, kot so obrekovanje, nesramna vprašanja, posmeh, besedna zbadanja, namigovanja, grožnje in ustrahovanje. Žal na verbalno nasilje pogosto ne reagiramo – nasilje, ki ni fizično, prepogosto sprejmemo kot sestavni del vsakdanjega življenja. A neprepoznavanje in podcenjevanje psihičnega nasilja ter mišljenje, da je prijava takega nasilja nesmiselna, je lahko zelo nevarno. Ne samo da je to najpogostejša oblika nasilja nad istospolno usmerjenimi, pač pa psihično nasilje lahko hitro preraste v vse druge oblike nasilja in tudi v resnejša kazniva dejanja.
Sodelovanje nevladnih organizacij s policijo v Sloveniji in EU
Sodelovanje glbt-nevladnih organizacij s slovensko policijo poteka že več let, čeprav je bilo šele letos dokončno formalizirano. Že konec osemdesetih in v začetku devetdesetih so se aktivisti obračali na policijo in jo opozarjali na nasilje, ki so ga predvsem geji doživljali v parkih in na drugih javnih mestih. A do pravega posluha policije za to vprašanje je prišlo šele v novem tisočletju. K temu je najbrž, vsaj na začetku, prispevala večja vidnost glbt-skupnosti ter organizacija parad ponosa, saj je do leta 2005 bolj ali manj tesno sodelovanje s policijo potekalo ravno na področju varovanja tega dogodka. V okviru pobud za sodelovanje je Škuc-LL leta 2004 izdal zloženko Policija in homofobični zločini, med letoma 2006 in 2010 pa je bila letno organizirana vsaj ena javna okrogla miza na temo lgbt in policija. Društvo Legebitra s policijo neformalno sodeluje od leta 2007. Čeprav pri Legebitri na osnovi pogovorov z žrtvami ne beležijo, da bi žrtve na policiji doživele negativne reakcije, zavračanje storitev ali druge oblike neposredne diskriminacije, pa vendarle pri posameznih primerih zaznavajo stereotipno razumevanje specifične situacije lgbt-oseb in pomanjkanje znanja in empatije pri prepoznavanju specifičnega homofobičnega nasilja.
Do prvega formaliziranega sodelovanje med glbt-nevladno organizacijo in Slovensko policijo je prišlo v letošnjem letu (2011), ko je Legebitra za vodilne kadre v policiji pripravila usposabljanja, na katerih sodelujoče sooča z miti, s predsodki in stereotipi o lgbt-osebah. Cilj tovrstnega usposabljanja je tudi v definiranju homofobičnega nasilja, prepoznavanju pomembnosti vidnosti lgbt-skupnosti – tudi skozi organizacijo parad ponosa – in nenazadnje v vzpostavljanju proaktivnega pristopa za sodelovanje v lgbt-skupnosti. To pomeni, da policija potrebuje dodatne informacije o lgbt-osebah ne zaradi posebne obravnave teh oseb, pač pa zato, ker te informacije policiji omogočajo specifičen vpogled v situacijo žrtve. Tovrstno razumevanje pa je ključno za uspešno preiskavo.
Angažiranost in podpora vodstva Slovenske policije, ki prepoznava homofobijo kot družbeni problem, je vsekakor pomemben korak pri prenosu informacij do tistih policistov in policistk, ki se bodo na terenu soočali s konkretnimi žrtvami homofobičnega nasilja. Tovrstno sodelovanje je po drugi strani pomembno tudi zaradi tega, ker posredno omogoča varen prostor za istospolno usmerjene policiste in policistke. Izkušnje iz tujine namreč kažejo, da je eden ključnih trenutkov, ki zaznamujejo vidne spremembe v policijskih vrstah, ravno sprejemanje gejev in lezbijk znotraj lastnih vrst. Če policija namreč ni varen prostor za lastne sodelavce in sodelavke, bo težko prepričati istospolno usmerjene, da ji zaupajo. Ravno istospolno usmerjeni policisti in policistke nemalokrat postanejo tudi pomemben vezen člen med policijo in lgbt-skupnostjo, kar pričajo tudi izkušnje članov in članic Evropske zveze lgbt-policistov (European Gay Police Association), v katero je trenutno vključenih enajst članic EU.
Ena od priložnosti za grajenje varnega delovnega mesta ter utrjevanje zaupanja med lgbt in policijo se pri nas zagotovo kaže v ustrezni dopolnitvi Kodeksa policijske etike, katerega namen je policiste ozavestiti o pomenu spoštovanja človekovih pravic. Prenovljeni kodeks, ki je bil izdan leta 2009, kljub naštetim več osebnim okoliščinam eksplicitno ne omenja osebne okoliščine spolne usmerjenosti.
Če se je uradno in formalizirano sodelovanje med glbt-nevladnimi organizacijami in policijo v Sloveniji začelo šele pred kratkim, pa se na evropskem nivoju zaupanje med policijo in lgbt-skupnostjo pospešeno gradi zadnjih deset let. Raziskave na Švedskem in v Veliki Britaniji1 so namreč v začetku novega tisočletja pokazale, da nevladne organizacije beležijo tudi do petkrat večje število homofobičnih incidentov kot je uradnih prijav na policijo. To je bil znak za alarm. Raziskave so namreč pokazale visoko nezadovoljstvo s policijskim odzivom in odnosom do lgbt-skupnosti in potrebno po boljšem razumevanju glbt-oseb.
Ti rezultati so delovali kot spodbuda za potrebne premike k skupnemu sodelovanju, ki so se zgodili ne samo na Švedskem in Veliki Britaniji, temveč tudi v nekaterih drugih državah članicah EU. Na evropskem nivoju pa se je na tem področju aktivirala tudi ILGA-Europe, ki je decembra 2011 v Haagu pripravila zaključno konferenco štiriletnega projekta »V sodelovanju s policijo v boju proti homofobiji in transfobiji v Evropi 2008 – 2011«. S projektom so želeli pregledati obstoječe dobre prakse, vzpostaviti nova sodelovanja med policijo in nevladnimi organizacijami ter oblikovati priporočila za Evropsko komisijo, ki bi v prihodnjih letih usmerjala in narekovala sodelovanje med nevladniki in policijo na nacionalnem nivoju.
Rezultati omenjenega projekta niso presenetljivi: v dobrih praksah izstopajo Švedska, Nizozemska, Velika Britanija, Irska in Španija, kjer sodelovanje med policijo in nevladnimi organizacijami že presega izobraževalne in ozaveščevalne aktivnosti in temelji na izboljšanju podpornega sistema žrtvam nasilja. Policija v teh državah usmerja zelo veliko pozornosti skrbi za varnost skupnosti in je že zelo blizu pristopom iz socialnega dela, saj sodeluje tako s skupnostjo kot tudi s podpornimi službami. Boj proti homofobiji pa aktivno vključuje tudi ozaveščanje o transfobiji.
Policija in nevladne organizacije v nekaterih od teh držav skupaj definirajo probleme v politikah in zakonodaji, ki usmerjajo in morebiti omejujejo policijsko delo, in tako vplivajo na spremembe, ki po eni strani žrtvam olajšujejo prijavo nasilja, po drugi strani pa omogočajo učinkovitejše preiskovanje in beleženje homofobičnih incidentov. Sodelovanje temelji tudi na razumevanju zmožnosti in omejitev tako nevladnih organizacij kot policije ter na priznavanju napak pri delu. Ključno vlogo pri grajenju zaupanja pa so imeli posamezniki in posameznice, ki so se bili pripravljeni izpostaviti tako znotraj policije kot tudi navzven in delovati kot vezni členi med skupnostjo in policijo.
Na omenjeni konferenci se je predstavljala tudi Poljska, kjer so leta 2011 uvedli poleg psiholoških testov za bodoče policiste tudi poseben test za toleranco in empatijo. V okviru tega testa morajo kandidati za službo na policiji odgovoriti na šestdeset vprašanj o osebnih okoliščinah, kot so spol, vera, spolna usmerjenost itd., psihologom pa naj bi test pomagal pri oceni, ali so kandidati strpni oziroma ali imajo predsodke.
Kako naprej?
Eden ključnih problemov, ki se kaže v vseh državah ne glede na njihovo angažiranost pri odpravi homofobije, je nizko število prijav homofobičnih incidentov. Če vemo, da je v Sloveniji najpogostejša oblika nasilja, ki jo doživljajo istospolno usmerjeni, psihično nasilje, bosta morali tako lgbt-skupnost kot tudi policija začeti konkretneje prepoznavati tovrstno nasilje in ga v vseh primerih obravnavati kot nasilje, ki ga je potrebno prijaviti in ustrezno obravnavati v kazenskem sistemu. Neprijavljanje nasilja namreč pomembno vpliva na nevidnost nasilja tako v očeh organov pregona kot tudi drugih javnih delavcev in delavk, oblikovalcev politik in zakonov in nenazadnje družbe kot celote.
Glede na to, da v Sloveniji nimamo sistema, preko katerega bi beležili število prijavljenih homofobičnih incidentov, je pomembno, da se med lgbt-organizacijami in policijo tudi v prihodnosti vzdržuje odprt in konstruktiven dialog, ki služi izmenjavi informacij in medsebojni pomoči pri individualnih primerih. Medsebojna formalna in neformalna izobraževanja in srečanja so ključna za razumevanje specifičnega položaja in omejitev pri delu tako policije kot nevladnih organizacij, izmenjava informacij s tega področja pa bo morebiti služila kot platforma za izboljšanje politik in zakonodaje, ki usmerja delo obeh. Nenazadnje bo lgbt-skupnost morala prepoznati sodelovanje kot nekaj pozitivnega in razumeti, da je potrebno preseči strah pred uradno prijavo nasilja. Na drugi strani pa bo tudi policija morala preseči relativno strpnost, ki jim jo a priori določa uniforma, in razumeti, da ko govorimo o homofobiji, nagovarjamo tudi osebne vrednote policista, ki nedvomno vplivajo tudi na njegovo delo in odločitve in jih policist s tem, ko obleče svojo uniformo, ne more kar enostavno izbrisati.
Pogovor z mag. Tatjano Bobnar, namestnico generalnega direktorja policije
|
Kaj vas vodi pri vaših prizadevanjih v boju proti homofobiji ter kdaj in kako se je pri policiji začelo delo na tem področju?
Pogovor s Petrom Jerašo, višjim policijskim inšpektorjem II na Generalni policijski upravi
|
Ste eden od predstavnikov policije, ki najbolj tesno sodeluje z Legebitro na področju boja proti homofobiji. Zakaj se vam zdi to pomembno?
Pogovor z dr. Barbaro Rajgelj, solastnico lokala Cafe Open
Foto: Nada Žgank/Memento
Cafe Open je že od vsega začetka tarča homofobičnih napadov. Ali napade in incidente redno prijavljate policiji?Tako fizične kot verbalne napade redno prijavljamo policiji. To je nujno zaradi naše varnosti, ki jo policija lahko zagotovi le, če je s težavami seznanjena. Poleg tega želimo nasilnežem pokazati, kje so meje, da ne trpimo nestrpnih izpadov in predvsem da se jih ne bojimo. Na začetku nas je bilo strah, da se nam bodo osebe, ki jih prijavimo policiji, maščevale ali se vračale s še bolj neprijetnimi izpadi. A se to ni zgodilo, saj se tudi nestrpneži bojijo denarnih kazni oziroma morebitnih sodnih postopkov. Nenazadnje je prijavljanje pomembno tudi zato, da ne ohranjamo napačnega vtisa o neobstoju homofobičnega nasilja v Sloveniji. Kakšen pa je odziv policije ob prijavi ter odnos v samem postopku?S policijo je bilo sodelovanje vedno korektno, je pa dejstvo, da smo v kazenskih postopkih obravnavani zgolj kot oškodovanci, kar pomeni, da imamo o teku postopkov zelo malo informacij. Osebno me potek postopka niti ne zanima, saj menim, da moramo zadevo prijaviti, policisti, tožilci in sodniki pa zakonito in nepristransko izvesti postopke. Poleg homofobičnih napadov na lokal se soočate tudi z nezadovoljnimi okoliškimi prebivalci in nemalokrat je motiv za klicanje policije tudi homofobija. Kako pa vas policija obravnava v teh primerih?Podobno kot veliko ostalih ljubljanskih lokalov ima tudi Open problem z malomeščansko mentaliteto občanov, ki bi želeli živeti v centru mesta, parkirati pred vrati in ob devetih zvečer ugasniti vse luči in glasove. Ta težava pa je potencirana še s tiho in nedokazljivo homofobijo, zato je stikov s policijo zelo veliko. Žal so posledice njihovih obiskov zelo nepredvidljive, saj so njihove odločitve in sankcije pogosto odvisne od arbitrarne presoje posameznega policista ali policistke. Zato upam, da bo kmalu prišlo do spremembe razumevanja pri posameznikih v policiji, ki se odzovejo na prijave, povezane s Cafejem Open, na tem nivoju, da bodo prijavo, ki ima za osnovo homofobijo, znali prepoznati in tudi ustrezno reagirati. |
| Pomembno je vedeti, da se je policija dolžna ukvarjati s homofobičnim nasiljem. Policist mora, ko izve za sum kaznivega dejanja, storiti vse, da dejanje razišče, odkrije storilca, in če gre za kaznivo dejanje, poda kazensko ovadbo. To tudi pomeni, da mora policist osebi, ki pride na policijsko postajo prijavit nasilni incident, pomagati in jo v nobenem primeru ne sme odsloviti, napotiti na drugo policijsko postajo ali ji reči, naj se raje oglasi naslednji dan. Če zaradi kakršnegakoli razloga nasilja ne želite prijaviti na lokalni policijski postaji oziroma tam, kjer se je dejanje zgodilo, lahko to storite na katerikoli drugi postaji v Sloveniji; na primer, dejanje, ki je bilo storjeno v Ljutomeru, lahko prijavite tudi v Ljubljani. |
____________________________________________________
1Homophobic Violence – Metropolitan Police: Glej: http://www.met.police.uk/dcf/files/homophophobic_violence.pdf
